Župnija je vadbeni center za nebesa

Vir: Facebook

Po prejetem zakramentu svetega krsta smo postali del Cerkve … Vanjo smo vključeni v zakramentalnem življenju, poučeni o temeljnih verskih resnicah in nagovorjeni k služenju bližnjemu. Vse to najpogosteje v nekem okolju, imenovanem župnija. 

Župnija se že od nekdaj najpogosteje razume kot neko teritorialno področje z župnijsko cerkvijo in župniščem, za katerega je odgovoren župnik, ki župljane duhovno oskrbuje, hkrati pa še vzdržuje in obnavlja, kar je v župnijski lasti. Pastoralna skrb je pretežno vezana na podeljevanje zakramentov, poučevanje in srečevanje ter sodelovanje z različnimi skupinami znotraj župnije, ki poskrbijo za njeno tekoče delovanje. Tako se ve, kako dejavnosti potekajo, kdo je bralec in kdo pevec, kdo čistilec, krasilec in mežnar, kdo v ŽPS in kdo v ŽGS, kdo katehet in kdo izredni delivec, kdo kuha, pritrkava, vodi ministrante, molitveno skupino in tako naprej. Župljani lahko mirno živijo svoje življenje in po potrebi koristijo župnijske storitve, župnik pa z enako mirnostjo storitve zagotavlja in to z brezhibnim poročilom o dejavnem župnijskem življenju, ki zadovolji dekana, škofa ali drugega vizitatorja, v žepu.

Kaj župnijo povezuje, čemu služi in kako je občestvo?

V idili zunanje urejenosti, s katero samo po sebi ni nič narobe, pa se vendarle oblikujejo nekatera ključna vprašanja: kdo ali kaj je vezivno tkivo, ki župnijo povezuje, osmišlja njen obstoj in odstira njeno naravo samo; kdo ali kaj pogojuje pripadnost, vključenost vanjo; kdo ali kaj župljana omejuje, da bi se v polnosti uresničil v njej; in, nenazadnje, kako je župnija občestvo.

Z naštetimi vprašanji se lahko preprosto ne obremenjujemo. Prav tako z župnijo ne preveč. Morda samo toliko, da “za vsak slučaj” opravimo z zakramenti uvajanja, z vsemi ostalimi pa po nekem od nekdaj ustaljenem tradicionalnem zgledu zgolj, ker je takšna navada, v luči nekakšnega zadoščenja okolici in Bogu, ki nastopata kot nadzornika in svarilca. Svojo negotovost in tesnobo dodatno opravičujemo in rešujemo s pošiljanjem otrok k verouku in k bogoslužju ter se skrivamo za vernostjo in pripadnostjo naših staršev, Bog pa je kar župnik sam.

Vredni več

A vendarle, ker smo ljubljeni, smo vredni več. Vredni, da na ljubezen odgovorimo, stopimo na pot vprašanj in iskanja odgovorov nanje, da bi se v naša srca naselilo, po čemer brez izjem hrepenimo: mir, resnica, sprejetost, preprostost in pristnost, domačnost. Ljubezen, ki v veri in upanju spreminja in oblikuje po Božjem predlogu za nas.

Za vstop na pot iskanja občestva v župniji je potrebna osebna odločitev, ki pa je zagotovo pogojena z vzgojo, z občutkom domačnosti in pripadnosti že pred odločitvijo samo, pa tudi z osebnim povabilom nekoga iz skupnosti. Ta skupnost daje pravico in odgovornost, da njen član preprosto je, kar je. Prizadeva si za resnico, za gotovost v ključnih, temeljnih bivanjskih vprašanjih. In kar je najvrednejše: udejanja izkušnjo vere, upanja in ljubezni. Župnijsko občestvo je torej na poti odnosov, v katerih župljani lahko živijo brezpogojno sprejetost in ljubljenost, spoznavajo in okušajo obdarovanost ter pridobivajo in krepijo izkustvo edinstvene povabljenosti na poti odrešenja.

