Vir: Shutterstock“Prestavljajte si, da vam v hiši začne besno zvoniti požarni alarm. Prihitite v sobo in glasno zavpijete na alarm: kolikokrat sem ti že rekla, da nehaj tako vpiti? Kdaj se boš naučil, da se to ne dela? Zdaj pa za kazen ne dobiš sladoleda po kosilu! … za ogenj pa se sploh ne zmenite, niti se vam ne zdi pomembno, da bi ga pogasili. Samo ta glasni alarm vam gre pa zdaj že pošteno na živce.
Približno tako se vedemo, ko vzgajamo svoje otroke na avtoritaren način. Vidimo alarm, ki tuli, ne vidimo pa požara, ki gori. Mislimo da je vzgoja to, da utišamo alarm, v resnici pa je vzgoja to, da pogasimo ogenj.
Na otrokovo neprimerno vedenje bi v resnici morali začeti gledati tako kot na klic na pomoč, kot znak, da nekje gori: da je otroka nekaj prizadelo ali da ima neko osnovno potrebo nezadovoljeno. Če bomo ves čas videli samo otrokovo vedenje in se ukvarjali samo z vedenjem, otroka ne bomo nikoli naučili, kako naj izraža svoje potrebe, kako naj poskrbi zase, kako naj obvladuje to, kar čuti. Naučili ga bomo:
- Tvoje potrebe niso pomembne: nehaj že sitnariti, zatri že ta ogenj v sebi.
- Ti si grd in slab, ker tako čutiš: ok si, če nisi jezen, če te nič ne prizadene, zatri že ta čustva v sebi.
Seveda ugasnite alarm in ne pustite da tuli vendar potem poiščite ogenj.
Neka mamica je povedala naslednjo zgodbo: Svojemu dveletnemu otroku sem umivala roke pri umivalniku, potem pa se je hotel še kar igrati z vodo. Zaprla sem vodo in malčka vzdignila v naročje, da bi ga odnesla iz kopalnice ven. Potem pa me je ugriznil v roko. Zavpila sem, da to boli in ga spustila na tla in šla ven iz kopalnice. Verjetno se je ustrašil, ker nikoli ne zavpijem nanj, prijokal je za mano v dnevno sobo. In potem sva skupaj brala knjigice in se je potolažil. Zdaj pa ne vem, ali sem naredila narobe, ker sem zavpila nanj, bi morala ravnati drugače?
Zgodbo sem vam povedala, ker je tipičen primer, ko vidimo alarm, ki tuli, ne vidimo pa ognja, ki gori. Popolnoma zdravo in naravno je, da otroku ne dovolite, da vas grize. In decibeli tu niti niso tako pomembni. Kako reagirate, ko vas otrok ugrizne? Ne dovolite, ustavite in daste vedeti, da vas to boli in to je vse, kar se vedenja tiče!
Če boste razpredali naprej, kako je grdo, če koga ugriznemo, da to se pa ne dela in bla bla bla še kar naprej o grizenju … boste zgrešili bistvo vzgoje
Če boste razpredali naprej, kako je grdo, če koga ugriznemo, da to se pa ne dela in bla bla bla še kar naprej o grizenju … boste zgrešili bistvo vzgoje, in tvegali, da vas še udari. Vsekakor boste otroka še bolj prizadeli kot je že prizadet in ne bo vas slišal ali pa se bo še bolj branil (grizel, tepel, tulil ali pa bo stekel stran). Vsekakor pa s tem ne boste zagotovili, da ne bo nikoli več ugriznil. In imeli boste občutek, da vas ne uboga, da vas ne posluša, da ga ne morete krotiti, da je nevzgojen. Otrok ne grize zato, ker je nevzgojen ali ker ne bi vedel, da to boli. Otrok grize zato, ker ga je nekaj prizadelo, ali pa ima nezadovoljeno potrebo (po razumevanju, samostojnosti, bližini, spoštovanju, če naštejemo samo osnovne).
