Dr. Pamela Oatis: “Neubogljiv otrok išče stik” (2. del)

Vir: Shutterstock

Kako postavljati otrokom meje? Kako ohranjati povezanost, ko otroci nagajajo? Je telesna kazen lahko učinkovita? Zakaj so fantje jezni? O tem je spregovorila dr. Pamela Oatis.

Dr. Pamela Oatis je certificirana inštruktorica pri organizaciji Hand in Hand in dolgoletna zagovornica in izvajalka programa »starševstvo v povezanosti« (Parenting by Connection), preko katerega je mnogim generacijam staršev pomagala pri vzgajanju čustveno zdravih in varno navezanih otrok. Kot pediatrinja se posebej posveča paliativni oskrbi otrok v Mercy Children’s Hospital v Toledu in je bila 2011 nagrajena z nazivom izjemne pediatrinje leta v Ohiu.

V prvem delu pogovora je spregovorila o tem, kako jok zdravi, kako pomembno je, da otrokom prisluhnemu, in o poslušalnem partnerstvu, v katerem nekdo prisluhne nam kot staršem. Tokrat pa objavljamo nadaljevanje pogovora, njegov drugi del.

Dr. Pamela, pravite, da je pomemben del starševstva v povezanosti tudi postavljanje meja. Na kakšen način jih postavljati?

Začnemo s poslušanjem. Prepričati se moramo, da so naša pričakovanja primerna, da ne pričakujemo nerazumnih stvari. Najprej torej poslušamo, potem pa postavimo meje. Včasih je to potrebno storiti hitro. Recimo, ko me otrok na triciklu, ki točno ve, da ne sme na cesto, pogleda, da preveri, ali vidim, da šiba naravnost tja, bom stekla in ga zaustavila: »Ne, tega ti ne bom dovolila.« Morda se bo zaletel vame, me skušal obiti, se začel divje smejati … vse to je ok, kar se dogaja, je povezovanje. Otrok se neprimerno obnaša zato, da bi se z mano povezal, hoče, da postavim mejo, da pridem. Ko se smeji, se dogaja zdravljenje, spet se povezujeva. Morda bo potem planil v jok, da hoče na ulico. »Ne, ne dovolim, da greš na ulico, to ni v redu, ni varno.« Dopustiš, da joče, se jezi, si ob njem in poslušaš, da se pomiri. Najprej torej poslušamo, nato prijazno in odločno postavimo meje, nato pa spet poslušamo. Lahko bo smeh, lahko bodo solze, lahko se preobrne v poslušanje skozi igro …

Ali gre pri otrokovem neprimernem obnašanju vedno za iskanje stika? 

Ja, otroci niso slabi, neprimerno se obnašajo samo z namenom, da bi pridobili pozornost. Včasih rečemo: »To počne, samo da bi dobil pozornost.« Ja, res je. In potem kričimo nanje in smo grobi, kar je en način posvečanja pozornosti, vendar jih odriva še dlje. Če pa se odzovemo s povezovanjem, s pozornostjo, za katero zares prosijo, bo prišlo do smeha ali solz in povezava se bo spet vzpostavila. Namesto odrivanja stran moramo vzpostaviti čustveno zdravljenje. Seveda to ni enostavno. Ali lahko vedno tako ravnamo? Ne. Je pa v resnici na koncu veliko lažje kot pa, če jih poskušamo prisiliti v primerno obnašanje.

Kako potem ohranjati meje, ki so postavljene? In kaj, če jih otrok prestopi?

Najprej torej poslušamo, nato prijazno in odločno postavimo meje, nato pa spet poslušamo.

