Foto: FreepikV poznem sobotnem popoldnevu ob koncu februarju se je na naše dvorišče pripeljal policijski patruljni avto. Sredi gozda, kjer živimo, ni mogel slučajno zaiti na naše dvorišče, kar pomeni, da so policisti do naše hiše prišli z določenim namenom. Naše družine takrat ni bilo doma, zato so mojemu očetu naročili, naj jih pokličem.
Po klicu sva se s policistko dogovorila, da se sestanemo na policijski postaji, ker se mora pogovoriti z mojim sinom. V tem informativnem razgovoru sem izvedel, da je bila zoper mojega enajstletnega sina podana prijava zaradi suma storitve kaznivega dejanja nasilništva in lahke telesne poškodbe.
Ta zgodba je imela svoj uvod približno deset dni prej, ko se je skupina otrok v šoli zravsala med sabo. Učitelji so zadevo razrešili, takoj ugotovili, da do nasilja ni prišlo, niti proti otrokom niso sprožili disciplinskih ukrepov (opominov itd.).
Kljub vsemu pa je mama enega izmed fantov, ki ga je Filip med tem ravsanjem »udaril«, podala prijavo na policijo. Na tem mestu ne bom vstopal v podrobnosti same zadeve, dovolj je, če zapišem, da smo v tem dobrem mesecu dni ugotovili, da nikakor ni šlo za nasilništvo, da so se fantje med sabo dejansko malce prerivali, se nato drug drugemu opravičili in za nas je bila zgodba zaključena. Vse do trenutka, ko je na dvorišče zapeljala policijska patrulja.
V tem zapisu ne želim opravičevati dejanj mojega sina ali drugih vpletenih otrok, jasno smo se pogovorili, da je kakršna koli oblika nasilja nesprejemljiva. Če boste brali moje pretekle zapise o dogajanju v Beogradu, boste videli, da imamo v naši družini ničelno toleranco do fizičnega in verbalnega nasilja. Želim pa z vami deliti pet spoznanj, ki jih je ta dogodek prinesel meni:
1. Otroci se ne znajo in smejo več zravsati
Ko sem bil sam otrok, sem se večkrat (verjeli ali ne) spustil v kakšen dvoboj. Pogosteje besedni, redkeje pa fizični, saj nikoli nisem slovel kot težkokategornik. 🙂 A kljub temu smo včasih z ostalimi otroki malo izmerili pesti, poravnali kakšen las na glavi in se malo skotalili po tleh. Danes bi v takšnem primeru ukrepala policija. Mi in predvsem naši starši, pa tudi učitelji, smo to dojemali kot povsem normalno stvar v odraščanju. Danes pa otrokom ne pustimo več, da so otroci. Da se zravsajo. Da se malo pomerijo med sabo. Pustili smo jih na cedilu, saj jih nismo naučili, kaj je zdravo merjenje moči in kdaj to preide v nedopustno fizično in verbalno nasilje. Ker jim nismo znali postaviti meje, jih odvračamo od vsakega merjenja moči. Od tega, kar jih lahko pomembno oblikuje za življenje. Od tega, kar je pomembno oblikovalo vse nas.
Pustili smo jih na cedilu, saj jih nismo naučili, kaj je zdravo merjenje moči in kdaj to preide v nedopustno fizično in verbalno nasilje. Ker jim nismo znali postaviti meje, jih odvračamo od vsakega merjenja moči.
2. Otroci nimajo več trde kože
Posledično otroci nimajo več trde kože. Vsaka pripomba ali smeh na njihov račun je že nekaj, za kar se čutijo strašansko prizadeti. Vsi smo bili kdaj tarča posmeha. Kolikokrat so iz mojega priimka potegnili ven osla in me primerjali z njim. Ali pa moje zobovje primerjali z zajčjim itd. Seveda me je to v danem trenutku prizadelo, a po pogovoru s starši sem se naučil, da se tega ne morem ubraniti. S tem se moram naučiti živeti, poskusiti biti boljši kot tisti, ki so me obmetavali s temi besedami. S tem sem si oblikoval trdo kožo, ki mi še danes pride zelo prav v vsakdanjem življenju. Danes pa otroke potiskamo v mehurček, kjer jim nihče ne sme nič reči. Raje jih naučimo, kako naj odreagirajo v takšnih primerih, se postavijo zase in vztrajajo pri svojem prepričanju. Vem, da je to težje, a za otroke neprimerno bolje, kot da jih samo tolažimo in brišemo solze.