Ko torej ugasnete alarm, se vedno vprašajte tudi: Kje torej gori? V tem primeru mamica ni spoštovala otrokove potrebe po raziskovanju (hotel se je igrati z vodo) in potrebe po spoštovanju (če se ne more igrati, bi mu morala pojasniti, zakaj ne). Ta otrok se je želel igrati z vodo. Zakaj se ne sme igrati z vodo? Se bo zmočil? Pa kaj, bosta skupaj brisala in se preoblekla. Ne marate poplave sredi kopalnice? Potem pa mu določite prostor, kjer to lahko dela. Pri nas se otroci igrajo z vodo pri bideju in v kuhinji in moja izkušnja je, da je le včasih potrebno brisati in preoblačiti. Jaz solate skoraj nikoli ne perem brez vsaj enega pomočnika. Kaj je bolj pomembno: da si nikoli ne zmoči obleke in stanovanja ali srečni in zadovoljni otroci?
Nikoli ne recite NE otrokovi potrebi. Če rečete NE otrokovi potrebi, boste vedno dobili v odgovor eno izmed oblik neprimernega ali motečega vedenja. Vsaka želja, pa če je še tako neumna, nosi v sebi vedno skrito tudi potrebo. Želji lahko rečete NE, a to tudi razumno utemeljite. Ne zanemarjajte pa potrebe, ki se v želji skriva.
Preden torej malčku rečete NE, vedno preverite, ali res ne morete reči JA. Če ne ogroža morale, zdravja ali življenja ponavadi ni razloga, da ne bi mogli reči JA. In če morate reči NE (ker se vam recimo mudi) vedno dajte otroku vedeti, da slišite njegovo potrebo: Si se še hotel igrati z vodo? Ampak zdaj morava pohiteti, se boš igral z vodo ko … in malček bo sodeloval.
Če jih v resnici slišite, bodo tudi oni slišali vas. In bodo sodelovali in ne bo potrebe po grdem vedenju.
Ko se otroci grdo vedejo, ustavite alarm, potem pa ne pozabite vprašati: Kje torej gori?
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Alenka, zelo rada prebiram vaše prispevke, saj mi dajo precej snovi za premišljvanje :).
Bi Vas pa prosila za obširnejše pojasnilo in konkretizacijo naslednje Vaše misli:
“Preden torej malčku rečete NE, vedno preverite, ali res ne morete reči JA. Če ne ogroža morale, zdravja ali življenja ponavadi ni razloga, da ne bi mogli reči JA.”
Življenje s tremi majhnimi otroki me precej bolj približuje Juulu, ki v knjigi Družinske vrednote (str. 97) pravi: “Otroci potrebujejo ne, da vidijo, kje so naše meje. Otroci potrebujejo tak ne, ki prihaja iz notranjega prepričanja.” in nato na str. 98: “Ljubeči ne je oseben in ni nam ga treba vedno pojasnjevati …” ali str. 100: “otroci se morajo povsem preprosto naučiti, da je ne nujno potrebni del človeških razmerij …”.
Hvala za pojasnilo!
torej naj rečem JA vsakič, ko mi 3-letnica teži, da hoče balon, sladoled?
smo ravno danes reševali ta problem v trgovini. postanem kar živčna, ko zagledam sladoled in balone, ker že vem, da bo temu sledilo metanje po tleh in trmanje. kako pa naj ji razložim, da je kupovanje balona, ki čez nekaj dni spusti nesmiselen nakup, ko me ne posluša. primer igranja vode se ne more primerjati s trmarjenjem glede balona.
a ona razume moje potrebe, da sem utrijena, da sem visoko noseča in je ne morem pobirati s tal ko se mi trma v trgovini,…
meni vzgoja pač ne gre.
Jaz bi se najprej vprašala, zakaj ti teži ravno v trgovini. Verjetno je to zato, ker ji pred občuinstvom “popustiš” in ve, kje lahko dobi vso tvojo pozornost.