Ena stvar, ki jo moramo imeti v mislih, je to, da se moramo učiti predvideti stvari vnaprej, videti, da se nekaj pripravlja. Ko se moj sin in neki konkretni drugi otrok recimo skupaj igrata in se zgodi neka določena stvar, lahko že vem, da ga bo moj sin ugriznil. To moram znati pričakovati in mu posvečati čas in se z njim povezovati še pred začetkom te skupne igre, med igro pa biti blizu njega in videti, ali bo to dovolj. Če vidim, da se njegovo obnašanje stopnjuje in da se pripravlja izbruh, pridem bliže in mu dam vedeti, da mu ne bom dovolila, da bi poškodoval svojega prijatelja. Lahko to naredim na igriv način, mu izkažem neko znamenje naklonjenosti. Pri starejšem otroku pa morda opazimo, da je zaloputnil vrata, hrupno odložil stvari, ima poseben ton glasu in lahko pričakujemo, da se bo v tem stanju morda spravil na brata ali sestro. Vse to kaže, da je v njem nekaj težkega in takrat si privoščimo malce ravsanja za vzpostavitev povezanosti, igro z njimi – nekaj, da se povežemo, da izvabimo smeh ali karkoli drugega, kar bo butnilo na plano. Pristopiti moramo z vzpostavljanjem povezave, še preden pride do izbruha. Predvideti torej.

Kaj pa če prestopijo meje? Če nismo uspeli prevideti in preprečiti?

Če je otrok že prišel do stene z voščenko, gremo do njega in ga primemo za roko – odločno, a nežno in mu rečemo: »Ne, ne bom ti pustil tega, ne pustim pisati po steni, to ni prav, lahko rišeš po papirju, ne pa po steni.« Morda se bo smejal, morda bo besen in se bo boril. Ostanemo blizu, topli, a odločni, ne pustimo, da poškoduje nas ali sebe. Povemo mu, da čutimo, da so v njem močna čustva, da jih želimo slišati in da je v redu, če pokaže, kako zelo si želi risati po tej steni, da pa tega ne vseeno ne moremo dopustiti. In da ni treba, da mu je to, da mu ne pustimo, všeč.

Kaj pa, če je risbica že tam? In otrok ve, da ne bi smela biti?

Pristopiti moramo z vzpostavljanjem povezave, še preden pride do izbruha. Predvideti torej.

Če je risbica že tam in nismo niti videli, kako se je to zgodilo, imamo večji izziv. Kazen za to, kar je otrok storil, bi nepovezanost samo še poglobila. Kar lahko naredimo, je to, da zadevo opazimo, potem pa imamo na voljo nekaj možnosti. Lahko se pretvarjamo, da smo ogorčeni:, »Ojoj, groza, ali si lahko predstavljaš, kdo neki bi to lahko naredil? Tako sem šokirana, da je nekdo risal po steni!« Lahko se pošalimo: »Kakšna smešna risbica. Sprašujem se, kaj neki to sploh je? Le kdo neki je to narisal ? Morda ti veš?« Morda se bo otrok hahljal. Potem pa: »Kako misliš, da bomo to lahko odstranili? Oseba, ki je to naredila, je za to odgovorna in bo morala to počistiti, popraviti. Jaz pa lahko pomagam …« In potem ga vključiš v proces čiščenja. Na točki, ko se povežeš z njimi, bodo čustva prišla na površje. Ker tista čustva, ki so ga vodila v to dejanje, so še vedno tam. Imamo novo priložnost, da ta čustva najdemo in se z njimi soočimo.

Kaj pa menite o nagrajevanju? Je kot sredstvo za nadzor vedenja na nek način sorodna kazni? In kako sploh drugače motivirati otroke, da bi se primerno obnašali?

Ja, res želimo nadzorovati obnašanje otrok. Mislim, da je pomembno, da razumemo, da otroci želijo sodelovati, da želijo ugajati, da želijo, da bi bili vsi okrog njih zadovoljni, veseli. Otroci staršem želijo dobro. Mislim, da je ta želja zelo močan motivator. Če uspemo v čim večji meri v njih vzbuditi in ohraniti občutek, da so spoštovani, ljubljeni, cenjeni, da zmorejo, potem bodo želeli ravnati tako. Ena od pomembnih stvari je tudi, da ima vsaka družina nekakšno skupno politiko, pravila ravnanja. V družini, v kateri sem odraščala, je bila politika: »Starši odločajo, otroci ubogajo. Starši kontrolirajo vedenje otrok. Morala sem ubogati. Pika.« Družine lahko vzpostavijo drugačna načela. V naši družini smo vzpostavili naslednje: »V naši družini ne ranimo in ne prizadenemo drugega.« In če nekdo vidi, da se to dogaja, gremo in naredimo vse, da to zaustavimo. Ker nihče noče, da bi bil drugi prizadet. Eno od načel je lahko, da je v gospodinjstvu veliko dela, zato si to delo delimo. Vsak opravi nekaj, lahko prosimo za pomoč, če ne znamo, ali zato, da je bolj zabavno, in to je ok.

