Streljanje pred našimi vrati

Foto: Shutterstock

Vse dokler je šlo za oddaljene dogodke, ki so se dogajali bodisi na drugi strani Atlantika ali pa na še vedno dovolj oddaljenem otoku Utoya, pa tudi v (dovolj) oddaljeni Nemčiji, nas očitno ni pretreslo dovolj. Zgodil se je pretep osnovnošolk v Celju, po katerem je bilo vendarle mogoče zaslediti več zaskrbljenih pozivov tako strokovnjakov kot »navadnih« ljudi, da očitno res gremo v napačno smer.

Iskreno, dogodek v Beogradu, kjer je trinajstletnik vzel življenja osmim otrokom in varnostniku, me je šokiral. Ne le zaradi okrutnosti samega dejanja, ne samo zaradi bližine dogodka, ne le zaradi dejstva, da storilec dejanja sploh ne obžaluje, in nikakor ne le zaradi dejstva, da je dejanje očitno posledica nesprejetosti in medvrstniškega nasilja, katerega je v naši družbi očitno veliko več, kot bi si to želeli priznati.

Naivno je bilo živeti v prepričanju, da smo še vedno povsem varni in da se takšne stvari dogajajo tam nekje …

Od ZDA do Norveške preko Beograda do naših pragov

Pretreslo me je dejstvo, da kot starš otroka vzgajam v ta nepredvidljivi svet, kjer se nepredstavljivo nasilje lahko zgodi tudi moji družini. Ja, naivno si je bilo zatiskati oči, da so zgoraj našteti dogodki iz preteklosti le odmev družbenega stanja, ki se naše družine ne tiče. Naivno je bilo živeti v prepričanju, da smo še vedno povsem varni in da se takšne stvari dogajajo tam nekje, kjer je orožarska zakonodaja veliko bolj mila (ZDA) ali pa na otoku, kjer poboj izvede osamljeni skrajnež (Utoya).

Že ob dogodkih v Celju, še toliko bolj pa ob poboju v Beogradu, sem se spraševal, kako to informacijo posredovati otrokoma, od katerih je eden na pragu najstništva, drugi pa vstopa v osnovno šolo. Ju obvarovati na način, da posnetkov iz Celja in poročil iz Beograda ne vidita, ali jima pokazati, kaj se dogaja in kakšne posledice to potegne za sabo? Odločil sem se za slednje.

V pogovoru smo ponovno izpostavili pomembnost tega, da o vsakršnem nasilju, ki ga opazita, nekoga obvestita. Takoj in brez izjem.

Po dogodkih v Celju smo si skupaj ogledali (zabrisane) posnetke pretepa. Pogovorili smo se o tem, kaj lahko otroke privede do takšnih ravnanj in kako pomembno je, da v kolikor bi kjerkoli in kadarkoli začutila, da se takšno nasilje dogaja okoli njiju (kot žrtvi ali kot priči takšnim dejanjem), to povesta nama ali komu drugemu, ki mu zaupata. Po dogodku v Beogradu smo po dolgem času pred večerjo skupaj pogledali uvodne minute večernih poročil. Videla in razumela sta, kaj se je zgodilo v beograjski osnovni šoli. V pogovoru smo ponovno izpostavili pomembnost tega, da o vsakršnem nasilju, ki ga opazita, nekoga obvestita. Takoj in brez izjem.

Mozaik, katerega pomemben del smo starši

V teh dneh bi se moral pouk povsod na naših šolah začeti na enak način. S pogovorom o beograjskih dogodkih. O tem, kaj otroci doživljajo, ko vidijo dejanje sovrstnika. O tem, kam pripelje bolečina nesprejetosti, bolečina takšnih in drugačnih zlorab. Kam pripeljejo neverjetna lahkotnost komentiranja, žaljenja, kritiziranja na družabnih omrežjih in v različnih skupinah, ki si jih naši otroci ustvarijo v aplikacijah na pametnih napravah.

In čeprav nič od tega ne opravičuje nasilja, je pomembno, da se tudi starši zavemo, da smo tudi mi del tega mozaika, ki ga sestavljamo mediji, družabna omrežja, šolsko okolje, medvrstniški odnosi in mi starši. Zavedati se moramo, da so ti najbolj odmevni dogodki, ki danes polnijo prve strani medijev po vsem svetu, le vrh ledene gore. Veliko več se dogaja pod površjem, kamor nam (pre)pogosto sploh ne uspe prodreti, in da so, kot opozarja tudi ravnateljica Strokovnega centra Planina Leonida Zalokar, vse meje porušene, ker ni več nobene avtoritete, in da je bilo takšno dejanje, kot smo mu bili priča v Beogradu, žal, le vprašanje časa.

Zavedati se moramo, da so ti najbolj odmevni dogodki, ki danes polnijo prve strani medijev, le vrh ledene gore. Veliko več se dogaja pod površjem, kamor nam (pre)pogosto sploh ne uspe prodreti.

Priznajmo, da nas skrbi

Prvi korak, ki ga lahko starši storimo, je, da priznamo, da nas skrbi. Skrbi nas, v kakšen svet vzgajamo naše otroke. Ko šole in druge ustanove organizirajo izobraževanja o nevarnostih, ki prežijo na naše otroke tako na spletu kot v medosebnih odnosih, se tam pojavi peščica staršev. Običajno tistih, ki o tem že nekaj vedo. Ne moremo in ne smemo se prepustiti preprosti logiki in razlagi, da je nasilje del otroškega odraščanja in da smo se vsi soočali s tem. Ne smemo lahkomiselno domnevati, da bodo »fantje vedno fantje«, ki s pestmi rešujejo težave, ki so jih doletele med odraščanjem.

Tudi takšna izobraževanja in delavnice nam lahko odprejo oči, da prvo merjenje moči s pestmi lahko vodi do neslutenih razsežnosti zaničevanja in poniževanja na spletu ter do … Beograda, ki pa je, pa si to priznamo ali ne, praktično pred našimi domačimi vrati.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Preveri pakete

Komentarji

  1. Ne razumem tega, da imajo ljudje doma orožje in še to dosegljivo otrokom! Če tale deček ne bi imel doma pištole, ne bi streljal! In še to: nekje se je naučil zelo dobro streljati! Kdo je zdaj odgovoren?
    Otroke je treba vzgajati tako, da imajo empatijo do drugih ljudi, ker sami je še nimajo. Sicer pa je vzgoja zelo težko delo. Lažje je biti dober vodja, direktor, kot pa dober oče!
    In naši otroci, predvsem fantje, potrebujejo avtoriteto, očeta, nekoga, ki jih ščiti in je obenem tudi dovolj strog.
    Družina je zelo pomembna. Družina mora dati otroku dovolj ljubezni in varnosti, obenem pa mora imeti otrok tudi postavljene meje. Najslabša je anarhija.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja