7 stvari, ki se jih lahko naučimo od izgubljenega sina

Foto: WikiCommon

Če ste se kdaj počutili izgubljeno, potem je to prava zgodba za vas.

Priliko o izgubljenem sinu najdemo opisano v Lukovem evangeliju. To je zgodba, ki jo je Jezus povedal učencem, da bi jih z njo poučil o božjem usmiljenju. Da bi jo razumeli, moramo zavrteti čas nazaj in razumeti, kako so živeli takrat.

1. Bog se ne postavi na pot našim grešnim skušnjavam.

Oče je imel dva sinova. V judovski kulturi so bila posebna pravila, kako so delili premoženje otrokom. Premoženja niso predali dokler se oče ni »upokojil«, se pravi ni imel več želje upravljati s posestvom, ali ko je bil tik pred smrtjo. Izven teh kriterijev otroci niso bili upravičeni do ničesar.

Ko je mlajši sin prosil očeta, naj mu da premoženje, ki mu pripada, je bilo to zelo nespoštljivo. Njegova prošnja je namigovala na to, da si želi, da bi bil oče mrtev. Zanimivo, da oče na to ni odreagiral. Dal mu je tisto, kar je hotel.

Ni to podobno Bogu? Tudi Bog ne prepreči vedno naših želja po stvareh, ki niso dobre za nas. Pusti nam, da si lahko želimo, kar koli nam pade na pamet. In na nas je, da se odločimo, kaj bomo naredili s to svobodo.

2. Včasih si želimo nečesa, še preden smo pripravljeni.

Sin je zapravil svoje bogastvo. Sploh ni bil pripravljen na blagoslov, za katerega je prosil.

Bog nam včasih da tisto, za kar prosimo, pa čeprav na to v resnici še nismo pripravljeni.

Velikokrat prosimo Boga za stvari, ki pa se ne zgodijo. Morda pa nanje v resnici nismo pripravljeni. Zato je boljše, da v molitvi prosimo, da bomo pripravljeni na stvari, katere si želimo.

3. Vsi niso veseli naše duhovne rasti.

Jezus je s starejšim bratom ciljal na farizeje in pismouke. Farizeji so bili verni Judje. V polnosti so se držali vsake črke postave in zakonov (no, vsaj tako so mislili). V njihovih očeh je bil vsakdo, ki ni bil Jud, grešnik brez upanja na odrešitev. Tudi niso verjeli, da lahko Bog svojo pozornost nameni še komu drugemu. Nenazadnje so bili oni izbrani. Zato tudi niso dobro sprejeli Jezusovega govora o odrešenju in kesanju.

To pojasnjuje obnašanje starejšega brata. Zaradi svojega osebnega prepričanja o vrednosti bratove duše se ni zmogel veseliti njegove vrnitve.

Tako tudi ne bodo vsi veseli vaše duhovne rasti. Nekateri se bodo preveč obremenjevali z vašimi preteklimi grehi. Drugi se bodo spraševali, ali ste res dovolj vredni, da bi prejeli milost.

Ne glede na to, nimajo moči nad vami. Ko vas Oče sprejme, lahko začnete živeti novo življenje.

4. Na poti vere smo včasih osamljeni.

Opazujte govor starejšega sina. »Ko pa je prišel ta tvoj sin« Nikoli ne reče moj brat. Vrnitev v odnos z Bogom lahko naleti na prezir in zavrnitev. Tudi ljudje, ki so del Kristusovega telesa, vas morda ne bodo objeli. In lahko ostanete precej osamljeni.

A brez skrbi, Bog obljublja, da bo ostal z nami in nam dal vse, kar potrebujemo, da bo naša pot vere uspešna. Naša naloga je, da sprejmemo božjo ljubezen in milost, tako kot je to storil mlajši sin. Morda bi bilo to priliko tudi boljše preimenovati v priliko o ljubečem ali usmiljenem očetu. Oče v priliki namreč predstavlja Boga.

5. Bog te vedno čaka.

Mnogi ljudje bijejo boje v svoji veri, ker se sprašujejo, če je Bogu sploh mar zanje. Včasih se zdi, da je Bog daleč, a Bog se nikoli ne odmakne. Sin je tisti, ki se je umaknil od očeta in njegove zaščite. Pa vendar se oče nikoli ne odreče možnosti, da se bo sin vrnil domov. Oče je opazil, da se sin vrača, še preden je sin opazil očeta. To pomeni, da ga je videl že, ko je bil še daleč, kar kaže, da je gledal v daljavo. Vsak dan. In čakal. In se pripravljal.

6. Bogu ni mar, kar si drugi mislijo o njem ali o tebi.

Oče je tekel do sina. Tudi ta detajl iz prilike je pomemben. Judom, ki so poslušali priliko, se to ni zdelo ne smešno ne ganljivo. Pravzaprav bi se tega očeta sramovali. Zakaj? Ker dostojanstveni možje ne tečejo. V judovski kulturi moški takega stanu ne bi nikdar tekel. To bi mu bilo pod častjo. Da bi oče šel do sina, ki ga je osramotil. To je bilo popolnoma skregano s takratno kulturo.

Vendar očetu ni bilo mar, kaj si mislijo drugi. Tudi Bogu ni mar. Ko vidi, da ste se odločili in se vračate k njemu, je tako srečen, da pozabi na vse ostalo.

Pomislite, da se je Jezus tudi odrekel nebesom, da bi živel na zemlji med nami. In to je storil zato, ker mu je mar za nas in ne zato, ker bi mu bilo mar, kaj si ljudje mislijo.

7. Ko Bog odpusti, te popolnoma obnovi.

Mnogi ljudje težko verujejo, ker ne verjamejo, da bi jim Bog lahko odpustil. Predstavljajo si, da Bog v svojo beležko beleži vse, kar počnejo, in z njimi ravna v skladu s temi njihovimi dejanji. Ne gre tako!

Zdi se, da se je tudi oče pripravljal na njegovo vrnitev. Zanj je imel pripravljeno pitano tele. Tudi Bog ima nekaj pripravljeno za tiste, ki se vrnejo k njemu. To je njegov blagoslov.

Prilika, ki jo je Jezus povedal v prispodobi o izgubljenem sinu, je zgodba o ljubezni, milosti, odpuščanju in odrešenju. O tebi in meni. Vsi mi smo izgubljeni sinovi in izgubljene hčere.

Vir: thefaithspace.com