Danes starši v šole odhajajo z odvetniki, namesto pogovora z drugimi starši izberejo prijavo na policijo in na center za socialno delo.
3. Starši se ne znamo več pogovarjati
V mojem otroštvu ni bilo mobilnih telefonov. Še stacionarni so bili redki. A so se naši starši vseeno znali pogovarjati med sabo. Ob sporu, ki je presegel mejo, da bi se o njem lahko dogovorili otroci sami, so se pogovorili starši. Kako so se našli med sabo, so se poklicali, čakali pred blokom itd. ne vem, a znali so se pogovarjati. Sprejeti dejstvo, da se je spor zgodil, vztrajali so na medsebojnem opravičilu in obljubi, da se to ne bo več zgodilo. Danes pa starši v šole odhajajo z odvetniki, namesto pogovora z drugimi starši izberejo prijavo na policijo in na center za socialno delo. Kakšen signal s tem pošiljamo našim otrokom? Da so nedotakljivi in da jim bodo starši s policijo in odvetniki vedno stali ob strani.
4. Otrok se bo ob nasilju obrnil stran
V vrtcih in šolah se izvaja program NEON, znotraj katerega se otrokom poskuša približati, da imajo pravico do varnega okolja brez nasilja. Ena izmed postavk v tem projektu je tudi ozaveščanje otrok, da morajo nasilje prijaviti, ne glede na to, ali so sami vanj udeleženi ali pa so ga opazili pri drugih. Jaz kot starš pa svoje otroke vzgajam tudi v smeri, da morata v primerih, da opazita nasilje pri drugih, pomagati tistemu, ki je nasilja deležen. Da ne smeta le zamahniti z roko, se obrniti stran in dejati, da to ni njuna zadeva. Dolžni smo pomagati človeku v stiski. S tem, ko starši druge otroke prijavljajo na policijo in CSD, pa jim pošiljamo sporočilo, naj se ne vključujejo v razreševanje sporov. Da naj se obrnejo stran, ker če bodo pri tem posredovanju koga nenamerno udarili ali celo poškodovali, bodo imeli več težav kot v primeru, da se delajo slepe in gluhe za nasilje. Si to res želimo?
Jaz kot starš svoje otroke vzgajam tudi v smeri, da morata v primerih, da opazita nasilje pri drugih pomagati tistemu, ki je nasilja deležen. Da ne smeta le zamahniti z roko, se obrniti stran in dejati, da to ni njuna zadeva. Dolžni smo pomagati človeku v stiski.
5. Otroci potrebujejo pomoč
Sem starš otroka s posebnimi potrebami. Več kot pet let me že uči, da moram sprejeti in zaupati, da moje delo in trud za njegovo življenje nista dovolj. Da on in naša družina potrebujeta pomoč. Seveda mi je kot očetu in staršu to težko sprejeti, a druge poti ni. Zakaj se potem tako težko soočimo z dejstvom, da tudi nekateri otroci, ki sicer obiskujejo šolo, potrebujejo pomoč? Da jim moramo nuditi strokovno podporo in jim pomagati pri izzivih odraščanja tudi s strokovnjaki z vedenjskega področja? Ko buli (ang. bullying, sinonim za trpinčenje med otroci, op.a.) postane »žrtev« drugih otrok, je povsem mogoče, da razlog tiči v njegovem predhodnem neprimernem obnašanju. Ker nismo pravočasno odreagirali in mu pomagali.
