Dr. Pamela Oatis: “Jok zdravi!” (1. del)

Vir: Shutterstock

Poslušanje je eno ključnih orodij staršev, vendar ni dovolj samo, da starši poslušajo svoje otroke, ampak tudi sami potrebujejo varen prostor, kjer so lahko slišani. O poslušalnem partnerstvu v pogovoru z dr. Pamelo Oatis.

Dr. Pamela Oatis je certificirana inštruktorica pri organizaciji Hand in Hand in dolgoletna zagovornica in izvajalka programa »starševstvo v povezanosti« (Parenting by Connection), preko katerega je mnogim generacijam staršev pomagala pri vzgajanju čustveno zdravih in varno navezanih otrok.

Je pediatrinja, ki izvaja celovito medicinsko oskrbo novorojenčkov, otrok in mladostnikov, pri čemer tesno sodeluje s starši otrok. Posebej se ukvarja s paliativno oskrbo otrok in je vodja oddelka paliativne oskrbe v Mercy Children’s Hospital v Toledu, za kar je bila leta 2011 tudi nagrajena tudi z nazivom izjemne pediatrinje leta v Ohiu.

S svojimi dobro razviti veščinami poslušanja je prijetna sogovornica, ki je za iskreni.net predstavila nekaj načel starševstva v povezanosti. Pogovor objavljamo v dveh delih.

Pamela, kako ste prišli v stik s starševstvom v povezanosti?

Moški, ki sem ga v tistem času spoznavala, je slišal o tem in mi je pripovedoval. Pa ni bil kak terapevt, bil je inženir. Na koncu sem se poročila z njim, čeprav sem bila odločena, da se ne bom nikoli poročila in ne bom imela otrok. Ampak on je bil tako krasen. In poročena sva 35 let. In potem sem šla na tečaj in osebno spoznala ustanoviteljico organizacije Hand in hand.

Ste svoje otroke otroke od malega vzgajali na ta način?

Ja, od začetka. Nisem bila najboljša v tem, danes bi znala bolje. (smeh) Ampak sem naredila najbolje, kar sem znala. Imava tri sinove – dva posvojena in enega rejniškega. Moj najstarejši sin sedaj dela doktorat iz arhitekture in umetnostne zgodovine in sva si res zelo blizu. Drugi je poročen in ima tri otroke in je tik na tem, da diplomira. Najmlajši pa zaključuje študij prava. In z vsemi tremi sva si z možem zelo blizu, tako da mislim, da deluje in da je vredno. Absolutno vredno.

Kakšnen se vam zdi sodoben čas? V čem je poseben, drugačen?

Mislim, da so danes starši pod vedno večjim pritiskom, da bi naredili več v manj časa. Ni razširjenih družin, ki bi lahko pomagale, zato so starši vse bolj izolirani, osamljeni, kritični drug do drugega, čeprav v mestih živimo fizično zelo skupaj. Toliko je dela že samo z otroki, kaj šele gospodinjstvo, nakupovanje … Koliko lažje bi bilo, če bi bili bolj povezani in bi se učili drug od drugega, si pomagali, se poslušali in na ta način drug drugega zdravili.

Pa je ta čas tudi v čem tudi lažji od prejšnjih?

Zdi se mi, da smo se v zadnjem desetletju naučili, da dojenčki potrebujejo človeški stik, da se je z njimi treba prijazno in nežno pogovarjati, da jim je potrebno prisluhniti, da potrebujejo očesni stik, telesno bližino …

Mislim, da imamo boljše informacije o tem, kaj je pomembno za starševstvo. Zdi se mi, da smo se v zadnjem desetletju naučili, da dojenčki potrebujejo človeški stik, da se je z njimi treba prijazno in nežno pogovarjati, da jim je potrebno prisluhniti, da potrebujejo očesni stik, telesno bližino … Vemo celo, da se učijo in imajo izkušnje in da se njihovi možgani razvijajo, še preden so rojeni.

Drugače je tudi to, da več dojenčkov preživi. Še generacijo ali dve nazaj mnogi niso preživeli do 3. leta, zato se je bilo staršem veliko težje povezati z dojenčkom in ga vzljubiti. Najprej so morali počakati, da so videli, ali bo ta otrok sploh preživel. Pretežko je bilo vzpostaviti tesno vez in potem doživeti izgubo tega otroka.

Učimo se tudi prožnosti in tega, kako se možgani razvijajo, kako delujejo, kako pomembni sta povezanost in človeška toplina za razvoj naših prednjih možganov, ki so odgovorni za presojo, mišljenje, načrtovanje in nadzor impulzov. Danes vemo, da to pride šele pozneje, da pa se ne razvije dobro, če v zgodnjem obdobju ni bilo vzpostavljene te povezanosti. Danes tudi razumemo pomen joka kot nečesa, kar pomaga zdraviti rane, prav tako razumemo pomen smeha. Vse te informacije nam lahko starševstvo olajšajo.

