“Zdaj sem prava feministka in vsakemu povem, da je splav grozen. Uniči žensko.”

Thumbnail

Valentina Pikelj je žena in mati treh otrok, ki v Sloveniji vsako leto organizira in vodi spodbudo 40 dni za življenje. To je mednarodna ekumenska pobuda, ki preko molitve, posta, ozaveščanja lokalne javnosti in miroljubnega bdenja skuša izprositi milost prenehanja umetnega splava v svojem kraju.

Valentina je diplomirana medicinska sestra, svoje delo pa opravlja kot negovalka. V mnogih letih, ko je opazovala delo v ginekološki kliniki je tudi preko svojih izkušenj spoznala, da se želi boriti za tiste najbolj nemočne – za nerojene.

Valentina, kaj vas je pripeljalo do tega, da vodite pobudo 40 dni za življenje?

V študentskih letih sem živela kot človek brez hrbtenice, po pravilih družbe, ki me je obdajala. Ozirala sem se zgolj nase in vedno imela za merilo to, kar je bilo meni prav.

Takrat sem, še kot študentka, zanosila. Zdelo se mi je, da je moja pravica, da lahko naredim splav. Od zunaj nisem prejela nobene spodbudne besede ne s strani ginekologov ne drugih ljudi, zato sem bila že skoraj odločena. Vendarle pa imam že od nekdaj v sebi željo po zaščiti življenja, zato sem si takrat rekla: »Valentina, če nisi prepričana, raje pusti stanje takšno, kot je.« Takrat se nisem odločila za splav. Zdaj je otrok star 21 let in sem zelo vesela, da sem se odločila za življenje.

Posebno moč ima molitev na kraju močne teme in to je točno tam, kjer se splavi opravljajo. Tja Bog prinese svojo luč.

Druga zgodba, ki je name imela močan vpliv, pa je spontani splav, ki sem ga doživela. Ko sem morala opraviti čiščenje, saj je del otroka še ostal v meni, sem odšla na kliniko. Ko sem s stola pogledala vedro, prav takšno vedro, ki ga imamo doma za čiščenje kopalnice, me je zmrazilo. Odšla sem domov in otrokoma povedala, da sem izgubila dojenčka. Moja takrat šestletna hči je spontano vprašala: »Mami, ja kje pa je?« Ko sem ji rekla, da sem ga pustila v bolnici, kar ni mogla sprejeti: »Ja mami, ali ga ne boš prinesla niti pokazat?« Takrat sem prvič globoko dojela bistvo, da če že otrok razume proces žalovanja, mora biti nekaj hudo narobe, da o smrti otroka mnogi govorijo tako mimogrede, kot da se ni zgodilo nič, en poseg pač.

Kulture brez krščanstva povzdigujejo rodovitnost. Ženska, ki je rodovitna, je dar.

Od takrat naprej sem si še bolj želela delati kot zagovornik nerojenega življenja. Zato sem najprej ustanovila zavod Božji otroci, vendar se je izkazalo, da že Zavod Živim na tem področju opravlja zelo dobro in plemenito delo in sem zato šla raje v smer, da odkrivam resnico in razkrivam laž, ki se skriva za propagando današnje družbe, da je splav izbira.

Koliko ljudi se pridružuje pobudi 40 dni za življenje? Kakšen je njen uspeh pri nas in drugod?

V Sloveniji je v vseh letih, torej od 2015, sodelovalo okoli 250 ljudi. Prihajajo vsako leto, trenutno nas je v pobudi pred porodnišnico prisotnih šest.

V ZDA je zgodba veliko bolj obsežna, prav tako na Hrvaškem, kjer se pobuda dogaja pred štiriindvajsetimi bolnicami in poteka 24 ur na dan, medtem ko tu poteka vsak dan dve uri.