Pri nas imamo precej trmastega otroka, ki je blazno hud, če recimo že nekdo drug zažene pralni stroj in ne on, pa npr. v trgovini nismo imeli še niti ene take situacije, kjer bi zahteval kaj. Se je že zgodilo, da je začel nosit kakšne stvari v voziček, pa sem mu lepo povedala, da tistega ne bova kupila in sva skupaj dala nazaj.
Aja pa fino je it nakupovat z otrokom, ko je spočit, ne pa ko je že ves zmatran, lačen ali razdražen, ker potem ni čudno, če dela scene.
ne, Maja, ne teži mi (samo) v trgovini. in ji tudi ne popuščam. ker to, da se vrže po tleh pred občinstvom me ne gane in ji dam jasno vedeti, da stavri ne bo dobila. vendar pa bi zaključila nakup,jo odnesla ven in bi se kasneje vrnile nazaj. kar mi je sedaj težko izvesti, ker ima več kot 16 kg, jaz pa komaj sebe nesem. vsi pravite, da vaši otroci kar takoj razumejo, da nečesa ne bodo dobili ali ne smejo narediti, ko jim obrazložite situacijo. meni to redko uspe, ker me ne posluša ampak žene svoje dalje. in btw, v zadnjem primeru sta bila poleg babi in dedi in sta vsaj videla, kaj počne v moji prisotnosti. je pa res, da pri babicah lahko hitro doseže, da kaj dobi, če se začne jokat ali metat čo tleh. jaz pa pravim, da je ne bom nagrajevala za takšno vedenje.
ja opazila sem, da če greva iz vrtca naravnost v trgovino, da zna biti grozno tečna, čeprav mi ni jasno zakaj, saj ko pridem ponjo je vsa vesela in polna energije. Najhujša mora je kupovanje čevljev, ker sploh noče sodelovati. nazadnje mi je vsaj 5krat pobegnila ven iz trgovine na tobogan. bi jo popokala in bi šle ven, če ne bi res nujno rabile copatov. sicer sem res za vse sama,ampak tudi, ko je šel mož enkrat z nama kupovat čevlje, sva jo lovila po vsej trgvini in pobirala za njo kar je razmetala.
Mene je presenetilo, ko sem enkrat slišala za pravi razlog tega, zakaj so popoldan otroci “tečni”. Razlog je čisto fiziološki, namreč v času okrog 15h, 16h jim pade sladkor v krvi in posledično so zelo razdražljivi. Pomaga če otrok dobi nekaj za jest, pa magari če so to piškoti ali pa sadje.
Kupovanje čevljev je pa tudi pri nas kar naporno, ker moram bit prov iznajdljiva, da jih sploh hoče probat. Ker on ne rabi novih, on bi imel kar stare, pa čeprav premajhne. Isto je z oblačili: sem ga vprašala, kere hlače so mu všeč, in je kazal, da on bo imel kar tiste že oblečene. Pa čeprav so mu bile že prekratke in žametne, bližalo se je pa poletje 🙂
Ni res, da ti vzgoja ne gre. Tudi on mora poslušati tvoje potrebe, saj nisi sužnja ali stzroj, da mu boš v vsem ugodila. Pa itak vemo, kakšni otroci iz tega nastanejo.
Poslušaj svojo notranjost, svoj materinski čut. Gotovo boš tako naredila v redu.
ja … hvala meti. sem vedela da tale del ne bo dovolj natančen.
tudi meni je juul zelo blizu. tole zdravje-morala-in življenje pa je od barbare coloroso: otroci so tega vredni. … ja manjka: razen če trčite ob svoje potrebe.
osebno mislim, da je nespoštljivo, da je ta mamica (navedeni primer) malčka preprosto vzdignila in rekla, zdaj je pa dost. čisto drugače pa je, če bi rekla: sinko, zdaj nimava časa (če bi se res mudilo kam iti), bova kasneje. … ali pa: tukaj pri umivalniku ne, pridi ti bom na vrtu naštimala lavorček, pa se boš lahko igral … ali pa: ti se kar igraj, bom pazila, da ne bo poplav, pridi, zavihajva rokave. evo pa mamo osebno mejo po juulu.