Mislim, da je tudi smiselno, da ko imajo otroci nek zelo dolgoročen cilj, do katerega vodi veliko korakov, da so na tej poti ob manjših doseženih ciljih manjša praznovanja. Ko je moj triletnik želel igrati čelo, so njegovi možgani sicer razumeli, kaj hoče narediti, telo pa ni zmoglo. In so bili potrebni čisto majhni koraki. Takrat sem razrezala sliko nečesa na 10 manjših kosov. Ko je 15 minut vadil – kar je počel z velikim veseljem – sva pobarvala en del. Počasi je prišel do cilja. Na poti pa so bila manjša praznovanja. Takšno praznovanje je lahko tudi poseben posvečen čas.

Za kakšen čas gre?

Otroci staršem želijo dobro. Mislim, da je ta želja zelo močan motivator. Če uspemo v čim večji meri v njih vzbuditi in ohraniti občutek, da so spoštovani, ljubljeni, cenjeni, da zmorejo, potem bodo želeli ravnati tako.

Poseben posvečen čas je čas poslušanja, čas za igro, ki jo vodi otrok. Lahko gre za 15 ali 30 minut vsako soboto dopoldne.  Poskrbim za to, da sem spočita, da ne motijo telefoni, televizija, računalnik. V tem času se bom igrala, karkoli otrok želi, ne bom spreminjala igre, ne bom izboljševala, ne bom poučevala, samo igrala se bom točno to, kar želi otrok.

Kdaj je torej nagrajevanje problematično? Kadar je v ozadju želja po nadzoru, ne pa iskreno veselje ob nečem?         

Mislim, da je težava posebej takrat, kadar se nagrade vrtijo okrog hrane, denarja, okrog materialnih stvari. To je za otroke begajoče. Bistveno je, da se osredotočimo na njihovo notranjo motivacijo. To je vse, kar potrebujejo. Sami si želijo določenih stvari in jih bodo tudi dosegli, če jim bomo le prisluhnili in ostali povezani. Brati se bodo naučili, ker to želijo, ni nam jih treba za to podkupovati. To, da znaš brati, je nagrada samo po sebi. Zahteva, da je otrok za dosego neke nagrade toliko dni zapored v šoli priden, pa ne deluje. Ko pridejo čustva, otrok pozabi in naredi … karkoli pač.

Kaj pa telesno kaznovanje? Mnogi starši pravijo, da so načeloma proti šeškanju za drobne stvari, da pa ob večjih prestopkih otroci rabijo nekaj, da si res zapomnijo … Ali pa, da je otrok naravnost »prosil za to«.

Mislim, da je to zelo močna stvar, ki ruši povezavo med nami. Je nespoštljivo, je boleče, telesno in čustveno, je ponižujoče. To res ni način, kako nekomu povedati, da ga imaš rad in ga spoštuješ. Mislim, da to samo povzroči, da se otrok odmakne še dlje. In s tem postane problem še večji, ne glede na to, skozi kakšno vedenje se je izražal. Morda se bo izrazil kasneje kot zloraba alkohola, mamil, prenajedanje, promiskuiteta, glavoboli, bolečine v trebuhu … Kasneje bomo videli težave, ki so posledica tega, da je bil otrok odrinjen tako daleč proč, da se je povezanost vedno bolj izgubljala. Če iz raziskav vemo, da so povezanost, bližina, toplina in meje model starševstva, ki ima najboljše dolgoročne učinke, potem tepež v tem nima kaj iskati, ne glede na vse.

Kadar otroci »prosijo za to«, prosijo za pozornost, za naša srca in misli, našo toplino in našo odločnost, za to prosijo. Telesno kaznovanje pa je dokazano škodljivo, vodi v kasnejše nasilje in težave.

Kaj narediti z jezo, ki jo otroci prebudijo v nas? Še posebej, če imamo v sebi vzorec ravnanja, da se roka sproži …

Kasneje bomo videli težave, ki so posledica tega, da je bil otrok s tepežem odrinjen tako daleč proč, da se je povezanost vedno bolj izgubljala.

