“Ati, so Jezusa križali v jaslicah?”

Foto: Shutterstock

Ob verskih praznikih je v naši družini več pogovorov o Bogu, o veri, o Jezusu, o življenju in smrti. Letošnji advent in Božič nista bila izjema.

Praktično in hkrati globoko

Največ razmišljanj in vprašanj je Božična zgodba vzbudila našemu tretjemu, staremu skoraj štiri leta. Od čisto praktičnih, kot na primer, kakšna je razlika med vladarjem Herodom in vladarjem Pilatom. Kako sta lahko dva vladarja v eni državi? In kako je lahko Herod sicer hotel ubiti Jezusa (vse prvorojence), potem pa ga je v smrt poslal Pilat? In to kljub temu, da ga sam ni hotel, saj je videl, da ni kriv? In kako sta se potem skregala Pilat in njegova žena, ki je čutila, da ni prav, da bo Jezus mučen in križan … in čisto resno me je vprašal: »Ati, so Jezusa križali v jaslicah?« Rojstvo in smrt Jezusa Kristusa se torej v dojemanju našega skoraj štiriletnika zelo prepletata. Kot da čuti, da je Jezus rojen za smrt. In seveda vstajenje.

»Ati, zdaj imamo pa dovolj krompirja za cel Betlehem!«

Ko sva na sveti večer lupila krompir za večerjo, je čisto spontano začel peti »… Sveti Jožef v mesto gre. Sveti Jožef in Marija gresta v mesto Betlehem.« In nato pripomnil: »Ati, zdaj imamo pa dovolj krompirja za cel Betlehem!« Ne vem, ali je opazil cmok v grlu svojega očeta, ki hrepeni doživeti dan, ko bi od tega Betlehema (ki sicer pomeni hiša kruha in ne krompirja, pa vendar – gre za osnovno hrano) jedli vsi. In se nasitili …

Rojstvo in smrt Jezusa Kristusa se torej v dojemanju našega skoraj štiriletnika zelo prepletata. Kot da čuti, da je Jezus rojen za smrt. In seveda vstajenje.Z bližino božiča so se pogovori nadaljevali in stopnjevali. Vključila se je naša druga, ki je ravno dopolnila sedem let. Zanimivo, tudi njena vprašanja in razmišljanja so se nanašala bolj na vstajenje in večno življenje kot na Jezusovo rojstvo. »Ati, kako Jezus živi, če je pa na križu umrl?« Ati je globoko razmišljal in poskušal čim bolj preprosto a verodostojno odgovoriti na ta pomembna vprašanja: »Z Božjo močjo je premagal smrt. Ni bil kriv, pa se je žrtvoval za vse. Zato je lahko vstal in zdaj živi.« »Kako pa bomo mi potem živeli po smrti?« je dodal mlajši brat. »Z njim. Skupaj,« sem odgovoril, »ampak ne vemo še, kako bo to.« »Kje pa?« je neumoren sine. »Pri Bogu, pri Jezusu,« sem odgovoril. In začutil, da sem kar v zadregi.

Ko sedemletnica na božič razmišlja o reinkarnaciji

In nato hči doda: »Ati, a ne bi bilo super, če bi mi, potem, ko bi umrli, takoj šli v maternico druge ženske in se potem spet rodili?« Huh, sedemletnica mi na božič razmišlja o neke vrste reinkarnaciji? Atomska bomba za ponižnega katoliškega očeta. Od žene sem se naučil na taka vprašanja odgovoriti z vprašanjem: »Kako točno si si to predstavljala?« »Tako: spet bi se rodili, bili bi isti človek, ampak z drugačnim življenjem. Ali pa mogoče z istim življenjem … hm … ampak potem bi bila verjetno zmeda?« glasno razmišlja in me na nek način reši (pot mi je že v potokih lil po čelu in po hrbtu). »Mislim, da je res najboljše, da gremo potem k Jezusu,« je zaključila in nasmejana pričela plesati.

Očetu so ti pogovori pustili ogromno snovi za razmišljanje o Rojstvu, življenju in smrti. Skupaj s svetim Janezom sem (ob branju njegovega evangelija) pomirjen ugotovil, da smo zdaj božji otroci. Kaj bomo, se pa še ni pokazalo.

Vesele duhovne pogovore vsem!