Brez slabe vesti sem se odločila za krajši delovni čas

Vir: Shutterstock

Veliko zaposlenih staršev z malčki se pogosto spopada s pomanjkanjem časa. Splošno znano je, da staršem, ki delajo polni delovni čas, ostane le malo tistega kvalitetnega prostega časa, ki ga lahko namenijo svojim otrokom in partnerjem. Ravno zato se nekateri starši odločamo za uveljavitev pravice do krajšega delovnega časa. Tudi jaz sem se pri drugem otroku odločila, da to pravico izkoristim.

Obveznosti ali družina?

Pri prvem otroku sem vztrajala pri polnem delovniku, zaradi strahu, kaj bodo rekli v službi kot zaradi finančnega primankljaja. Nisem želela izstopati, obenem pa tudi nisem imela volje in moči, da bi svojo odločitev trdno zastopala. Tako sva z možem skupaj prihajala domov pozno popoldne, zgarana, utrujena in tečna.

Življenje sem dojemala lepše pa tudi pri delu sem postala veliko bolj učinkovita in ta učinkovitost se je prenesla tudi na dom in gospodinjstvo. Še bolj tečna sem bila, ko sem videla, da se ura nagiba že v večer, mene pa čaka še precej gospodinjskih opravkov in enoletnica, ki se je nalepila name čim sem prestopila hišni prag. Tako mi je šlo na živce praktično vse. Otrok, ki kliče po pozornosti, gospodinjske obveznosti, ki so me čakale dan za dnem, mož, ki je z mano želel navezati pogovor, večerna rutina, ki se ji nisem mogla izogniti, konec koncev sem si šla na živce tudi sama, ker enostavno nisem zmogla tako hitro preklopiti iz službenega okolja v domačega.

Ura je bila neusmiljena. En, dva, tri, in že je bil pozen večer. Malčica je po dobri uri takega in drugačnega uspavanja le omagala, jaz pa sem prišla v dnevni prostor k možu napeta kot struna, ki jo bo vsak čas razneslo. In me je, pogosto. Razen, če sem bila že tako utrujena, da sem samo še padla v posteljo in mi je bilo vseeno za ves svet.

Družina mi ne sme biti v breme!

Pri drugem otroku sem prišla do spoznanja, da tako življenje v resnici nima nobenega smisla. Čemu imam otroke in moža, ko pa dan za dnem doživljam kot da so mi v breme. Vprašanje, kaj v življenju mi je prioriteta, je bilo takrat več kot na mestu. Ko sva z možem naredila izračun moje plače v primeru, da delam krajši delovni čas in potegnila črto pod našimi dohodki, je bila odločitev zame preprosta. Malo manj preprosto je bilo vse skupaj predstaviti delodajalcu. A ko veš, kaj hočeš in zaupaš tudi v Božjo pomoč, je vse veliko lažje.

Dojemanje življenja je zame postalo veliko lepše, ko sem delala manj in imela več časa za življenje. Tudi pri delu sem postala veliko bolj učinkovita in ta učinkovitost se je prenesla tudi na dom in gospodinjstvo.

Najlepše pa je, da zvečer, ko otroci zaspijo vem, da sem tistega dne z njimi preživela nekaj lepega časa, da si lahko tudi z možem vzameva kak trenutek za naju, pa tudi zase si zdaj veliko lažje vzamem čas brez slabe vesti. To je zame največja vrednost, ki mi jo je krajši delovnik prinesel.