Izbruhi naših malčkov

Saj veste, kuhate kosilo in otrok pride in hoče čokolado, vi pa rečete: »Ne, zdaj bo kosilo.«. In otrok se vrže po tleh in začne tuliti, brcati in kričati. Ali podobna zgodba v trgovini, ali pa noče več hoditi in hoče, da ga nosite, vi pa v eni roki nosite dojenčka, v drugi vrečko iz trgovine in ne razume, da ni prostora zanj in se vrže po tleh, tuli in brca … kaj naredite?

Kaj se je zgodilo?

Govorimo o otroškem vedenju, ko otrok brca, tuli, kriči, joka, se vrže po tleh in se ne zmeni za naše zahteve in razlage. Najprej naj povem, da se izogibam uporabi besede TRMA, ker mislim, da otroku dela krivico.

Trma je (po SSKJ-ju) nepopustljivo vztrajanje pri kakem stališču, ravnanju, mnenju kljub dokazom o neustreznosti takega stališča, ravnanja, mnenja.

Otrokovi izbruhi pa niso izražanje stališča, ravnanja ali mnenja, ampak izražanje globokih čustev, občutka nemoči, potrebe po samostojnosti in spoštovanju. Izražanje čustev in jok je nekaj, kar ne bi smeli nikoli obravnavati kot moteče in nezaželeno vedenje.

Zakaj do izbruhov pride?

• Otrok občuti močna boleča čustva, ki jih želi izraziti. Pogost je tudi pojav »kaplja čez rob«. V otroku se nabira bolečina in potem izbruhne ob nekem navidez nepomembnem dogodku. Izbruh in jok imata ob tem zdravilno funkcijo, saj se z njim otrok znebi nabranih bolečih čustev in stresa.
• Kadar želimo otroka kontrolirati (vzgajati avtoritarno), sami povzročimo njegov izbruh. Otrok nam sporoča, da smo ga s svojim ravnanjem prizadeli.
• Otroka smo s svojim neprimernim (permisivnim) odzivanjem naučili, da lahko samo z izbruhi dobi našo pozornost in to, kar si želi. Tak izbruh nima solz. Kljub temu otrok potrebuje sočuten odziv, ne pa tudi tega, kar od nas zahteva.

Kako preprečimo izbruhe?

Izbruhi niso neizogibni in lahko jih preprečimo. Če boste otroka v prvem letu starosti pogosto nosili in spali poleg njega, boste opazili, da bo začel svoje potrebe sporočati brez joka in občutka frustracije. Jok ne bo uporabljal za sporočanje svojih potreb, ampak za sporočanje svojih čustev. In ko bo osvojil jezik, bo z besedami sporočal kaj potrebuje in ne z izbruhi. Če se boste na njegove potrebe vedno odzivali, otrok ne bo imel potrebe, da bi kričal, da bi pritegnil pozornost. Če ga ne boste vzgajali avtoritarno, bo do izbruha prišlo le, če bo otroka nekaj močno prizadelo.

Bodite pozorni na otrokove potrebe in se nanje vedno odzovite. V vsaki otroški želji se skriva potreba. Želji lahko rečete NE, vendar poiščite potrebo, ki se za tem skriva. O tem tudi v prispevku Zakaj se grdo vedejo?

Otroci nimajo potrebe, da bi se basali s sladkarijami. Ponavadi je to klic po pozornosti in bližini ali pa so preprosto lačni. In kadar vas ves čas prosijo za igrače, si v resnici želijo preprosto biti z vami, odkrivati in raziskovati in ne posedovati.

Ko izraža želje bodite prijazni, velikodušni in spoštljivi. Takšni, kot bi želeli, da so drugi do vas. Moja tašča me je naučila zelo dobre lekcije iz spoštovanja. Imenuje se: čisto malo! Kadar si moji otroci zaželijo sladkarijo pred kosilom, se ponavadi pogodimo za nekaj malega (včasih tudi kak grižljaj iz kosila) in otrok je zadovoljen in vseeno normalno poje kosilo. Vztrajati pri »nič pred kosilom« je princip, ki služi le uveljavljanju starševske volje in ne dobri vzgoji. Tega otroci niti ne zahtevajo vsak dan. Kaj vi nikoli ne grešite kadar ste res lačni?