Najprej moramo narediti odločitev, da v takih situacijah nikoli ne bomo reagirali. To nas bo pripeljejo samo do neke točke, ampak je pomembna odločitev. Tudi sama sem jo morala sprejeti –  da, ne glede  na to, kako jezna bom, ne bom nikoli udarila svojega otroka. In ga res nisem, nikoli nisem udarila. Sem otroka nekajkrat premočno stisnila za roko? Ja, sem. Mi je žal? Ja, mi je. In morala sem se opravičiti, da sem to naredila. Povedala sem, da mi je žal in da ni bilo prav. Nikoli še nisem bila mama, ne vem vedno, kako ravnati, žal mi je, trudim se po svojih najboljših močeh. In poiskala bom pomoč, da tega ne bom več počela.

Morala sem vstopiti v poslušalno partnerstvo, saj sem potrebovala prostor, kjer lahko izrečem vse: »Grrr, kako sem bila besna, tako bi ga stresla!« To izrečem nekomu, ki bo poslušal, ki mu ni vseeno zame, ki ne bo nikomur povedal in ne to nikoli tega omenil izven najinega poslušalnega partnerstva. Zaupnost je zelo pomembna, te informacije so svete. Gre za nekakšen svet čas in prostor. Odprla sem svoje srce in nihče ga ne sme pohoditi, zame mora biti nežno in skrbno poskrbljeno. V tem prostoru se lahko izkašljam, da iz sebe poplavo čustev, da se porazgubijo. To partnerstvo je ključno.

Kaj pa učiti otroke, da naredijo s svojo jezo?

Pogosto vidimo majhne jezne dečke, deklice običajno niso tako jezne. Mislim, da del tega izvira iz naše kulture – za dečke ni primerno, da so žalostni ali prestrašeni, ta čustva niso primerna. Kar naša kultura odobrava, pa je jeza. Jeza je dovoljena. V vsakem malem dečku, ki izgleda jezen, se skriva žalosten in prestrašen deček. V resnici občuti žalost in jezo, a dovolimo mu pokazati samo jezo.

V vsakem malem dečku, ki izgleda jezen, se skriva žalosten in prestrašen deček.

Neki moški je na podlagi svojega proučevanja dečkov napisal knjigo, v kateri pravi: »Če dečkom ne dovolimo, da pokažejo resnično žalost in da jočejo s pravimi solzami, bodo streljali s pravimi naboji.« Vsa tas žalost in strah se kanalizirata v jezo in potem vidimo moške v vojski, moške, ki ubijajo, moške, ki tepejo, so nasilni. Moški, ki v sebi sklenejo, da ne bodo nikoli pokazali tega dela sebe, so v groznem krču strahu, da bi se to pokazalo, sprostilo – kot bi v njih tičala pošast. Zelo pomembno je, da se zavedamo, da gre predvsem za žalost in strah.

Če se na jezo malih dečkov odzovemo s toplino in prijaznostjo, bodo prišle solze. Težko je, ker se doma učijo, da je dobro, če jokajo, v svetu zunaj pa ne. A tega se naučijo. Moji sinovi so se. Veliko je bilo solz doma, zunaj ne. Ko je bilo doma res naporno, toliko solz, izpadov, sem šla čisto v strahu na govorilne ure v šolo. Učiteljica pa je govorila o nekem ljubkem, sodelujočem, zavzetem, zelo bistrem dečku … In sem ji rekla: »Moram vam še enkrat povedati, čigava mama sem, mojemu otroku je ime …« In je rekla: »Ja ja, vem.« Očitno se otroci naučijo, kje lahko to pokažejo, kje je varno. In pomembno jim je to izrekati: »Vem, da se počutiš besnega. V sebi pa si žalosten. In to je OK. Lahko mi poveš, kako si počutiš. Povej mi, pokaži.« In prišle bodo solze …

Se vam zdi, da je težje biti deček kot deklica?

Ja, mislim, da je pritisk, da ne jočejo, se ne smejejo in da so predvsem »kul«, zelo težak. Ker če nisi tak, si označen kot »gejevski«, to ponižanje je zelo kruto. Ampak to, kar jim kot starši damo v otroštvu, jih bo spremljalo, bo ostalo.