… sem šla brat juula … prav na teh straneh, ki jih omenjate navaja primer očeta, ki bere časopis in pride hčerkica s knjigico, da ji bere. in oče reče: ne, zdaj ti ne bom bral.
…hm, meni zveni bolj spoštljivo: zdaj rabim nujno pol ure zase, potem pa lahko.
princip je namreč: diktaturo staršev IN diktaturo otrok mora zamenjati enakovrednost in osebna odgovornost …jaz bi rekla enakovredno spoštovanje potreb vseh in vedno iskati rešitve, da so zadovoljni vsi.
branje knjigice ni potreba je želja potreba pa je kontakt z očetom. mogoče pa se lahko stisne k očetu in sama bere knjigico medtem ko oče bere časopis … mogoče pa je komaj čakala da pride domov, rabi poljubček, objemček, 5 minut stika, pa lahko potem očka mirno prebere časopis. … mogoče pa s svojim nadlegovanjem sporoča, da očka premalo časa preživi z njo.
meni ni ok, da preprosto rečemo NE … ker sem tako rekel. to je diktatura. najmanj kar je, se moramo vprašati, kaj otrok s svojim nadležnim vedenjem sporoča? katera nezadovoljena potreba se skriva za njegovim vedenjem?
Ja, tudi meni je tisti Juulov primer očka precej čuden.
Toda še vedno mislim, da je ‘ne’ pač sestavni del življenja in da to za otroka ni nič hudega – seveda ob predpogoju, da so slišane in upoštevane njegove potrebe. Me je zelo presenetil 3,5 letni sin, ko mi je enkrat med igro z lego kockami, rekel: “Mami, starši včasih rečete ne, ker nas imate radi.” To jim je povedala njihova vzgojiteljica v vrtcu in se ne bi mogla bolj strinjati z njo.
mene nekaj zelo moti v tem stavku: rečem ti NE zato ker te imam rad.
zato ker te imam rada, te objamem, se rada družim s tabo, se rada hecam s tabo, mi ni problem kaj narediti zate …
Ne pa rečem zato, ker me skrbi za tvojo varnost, ker ne dovolim da si grd do drugih, ker …
in po razmisleku:
JA ti rečem zato, ker te imam rad, NE pa ti rečem zato, ker imam rad tudi sebe in ker imam rad tudi druge. svoboden si, dokler ne trčiš ob meje drugega. tvoja svoboda je omejena s svobodo drugega.
Oja, to bo 2-3 letnik ziher razumel. :0
ni bilo mišljeno kot izjava za otroka, ampak kot filozofsko prepričanje B)
re:
[quote=andy]torej naj rečem JA vsakič, ko mi 3-letnica teži, da hoče balon, sladoled?
[/quote]
balon, sladoled so želje in temu lahko rečete ne, če vam zdrava pamet reče ne. ne recite pa ne otrokovim potrebam. in kaj je tu potreba?
kdaj pa se ljudje bašemo s hrano in kopičimo stvari? ko imamo nezadovoljeno potrebo po bližini in povezanosti in razumevanju.
odrinjate jo stran, ker ste zmatrani. pravilo številka 1: [b]še bog je najprej sebi brado ustvaril.[/b] in to pomeni: ne morete spoštovati potrebe drugih, če svojih ne spoštujete, ne morete imeti radi druge, če sebe nimate radi.
torej poskrbite zase in ne odrivajte hčerke stran, pa bo nehala težiti za balonom in sladoledom.
pa še nekaj zelo pomembnega: prihod novega člana je stres tudi za otroka.
