Zmenkarije »v živo« – kako smo pari sploh preživeli pred (pametno) tehnologijo?

Foto: Shutterstock

Se še spominjate tistih dni, ko ni bilo nobenih mobitelov, internet je bil omejen in kadar si odšel na pot, svojega partnerja enostavno nisi videl tako dolgo, dokler se ni vrnil?

Včasih je težko dojeti, da pametnih telefonov kdaj ni bilo. Da internet ni bil vse splošno dostope, družbena omrežja pa niso ohranjala stikov namesto nas.

Tehnologija je tako močno posegla v naša življenja, da si težko predstavljamo, da so pametni telefoni postali aktualni šele leta 2012, da je globalni internet mogoč zgolj nekaj let in da je Facebook postal dostopen leta 2006.

Kako smo se sploh znašli brez neomejenega števila sms-ov, neprestanega priklopa na internet in vseh družbenih omrežij? Kako smo preživeli včasih, ko nismo imeli toliko tehnološke »pomoči«?

Zbrali smo nekaj že bolj nostalgičnih pričevanj:

“Ko sem bila jaz na študijski izmenjavi v tujini, brez skypa, pametnega telefona, prenosnika in z noro dragimi tarifami za meddržavne klice in sms-e, sva si ves čas “žvrcala”. Eden je poklical, drugi pa prekinil zvezo, ne da bi se javil (ker je bilo predrago). To je pomenilo “Hej, mislim nate/ rad te imam”, prekinjen klic pa “Jaz tudi tebe.” In tako vsak dan petdesetkrat. :)”

“Ker še nismo imeli vsak svojega telefona, si moral poklicati na domačega. Vedela sem, da njegova mama ne odobrava zveze in mi fanta ne bo dala na telefon, zato sem prosila svojega brata. On se je predstavil kot njegov prijatelj in tako je bilo zagotovljeno, da svojega dragega dobim na telefon.”

Potrebovali smo kar nekaj iznajdljivosti, poguma in socialnih veščin.

“S  fantom, ki je bil iz centra Ljubljane, jaz pa iz obrobja, sva se vsak večer z rolerji dobivala nekje na pol poti. Bila sva zmenjena, da po večerji štartava, pa do kjer prideva, prideva. Drugih stikov preko dneva nisva imela, živela sva samo za te večere. To je trajalo pol leta, v skoraj vseh vremenskih razmerah, potem pa je on naredil izpit za avto in je bilo malo lažje.” 

“Ko sva se s fantom spoznala, smo se domov vračali z busom. Hotel mi je dati svojo telefonsko številko (domačo, se razume), zato jo je zapisal na avtobusno okno, saj je drugam ni mogel. Ves čas sem jo ponavljala v glavi in si jo zapomnila na pamet. Še danes jo poznam.”

“Ko je odhajal na vojsko, se mi je trgalo srce. Najhuje je bilo prvi teden ali nekoliko več, dokler ni prišel tja in mi poslal naslova in prvega pisma. Potem sva si vsak dan pisala. Pisma sva označevala s številkami, saj niso prišla vsa in sva le tako lahko vedela pravo zaporedje, oziroma koliko pisem vmes manjka. Še zdaj mi ostaja v spominu, kako sem jih čakala.”

“Jaz sem študirala, on pa je moral za nekaj časa v tujino. Nepričakovano je dobil proste dneve in se vrnil domov, jaz pa sem ravno takrat imela obvezne vaje na faksu, za katere on ni vedel. Najprej me je iskal doma, nato po faksu in po nekaj urnem iskanju in poizvedovanju našel v eni izmed sob, kjer smo imeli vaje. Profesorja sem prosila za izreden izpust in čeprav je veljal za izjemno strogega, mi je tisti dan napisal, da sem bila na vajah, dejansko pa me je spustil, da sem lahko preživela prost dan s fantom.”

Ja, lepo je bilo. Potrebovali smo kar nekaj iznajdljivosti, poguma in socialnih veščin, a je bilo vredno.

Na kakšen način pa je vaš partner v  analognih časih prepričal vas in z vami vzdrževal stike?