Če vse skupaj pogledamo preko številk pa bi lahko našteli naslednje uspehe: v več kot 40 državah po svetu je od leta 2007 sodelovalo okoli 725.000 prostovoljcev, več kot 12.000 življenj je bilo rešenih, 143 aborcionistov ne opravlja več splavov, zaprli pa so tudi 83 klinik za splave.

Zakaj se vam zdi, da v Sloveniji ta pobuda ne zaživi kot drugje?

Želeli bi si več podpore vrha slovenske Cerkve, na Hrvaškem je to zelo podprto. Tam duhovniki in redovniki prihajajo in molijo, organizirana imajo dežurstva znotraj župnij. To je gotovo eden izmed razlogov, da pri nas ni takšnega odziva.

Po drugi strani pa je težava tudi v strahu. Ljudje mi povedo, da jih je strah, ker ne vedo, kako naj reagirajo na morebitne napade, ki jih bodo deležni. Ustrašijo se, ker ne vedo, kaj bi rekli. V nas je vcepljeno, da je krščanstvo manj vredno kot druge vere. Krščanstvo ima po mnenju drugih mesto samo v cerkvi, nikjer drugje in ljudje so to preprosto sprejeli.

Ampak krščanstvo mora, tako kot vsa ostala verstva, imeti možnost zastopanja v družbi.

Zakaj se vem zdi pomembno, da molite pred kliniko, kjer se opravljajo splavi, ne pa na primer v cerkvi ali doma?

Ker je javna molitev sporočilo in ker po tem sporočilu Bog deluje. Posebno moč ima molitev na kraju močne teme in to je točno tam, kjer se splavi opravljajo. Tja Bog prinese svojo luč. S tem sporočamo, da je Jezus svetloba. Prinašamo upanje in sporočilo, da ni nič nerešljivo, če greš čez življenje z Jezusom. Poleg tega smo vsi navzoči pripravljeni ponuditi tako duhovno kot materialno pomoč. Tako smo v Sloveniji rešili že tri življenja.

Ima pri vsem skupaj vaša vera vpliv na to, kar delate?

Od nekdaj sem bila verna, vendar sem pred svojim tridesetim letom verjela, da je Bog tisti, ki daje le pravila in ukazuje. A resna kriza, ki sem jo doživela, me je čisto obrnila k Bogu. Prišel je trenutek, ko nisem več videla smisla, ko sem bila čisto na tleh, zdelo se mi je, da sem zapravila življenje, da me naprej čaka samo še trpljenje. V tistem času je umrl Janez Pavel II. Ko sem gledala pogreb, se je v meni nekaj spremenilo. Razumela sem, da je on v življenju ustvaril čudovite stvari, ker je sledil Bogu, jaz pa nisem naredila nič. Takrat sem se začela obračati na Boga, iskati tolažbo, začela spontano moliti. Celo kaditi sem nehala na priprošnjo k Mariji.

Menite, da je nasprotovanje splavu odločitev vere?

Ne bojim se. Moramo spregovoriti.

V človeku je naravni zakon in krščanstvo je skladno s tem. Če je človek iskren sam do sebe, razume, da splav ni v skladu z njegovo naravo. Tudi kulture, kjer krščanstva ni, povzdigujejo rodovitnost. Ženska, ki je rodovitna, je povišana, visoko postavljena. Samo pri razvitih civilizacijah določenega časa zaradi miselnosti in nauka pride do tega, da se ljudje sami obrnejo proti izvoru, saj skrbijo bolj za lastno korist, kot da bi poslušali naravo. Ampak takšne civilizacije propadejo. Zato mora država bolj ščititi naravno pravo kot posameznika. Ker je to za družbo bolj pomembno, sploh, če želi, da se ohrani.

Aktivisti, ki zagovarjajo splav, očitajo, da delujete proti ženskam, saj jim odvzemate pravico izbire. Kaj pravite na to?