Vsakdo je poklican

V moči Svetega Duha, ki vodi Cerkev (torej tudi župnijo), smo povabljeni, da se dejavno prepustimo Božjemu delovanju v nas. Bog, ki nas kliče na pot odrešenja, nas kliče po imenu. Kliče, da živimo in s svojimi darovi ter talenti občestvo soustvarjamo, da bi se v njem lahko v slehernem izmed nas rodilo pristno izkustvo Boga. Ko se to zgodi, župnija postane živa in dejavna. Privablja s svojo karizmo, širi blagodejno sporočilo in v svoji izvirnosti ustvarja pogoje za pristna srečanja, v katerih se razodeva dobri, usmiljeni, ljubeči Bog. Iz nadzornika se je spremenil v prijatelja, ki se z nami veseli in smeje, trpi in joče, sprejema in deli, je nežen, ljubeč, neskončno usmiljen in potrpežljiv. Po naših rokah tudi brezmejno izviren v prizadevanju, da sebe in svoje bližnje naredimo za njegove učence in prijatelje.

Postajati župnijsko občestvo je pot, ki prečiščuje odnos z Bogom in daje možnost, da vsak v sebi odkrije edinstven načrt, ki ga je Bog položil vanj, župnija pa je okolje, v katerem smo skupaj na poti poklicani, izbrani in odgovorni, da se bratsko spodbujamo in opominjamo v dobrem. Imamo cilj –  biti v Bogu – in zanj smo pripravljeni do (v) človeka, ga poiskati v njegovem iskanju, ga nagovoriti z besedo, ki mu je blizu in razumljiva, se zanimati zanj in ga povabiti, narediti vse, da postanemo drug drugemu resnični bratje in sestre. 

To je župnija. Nekakšen poligon oziroma vadbeni center za nebesa, v katerem se naša znanja in spoznanja, posnemanja in učenje ob zgledih kujejo in spreminjajo v resnično izkustvo Božje navzočnosti med nami. Da bi ga bili deležni, smo torej povabljeni, da skupaj vadimo, ponavljamo in krepimo vse tisto, kar nas v odnosih zbližuje. Povabljeni, da po svojih zmožnostih vztrajamo v molitvi, iskanju pravih poti, pripravljenosti in ustrežljivosti, pozornosti do drugih. Zagotovo bomo odkrili številne nove službe in pomembna poslanstva znotraj župnije ter se v njih našli sami ali pa odkrili darove drugih. 

Že dve majhni stvari močno pripomoreta, da b v župniji zaživeli kot občestvo

V času, ko se po številnih župnijah oblikujejo novi krogi sodelavcev v obliki župnijskih pastoralnih svetov, prosimo za blagoslov, da bi se rojevali in oblikovali karizmatični, drzni in pogumni sodelavci, pravi župnijski apostoli, ob njih pa množica učencev, ki hodimo skupaj z njimi in se skupaj srečujemo v tem našem vadbenem centru, kjer po skrbnem vadbenem načrtu opravljamo vaje za krepitev duhovnega življenja.

Prepričan sem, da vsi poznamo učinke redne telesne dejavnosti. Koliko bolj nas duhovni trening, ki vključuje redno molitev, redna skrb za službo bližnjemu, reden pogled vase in redna odgovornost v poslanstvu, ki ga opravljamo, dviga v izkustvu izpolnjujočega življenja. 

Da bi v župniji zares zaživeli kot občestvo na poti, je lahko dovolj že dvoje. Najprej vstopiti v župnijsko dogajanje zares. Biti z vso pozornostjo navzoč bodisi pri evharistiji bodisi na katerem od sestankov ali srečanj. Kot drugo pa v drobnem sklepu ali nameri vztrajati in jo uresničevati. V tem malem zvestim že lahko vznikne seme za nova srečanja, za uvid v potrebe bližnjega, za rast v skupnosti, za življenje v Bogu in Njegovi navzočnosti.

Kako lepo je v zavedanju in izkušnji take skupnosti družno popiti kavo po sveti maši, skupaj očistiti župnijski dom, se odpraviti na romanje ali izlet ali pa si morda med seboj podeliti izkušnjo z duhovnih vaj, ki so naša življenja v temelju spremenila. 

Prosimo Gospoda, naj nas okrepi v prizadevanju za dejavno župnijsko življenje in bratsko sobivanje v Njegovi luči.