Kako nam lahko razumevanje joka olajša starševstvo?

Veliko lažje je ob otroku, ki joče, enostavno biti in mu prisluhniti s toplo navzočnostjo, kot pa ga prepričevati, naj preneha, ali ga kaznovati, kritizirati, hraniti … Lažje je, če je otrok lahko res to, kar je, in če lahko kaže svoja čustva, kot pa če ga poskušamo delati neprestano srečnega. Kdo od nas odraslih pa je neprestano srečen? Takšni poskusi so kot zadrževanje plime. Tista čustva so še vedno tam in moramo se sprostiti in otroku dopustiti, da jih pokaže. Če živimo v prepričanju, da zaustavitev joka zaustavi bolečino, potem je res treba zaustaviti jok. A kot mama in kot pediatrinja imam kup drugačni izkušenj. Bolečina se je zgodila in ne izgine kar tako.

Veliko lažje je ob otroku, ki joče, enostavno biti in mu prisluhniti s toplo navzočnostjo, kot pa ga prepričevati, naj preneha.

Imela sem primer 4-letne deklice, ki se je na kliniko komaj privlekla. Tako žalostna je bila. Nisem je poznala. K nam jo je pripeljala babica, ker ni hotela jesti. Ko sem pogledal v njen karton je tam pisalo: »Videla je, kako so njeno mamo do smrti zabodli v dnevni sobi.« Osupnila sem. In samo rekla sem ji: »Tako mi je žal, da se je tvoji mami to zgodilo. Tega nikoli ne bi smela videti, nikoli se ti to ne bi smelo zgoditi, je zelo narobe, in nisi nič kriva. Zelo mi je žal.« Pogledala me je, njene oči so se napolnile s solzami in začela je jokati. Samo sedela je tam in jokala. Prišla sem bliže k njej in stala ob njej, potem se je naslonila name in samo jokala in jokala. Potem sem rekla babici, da bo ona ob njej. Lahko bi zaustavila njen jok. Ampak tako ne bi odvzeli njene bolečine. Morala nam je pokazati svoje strto srce, bila je sesuta. Babici sem naročila, naj doma nadaljujejo s tem in čez dva tedna se je vrnila kot povsem drugačen otrok.

Jok torej zdravi?

Ja.

Pravite, da smo bili naučeni, da se ne joka. Ampak podobno je tudi na drugih področjih. Preko vzgoje so se globoko v nas vtisnila določena sporočila in vzorci, na drugi strani pa imamo danes informacije, da je bolje ravnati drugače. Kako se pričeti spreminjati?

Otrok je bil po tem v redu, jaz pa sem na neki točki potrebovala, da to predelam, da v poslušalnem partnerstvu nekdo meni prisluhne, kako sem se ob tem počutila.

Kot prvo je potrebno poskusiti. Imam neko novo idejo, recimo ostati ob otroku, ko joka. Najprej moram to preizkusiti in opazovati, kaj se ob tem zgodi z mojim otrokom, kaj se dogaja v meni … Moram se potruditi, da ostanem, poslušam, sem prijazna, topla. Po moji izkušnji gre tako: pride nevihta joka, vznemirjenje in če lahko ob tem ostanem in poslušam, kmalu zatem posije sonce. Za otroka je zadeva zaključena in se gre lepo naprej igrat. Primer z mojim sinom in pospravljanjem igrač. Lepo smo se igrali, potem pa je prišel čas, da pospravimo igrače in je rekel: »Ne.« Jaz pa sem rekla: »Ja, čas je za pospravljanje.« »Ne.« »Ja, pospraviti je treba. Lahko to narediš sam ali pa naredimo skupaj.« »Ne! Ne!«. Ostala sem ob njem, čisto lahkotno, malce igrivo in začela: »No, pa dajva, poberiva to igračo …« On pa je bruhnil v jok in začel: »Sovražiš me, vedno si me sovražila.« Počakala sem ob njem, poslušala, potem pa je prenehal in sva mirno skupaj pospravila igrače. Ga je bilo težko poslušati, kako govori, da ga sovražim? Seveda, saj delam vse, da bi ga imela rada! A on je bil po tem v redu, jaz pa sem na neki točki potrebovala, da to predelam, da v poslušalnem partnerstvu nekdo meni prisluhne, kako sem se ob tem počutila. Da lahko izjokam sebe in da lahko rečem: »Kako mi lahko reče kaj takega!« Ampak v okolju, kjer je bilo varno, kjer me je poslušal nekdo, ki ni bil vznemirjen in zmeden, nekdo, ki je vedel, da delam po svojih najboljših močeh. Tam lahko dam čustva iz sebe. Potem pa jaz prisluhnem temu človeku, ki izrazi svojo čustva o nečem drugem. In potem lahko grem naprej in poskusim znova. Mislim, da je zelo pomembno poskušati, ob tem pa imeti prostor, kjer me nekdo, ki mi je naklonjen, posluša.

Pomembno je torej, da imamo starši drug v drugem oporo. In, če prav razumem, dober model za nudenje te opore obstaja?

Organizacija Hand in hand ponuja različna gradiva, tečaje, ki jih lahko opraviš na daljavo, učenje o orodjih za poslušanje in povezovanje staršev v poslušalnem partnerstvu ali podpornih skupinah. Povsod gre za temeljna načela spoštljivega poslušanja brez sodb, nasvetov, kritik, pri čemer odpadejo izjave, kot so »Misim, da bi moral poskusiti to.« Zakaj nisi naredil takole?« ipd..

Kako izgleda poslušalno partnerstvo?

Gre za odnos, ki temelji na spoštovanju in dogovoru, da se izmenjujeva. Če imava na voljo pol ure, 15 minut govorim jaz in ti samo poslušaš, naslednjih 15 minut zamenjava vlogi. Tistih 15 minut oba razmišljava samo o osebi, ki govori.

Brez prekinjanja, vprašanj, nasvetov?

Brez, samo poslušanje.

To ni enostavno.

Res ni. Ko se odnos razvija, zaupanje in poznavanje pa poglabljati, si lahko zastavimo še kako vprašanje. Recimo: »Kdaj se je prvič pojavil ta občutek?« »Prosim, povej mi še več.« »To zveni zelo žalostno. Povej mi še kaj o tem.« Nikoli pa ne analiziramo in iščemo rešitev.

Kdo je lahko tvoj partner v poslušanju? Je lahko mož/žena ali mora biti nekdo zunanji?

Gre za krasno, zelo močno stvar, ki lahko zelo pomaga tudi odnosu med zakoncema.

Mislim, da je lahko oboje dobro. Krasno je, če lahko možje in žene to počnemo drug z drugim. Pomembno je, da v tem času ne obtožujeta drug drugega. To ni čas, da si povesta: »Res si neumen! Sovražim te! Kako si lahko tako slab oče? …« Je čas, da si povesta, kaj jima je težko, kako sta utrujena, nemočna, kaj vse bi tisti dan naredil z otrokom … Ključno je, da druga oseba tega ne skuša popravljati. Gre za krasno, zelo močno stvar, ki lahko zelo pomaga tudi odnosu med zakoncema. Lahko pa gre za soseda, dobrega prijatelja – za vsakogar, ki je sposoben poslušati. Na podoben način delujejo podporne skupine staršev, v katerih se vsi trudijo za isto stvar in kjer si prisluhnejo.

Če se pojavi kak starševski problem, običajno iščemo nasvet, odgovor, recept. Tu pa gre za nekaj drugega. Na čem temelji?

Čeprav poudarjamo veliko topline, je pomembna tudi zdrava mera meja. Ni kar vse, kar otrok počne, sprejemljivo.

Vsekakor imamo neke koncepte, ki jih posredujemo. Imamo orodja za poslušanje, kot je recimo »ostati in poslušati« iz primera o pospravljanju igrač, potem imamo »poslušanje v igri«. Ko opazim, da se otrok nečemu zelo smeji, to ponavljam. Da si recimo poveznem odejo čez glavo, potem pa sprašujem otroka, kam se je skril. In ko me otrok najde, se ob tem krohota. Če se pri hoji spotaknem, ker sem nerodna, in je otroku to strašansko smešno, lahko to ponavljamo spet in spet. V tistem trenutku se otrok – ki je običajno tisti, ki je neroden – počuti močnejšega in se lahko smeji. Gre za to, da čim večkrat ponavljam igro, ki otroka nasmeji. Ne, da ga recimo žgečkam, ker v tem gre za prevlado nad njimi. Pomembno je, da otrok daje pobudo in vodi. Pogosto to vključuje veliko tekanja, skakanja, ravsanja. A otrok mora biti pri tem zmagovalec, močnejši, spretnejši, boljši od mene. To je čas, ko moram opustiti svojo vzvišenost. To je »poslušanje v igri«. Potem pa je postavljanje meja, ki je zelo pomembno v modelu starševstva v povezanosti. Čeprav poudarjamo veliko topline, je pomembna tudi zdrava mera meja. Ni kar vse, kar otrok počne, sprejemljivo. Ni v redu, če pišeš z voščenko po steni, se igraš na cesti, udariš bratca …

Pogovor se nadaljuje. V drugem delu bo dr. Oatis spregovorila o postavljanju meja, telesnem kaznovanju, jezi, nagrajevanju in o vzgoji dečkov.