Na neprijetne stvari jih VEDNO pripravite. Torej obisk zdravnika, injekcije, obisk trgovine, vse kjer od otroka pričakujete določeno vedenje, bo minilo brez izbruhov in nesodelovanja, če bo otrok na to pripravljen. Povejte mu, kaj od njega pričakujete, pomaga tudi če vadite (npr. kako bo dobil injekcijo). Dajte mu nekaj časa, da se sprijazni z neizogibnim (jaz sem sina pripravila da bo šel k zdravniku vedno kakšen dan prej). In ko sredi tega zanj neprijetnega dogodka neha sodelovati, je spoštljivo le to, da odnehate tudi vi.

In če do izbruhov pride, kaj lahko naredimo?

PERMISIVEN ODZIV: naredili boste vse, da bi jok ustavili: malčku boste ponudili sladkarijo, ga zamotili, uredili tako da bo nehal jokati. Ne samo, da s tem otroku ne prisluhnete, s tem pristopom otroka sčasoma naučite, da začne uporabljati izbruhe in jok da dobi, kar hoče. In potem ga označite, da vas izsiljuje, v resnici pa ste ga tega sami naučili.

Še nekaj o tolaženju: tolaženje v glavnem vsi razumemo kot »čim prej doseči, da neha jokati« torej otroka utišati. V resnici pa naj bi bilo tolaženje to, da postane otroku manj žalosten in nesrečen.

AVTORITAREN ODZIV: ignorirajte in kaznujte. Ko se boš lepo vedel, te bom zopet opazil in otroka ignorirate ali pa ga zaprete v drug prostor. Najpogostejša oblika kaznovanja pa je, da se nanj jezimo ali mu grozimo s kakšno posledico. S tem ga naučimo nevarne lekcije: tvoja boleča čustva niso ok. Ne maram te, kadar tako čutiš. Potlači to v sebi! Čustev pa žal ne moremo izničiti. Skrijejo se v podzemlje naše duše in pustošijo tam, kjer smo pač šibki. Otroci razvijejo različne psihosomatske težave: od močenja postelje, grizenja nohtov, do jecljanja, pretirane plašnosti, celo depresije ali pa postanejo tudi samo agresivni.

Še besedica o ignoriranju: splošno prepričanje je, da se bo otrok navadil tega vedenja, če ga nagradite s pozornostjo in vsi vam bodo svetovali, da izbruh ignorirajte. Pozornost pa je resnična potreba. Kaj če bi bil otrok lačen in bi tulil: Lačeeeeeen! In nekdo bi vam svetoval: ignoriraj, samo lačen je, bo že nehal, ne smeš nagraditi grdega vedenja. … Kaj ne bi rekli: to pa je najbolj butast nasvet na tem svetu! In prihiteli k otroku in mu dali nekaj jesti. Naslednjič pa bi bili pozorni, da bi ugotovili prej, preden postane lakota tako huda, da bo moral tuliti. … Torej dajte otroku dovolj pozornosti preden vam mora z izbruhom povedati, da je lačen pozornosti. 

SOČUTEN ODZIV: dovolite, da se izrazi in bodite ob njem. Poslušajte, ostanite mirni, ne dramatizirajte, bodite zraven in sprejmite njihove občutke dokler izbruh ne izzveni sam. Nikar se z otrokom ne pogajajte in dogovarjajte medtem ko še joka in tuli, naj se najprej umiri. V začetku ponavadi odklanjajo fizičen kontakt, ne silite jih. Ko pa se izbruh malo poleže, vedno potrebujejo tudi objem. Ko se pomiri, je ponavadi otrok zopet vesel in razigran in nič več ne potrebuje. Če še vedno obstaja nezadovoljena potreba, pa se zdaj lahko o tem mirno pogovorite.

Kaj pa izbruh v javnosti? Odmaknite se nekam, kjer boste manj na očeh in boste lažje reagirali neobremenjeno. Še bolje pa je, da se ne obremenjujete s tem, kar mislijo drugi.

Ko se otrok sooča z razočaranjem in frustracijo, potrebuje naše vodstvo. Njegovo tiho vprašanje se glasi: Me imaš dovolj rad, da me boš poslušal, ko se bom jezil, ali te bo zagrabila panika in boš obupal nad mano in me poskušal ustaviti? Počutiti se morajo dovolj varno v vaših rokah, da se jim lahko tudi »utrga«. Če se teh čustev ustrašite ali se nanj vedno jezite, ne samo da otroka naučite, da jih uporablja, da kaj doseže, naučite ga tudi, da se tudi sam boji teh čustev in jim daje preveliko težo.

Če pa čustva sprejmete in razumete in se pri tem povsem mirni in nič ne dramatizirate, bodo odšla kot so prišla. Šele če se jim upiramo in jih zanikamo, povzročimo tesnobo in duševne bolečine.