Mi bomo našo prijavo rešili. Nasilneža primerno vzgojili 🙂 . A skrbi me za družbo, v katero vzgajamo naše otroke. Ker z zdravo kmečko pametjo ne znamo več ločiti med tem, kaj je sestavni del odraščanja naših otrok in na drugi strani nedopustno nasilje med otroki.
Poglej tudi naročniške vsebine:
Dr. Uroš Perko: “Ko oče prevzame svojo vlogo in postavi meje pri vzgoji, to mamo izjemno razbremeni”
Sabina Košmrl Kaučič: “Medvrstniško nasilje – ne delajmo iz tega prevelike drame”
Darja Barborič Vesel: Otroka ne moremo začeti vzgajati pri 15-ih
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Dušan, odličen članek.
Dolgo dolgo nazaj je sedaj že pokojni Jesper Juul napisal knjigo Agresivnost – nov in nevaren tabu. Vam jo priporočam v branje, v bistvu jo priporočam vsakomur. Ostalo si Dušan sam obrazložil.
V “nenasilniški ideologiji” (vemo kdo jo forsira) smo pozabili, da so otroci ustvarjeni za gibanje, da se vmes tudi zravsajo, da se v družini oče in sin zravsata, da se bratje in sestre med sabo zravsajo, to ne pomeni nasilje, ampak pridobivanje izkušenj. In ko so med otroci normalna čustva, se ne more zgoditi nič hudega. Tudi ko se otroci zravsajo, so si kmalu spet dobri, se opravičijo drug drugemu. In življenje gre dalje.
Potem pa tu vstopijo odrasli, seveda, ki ne prenesejo, da se nekomu kriv prst pokaže, ki ne prenesejo, da se njihov otrok zravsa, ker naučen je “nenasilje je zakon”. S tem se seveda vsi strinjamo. Vendar pa kje se bomo naučili postaviti zase, kje se bomo naučili deliti, kje se bomo naučili skregati in reševati konflikte, če ne najprej v družini, potem otroci v vrtcu, šoli?
In izražanje jeze, sramu, agresije, strahu jim ni dopuščeno. In to je narobe. Vsa čustva morajo biti izražena, vsa čustva morajo biti dovoljena, mi odrasli pa jim moramo pokazati, kako ta čustva pokazati na pravi način, da ne bo prišlo do nasilja, da ne bo prišlo do žaljenja, da ne bo prišlo do šikaniranja, zasmehovanja, posmehovanja in zasramovanja.!
Moram reči, da je članek malce enostranski, kot tudi komentar spodaj.
Treba je namreč upoštevati tudi drugo plat, da so v veliki meri otroci ogledalo staršev, ki so eni taki, kot jih opisujete – pretirano zaščitniški – ampak so pa drugi straši, ki so premalo občutljivi tako za svoje kot za tuje otroke.
Oziroma, obstajajo starši, ki bodo svojega otroka zagovarjali ne glede na vse in ki niso sposobni videti, da ima morda prav njihvo otrok težave. Morda ravno z nasilništvom.
In potem so tu tudi starši, ki bodo svojega otroka učili, da je treba težave rešiti s silo.
In vse to je treba nekako uskladiti.
G. Andrej, obrazložite mi, kaj od tega kar sem napisala, ne drži in kaj na bi bilo enostransko? In tudi kaj je v članku, ki ga je napisal g. Dušan (njegovi članki za razliko od nekaterih tudi na iskreni.net so odlični) je enostransko.? G. Dušan je opisal zgodbo, nikjer ni napisano, da zagovarja sinova dejanja in ne minimalizira, kar so fantje storili. Govori pa o zdravi kmečki pameti, ki je očitno pri mnogih v SLoveniji primanjkuje.
Veste, vsakodnevno delam z mladimi (trenutno s prestopniki), od srednje šole sem vpeta v delo z mladimi in vem kako funkcionirajo stvari v Sloveniji, sistemi itd.
Tako da me kar vprašajte, vam povem ogromno zgodb.