moj sine je en teden preden sem rodila tretjič, medtem ko sem spala skupaj s ta srednjo, razrezal s škarjami prevleke za posteljo. ponavadi je šel k babici, ki živi pod nami. tokrat pa je ostal sam v stanovanju in sam s svojimi občutki negotovosti glede novoprihajajočega člana. ja, seveda sem bila huda in jezna in žalostna … ampak kristalno jasno mi je bilo, da to ni naredil zato, ker ne ve, da se to ne dela. in na vprašanje zakaj je pošteno odgovoril: ne vem! prijateljica, ki sem ji to razlagala, je rekla: pa kupi mu take otroške škarje … pa sem si mislila: ne razume otroške duše. saj ima otroške škarje in zna striči z njimi in ve, kaj sme in kaj ne.
samo star je 3 leta in ne zna prit k meni in rečt: mami, zdaj se počutim tako sam na tem svetu, pa še strah me je, kako bo, ko pride bratec na svet, bo še čas zame?
in bodimo pošteni: tudi nam odraslim ne gre vedno dobro: kolikokrat nas nekaj mori in smo sitni ali pa nas kaj prizadane v službi, pa jo “kasirajo” doma. samo naša vedenja so bolj sofisticirana: smo utrujeni, nimamo časa, nas boli glava, smo sitni, ali pa besno pospravljamo, kritiziramo, nam gre vse na živce … imamo “izbruhe trme” po odraslo … pa v tem nihče ne vidi problema.
o otroških izbruhih bom pa res napisala prispevek. sem dala na prednostno listo.
re:
[quote=andy]meni vzgoja pač ne gre.[/quote]
moj mož mi včasih pravi: samo jamraš! … razlika je v tem, ko delimo občutke, kaj nam ne gre, kaj nam je težko in tem če pademo v vlogo žrtve. ne bodite žrtev! otroci vam bodo zamerili!
re:
[quote=alenka]
osebno mislim, da je nespoštljivo, da je ta mamica (navedeni primer) malčka preprosto vzdignila in rekla, zdaj je pa dost. čisto drugače pa je, če bi rekla: sinko, zdaj nimava časa (če bi se res mudilo kam iti), bova kasneje. … ali pa: tukaj pri umivalniku ne, pridi ti bom na vrtu naštimala lavorček, pa se boš lahko igral … ali pa: ti se kar igraj, bom pazila, da ne bo poplav, pridi, zavihajva rokave. evo pa mamo osebno mejo po juulu.
quote]
ja pa bodite realni! kaj mislite, da 3-letnik razume oz. hoče razumeti,da mu starš ne želi nekaj prepovedati zgolj zato, da izkaže avtoriteto, ampak, ker ga želi mogoče obvarovati pred nesrečo in ja, ker ne želi imeti zopet poplavo v kuhinji. otrok vidi samo prepoved. jaz kot odrasla si tudi ne morem privoščiti vse kar želim, imam omejitve. res ne vem zakaj naj bi otroku omogočila izpolnitev vseh njegovih potreb, sama bi pa še komaj stala od utrujenosti?
Pa kdo pa pravi, da moraš v vsem ustreči otroku?
Saj lahko otroku rečeš, da ne moreš, si utrujena, si moraš odpočiti …. Ko je mene v nosečnosti “prosil” naj ga nesem po stopnicah, sem mu preprosto rekla, da me boli hrbet in ga ne morem nest, da lahko greva pa skupaj po stopnicah in ga držim za roke. Pa je lepo sprejel.
Dvomim pa, da bi bil enak odziv, če bi mu samo rekla: NE, ne bom te nesla, kar sam pojdi.
Podobno je z igranjem z vodo. Če je možnost, se mu pač omogoči, da se lahko igra, sicer se mu pa razloži, zakaj zdaj ne. Se mi pa zdi prav, da če ne želimo, da se tam in takrat igra z vodo, da mu povemo kdaj in kje se bo pa lahko igral. Da ni samo prepoved, ampak da ve, da ima pa kje drugje tudi možnost, da uresniči svoje želje.
re:
[quote=alenka]
… sem šla brat juula … prav na teh straneh, ki jih omenjate navaja primer očeta, ki bere časopis in pride hčerkica s knjigico, da ji bere. in oče reče: ne, zdaj ti ne bom bral.
…hm, meni zveni bolj spoštljivo: zdaj rabim nujno pol ure zase, potem pa lahko.
[/quote]
jaz pa mislim, da se že pretirava s temi potrebami otrok. otrok pač hoče doseči svoje ne glede na potrebe drugih. še enkrat povdarjam, da triletnik dvomim, da bo sprejel odgovor: počakaj pol ure, potem pa sem ti na razpolago. ne, on hoče TAKOJ! in že smo v prepiru. to me najbolj razjezi. potem jih pa jaz dobim s knjigico po glavi, ker sem si želela samo malo odpočiti na postelji.
re: re:
[quote=Anonimnež
pa še nekaj zelo pomembnega: prihod novega člana je stres tudi za otroka.
[/quote]
vse bolj sem besna, ker najmanj enkrat na dan dobim od kakšne “dobronamerne” mame nasvet oz. grožnjo kakšne težave vse bom imela, ko se bo rodil drugi otrok. že tako sem pod stresom in bi rabila kakšno vzpodbudo, pa so vsi tako negativni. saj mi je jasno, da ne moreš kar zapustiti prvega otroka, ko se rodi drugi. verjetno bo prišlo do sporov, ko bo hči kaj hotela od mene, jaz bom pa ravno dojila ali previjala, ko se ji res ne bom mogla posvetiti. drugače pa se hči veseli dojenčka, ker jih ima rada in za zdaj ne kaže prav nobenega stresa. sranje naredijo stari starši in ostalo sorodstvo, ki hitijo gledat dojenčka, ga občudujejo, med tem, ko starejši otrok to gleda. sem že sklenila, da jim bom to povedala.
Andy mogoče pa takšne nasvete dobivaš ravno zato, ker tako “jamraš”, kako si zmatrana, kako je hči “tečna” …
In ja dejstvo je, da je za vsakega otroka prihod novega družinskega člana stres in to velik stres. In da starši pravilno pristopajo, terja od njih veliko energije, predvsem pa ogromno posvečanja starejšemu otroku.
Niso samo stari starši tisti, ki občudujejo novorojenčka, žal prevečkrat tusi sami starši starejšega otroka odrinejo na rob, v smislu, ti si že velik, ti razumeš, ti lahko počakaš …
Ja tudi jaz sem med dojenjem gledala knjigico skupaj s starejšim ali pa se z njim vsaj pogovarjala, ga neprestano vključevala v vse procese z dojenčkom, nikoli nisem navajala dojenčka kot razlog, da ne morem ustreči njegovi želji… Tako se ni počutil zapostavljenega in posledično tudi ni bilo težav s sprejemanjem sestrice.
Pa morda ne bo tako hudo;
se mi zdi, da cela žlahta pričakuje, da bo med otroci ljubosumje. Hčerka (do zdaj edina vnukinja) je dobila bratranca in so vsi začudeni, kako je ljubeča do njega in ni ljubosumna. A, ko pa se ne želi pocrkljati pri stari mami, ji pa ta reče: “Že prav, saj zdaj imam pa še enga za crkljat, bom pa tvojega bratrančka pocrkljala!”
Ja presneto, kdo potem dela otroke ljubosumne? Jaz sem kar pikice dobila…
re:
seveda je Ne sestavni del življenja. … tako kot je tudi bolečina, razočaranje … in navsezadnje smrt … v svojem zahodnjaškem življenju pa smo hoteli vse te “navidez” negativne stvari zbrisati iz življenja … pa zdaj vidimo da to šele ustvarja duševne in duhovne invalide.
življenje je jin jang, v vsaki bolečini je rast novega.
hotela sem še napisat nekaj misli [b]andy.[/b]
glej tvoj prvi post je bil jamranje in dobila si konfrontacijo in nasvete. v resnici pa si potrebovala in želela oporo in spodbudo. jaz bi te res spodbudila, da začni biti pozorna na to, kaj pišeš.
to kar ti zdaj delaš je: glejte kako je grozna! … in mala se ti bo seveda metala po tleh. vprašaj se raje, kaj manjka in kako naj to zagotovim tako da spoštujem potrebe obeh.
zdaj pa še malo opore in spodbude:
jaz nisem bila vedno sočutna mama. v resnici sem bila prvi dve leti zelo podobna tebi. imela sem občutek, da je vse preveč zame, da ni časa ne prostora zame in za moje potrebe (in kakršna mama, tak otrok, so bili tudi otroci sitni). in šele ko sem poskrbela zase … se je vse začelo postavljati na svoje mesto. zdaj v tretji nosečnosti sem takoj vedela, da rabim nekaj zase. če bom samo dojila, previjala kuhala zabavala in uspavala, se mi bo kar utrgalo. in začela sem pisati. zaradi vas, ki me spodbujate, radi berete in podpirate v moji promociji drugačne vzgoje, sem tudi jaz doma boljša mama.
če tvoja mala beži pred tabo, se ti meče po tleh … se najprej ti ustavi in nehaj besneti … pa se bo ustavila tudi mala in nehala. kaj to pomeni v praksi?
to pa presega okvire tega posta … vsekakor pa se obdaj z odraslimi, s katerimi lahko govoriš. najdi si kakšno skupino mamic, klepetaj s prijateljici, jamraj možu … do hčerke pa nastopi samozavestno in mirno. vedno imej v mislih kaj želiš in potrebuješ ti in kaj želi in potrebuje ona in komniciraj spoštljivo .. če pa ne gre, pa si prosim poišči kakšno pomoč. če rada bereš, začni brati dobre knjige o vzgoji …
Glede sladoleda; pri nas prime tudi, če se dogovoriva, da danes ne bova sladoleda, ampak bova raje grozdje (ki tudi ni vsak dan na mizi) ali pa rozine… oboje ima zelo rada. In že razume, da mora biti sladoled v hladilniku in, da se če ne stopi. In ni prepirpv. Aja – stara je 2,5 let, pa očitno že razume.
Glede balonov in igrač je pa tako, da prakticiram nasvet Katarine Erzar s šoleza starše, ki je rekla, da naj vzamemo otroka v trgovino z igračami, ko imamo dovolj časa, da bo vse pogledal. Greva in gledava, gledava, gledava do onemoglosti, pa še ve ne, kdaj prideva iz trgovine. Nikoli še ni bilo nujno kaj kupit. Če se jaz odločim, da bo dobila, dobi kakšno malenkost, večinoma pa ne. To prime tudi pri pregledovanju čokoladnih jajc in bonbonov (ogledava si vso možno embalažo na koncu pa ne kupiva nič, če jaz ne odločim drugače)
Če se nama v trgovino mudi, ji že v avtu razložim, da se nama mudi, da skočiva samo po kruh in ne bova nič igračk in bombončkov gledali… to še enkrat povem z drugimi besedami in jo nato vprašam, kaj sva se zmenili in ponavadi drži.
Daleč stran, da bi bila najina vzgoja brez npak. Tudi naša se meče po tleh (kar je pri njenih letih normalno) in tudi meni včasih prekipi… ampak v konkretnih primerih, pa dokaj dobro zvozimo… vsaj do zdaj je dobro šlo.
Je pa res, da je očitno ful lušten karakter. Ker, če se baše s kako sladkorijo in jo opozorim, da jo bo trebušček bolel, če bo še naprej basala, mi verjame, pa neha jest, al pa vsaj malo upočasni tempo, pomoje, da večini otrok to ne bi lih zaleglo.
Če nam bo dan še kakšen mulček, bo najbrž čisto drugačen, da se mi bodo podrle vse teorije v katere sem zdaj 100% prepričana 😛