Jaz sem ženska in vem, da sem bila zavedena že od srednje šole naprej. Tam so nas učili, da je vse v redu, da moramo ščititi sebe, da lahko uporabljamo kontracepcijo, da je poroka breme in da je ločitev moja izbira … Jaz sem vsemu verjela. A ko sem videla vse te ženske, njihove stiske in posledice, kako so izgubile del sebe, kako so uničile svoja življenja … Vse to je spremenilo moj pogled. 

Zdaj sem prava feministka in vsakemu povem, da je splav grozen. Uniči žensko. Ker gre kontra naravi sami.

Kakšen signal vsem molivcem in nasprotnikom splava v Sloveniji daje pregon duhovnika Tadeja Strehovca? Se bojite, da bi sodno preganjali tudi vas in druge, ki molijo in javno nasprotujejo splavu?

Ko sem izvedela za ta pregon, sem pomislila na stavek: »Pred oblastnike in kralje vas bodo vlačili zaradi mene, v pričevanje njim in poganom.« (Mt 10,18). Vse skupaj vidim kot priložnost za razpravo, kar je super. Zagovornikom splava je všeč tišina. Ker daje vtis, da je vse rešeno. Ampak tišina ni dobra, saj spodbuja, da ljudje mislijo, da je vse v redu. A ni.

Verjamem tudi, da Jezus poskrbi za vsakega, ki pričuje Zanj in bo dal tudi Tadeju moč.

Zase pa lahko rečem, da se ne bojim. Moramo spregovoriti.

Kako vi gledate na splav v primeru posilstva?

Vsak nerojeni je popolnoma nedolžen, a je že tam, v trebuhu matere. Jaz seveda gledam vse skupaj preko vere in vem, da ima Gospod načrt za dobro, tudi za takšnega otroka in za njegovo mamo. In če mu bo dovoljeno živeti, bo Gospod naredil nekaj čudovitega iz vsega tega.

Seveda je posilstvo nedopustno ravnanje in je potrebno to razčistiti in obsoditi storilca. Je tudi gromozanska travma za žensko. Njej je potrebno pomagati. Ampak, če ženska poleg posilstva naredi še splav, si nakoplje še dodatno travmo. Brala sem pričevanja več kot 200 žensk, ki so bile posiljene. In konec zgodbe je bil pri vseh podoben: vse, ki so naredile splav, so to močno obžalovale. Njihove besede so bile, da travmo posilstva še predelajo, ampak travmo splava, ki so ga naredile, pa ne. Ne morejo odpustiti sebi.

Bi pa poudarila, da se mi ne zdi prav, da se od takšne ženske pričakuje, da sama skrbi za otroke. Sploh če se ne čuti sposobna za vzgojo ali ne želi videti otroka. Bi jim pa položila na srce, da je mnogo ljudi, ki bi takšne otroke z veseljem sprejeli. Med njimi sem tudi jaz.

Kaj bi rekli, da je bila najpomembnejša stvar, ki ste se jo naučili, odkar ste postali zagovornica nerojenih življenj?

Da sem v teh letih, odkar to delam, zelo duhovno zrasla. V odnosu z Bogom je zdaj čisto drugače.  Sem veliko bolj potrpežljiva in nimam pričakovanj, kaj bodo drugi naredili. Ne obremenjujem se, kaj bodo rekli drugi. Vem, da je srečen samo tisti, ki je pomirjen sam s seboj. Ko delaš prav in čutiš, da je prav, veš, da si na edini poti, ki osrečuje. Jaz sem pomirjena sama s seboj.

Če bi lahko navdihnili 1000 kristjanov, da postanejo bolj aktivni v svoji veri, kaj bi jim rekli?

Gonilo propada niso tisti, ki delajo narobe, ampak tisti, ki vedo, da delajo narobe in so tiho.

Bog ne želi, da veruješ na ukaz, želi pa, da ga iščeš z vsem svojim srcem in takrat se bo dal najti.

Foto: osebni arhiv Valentine Pikelj

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja