Če ste prišli do spoznanj, da ni prave vzgoje, da ni pravih receptov za vzgojo, potem se strinjam z vami. Ne ne, to ne pomeni, da bom nehala s pisanjem prispevkov. Obstaja namreč nekaj, kar se imenuje dobra vzgoja.
O tem so me naučili na fakulteti, že kar nekaj let nazaj. Še vedno zveni kot dobra teorija. Učili so nas, da v vzgoji ni ideala, ni tistega ta pravega recepta. Zakaj? Zato ker je tudi vzgoja odnos. To pomeni, da ste tu vi in vaša osebnost in potem otrok in njegova osebnost in vajina interakcija in potem je tu še vsa ostala družina in celotna družinska dinamika.
Poleg tega je odnos osebna stvar. Lahko vam napišem recept za pravo vzgojo, celo napišem celoten scenarij, kaj morate reči, kako pogledati z očmi in kam dati roke …pa boste v najboljšem primeru uspeli dobro odigrati vlogo enkrat ali dvakrat, potem pa vam ne bo več uspelo. Zakaj? Ker odnos ni igra.
V odnosu moramo biti predvsem pristni in osebni. Zato vedno izhajajte iz sebe. Tudi ko berete (moje) strokovne članke. Kar vam zveni blizu, kupite in vnesite v svoje življenje. Kar vam ne zveni blizu, pustite in pozabite. Mogoče bo zazvenelo čez čas, mogoče nikoli. Tudi prav.
Vzgoja ni projekt, ki ga morate izpeljati odlično, ampak odnos, ki ga morate živeti v zadovoljstvo vseh. Odnos pa je vedno dinamičen. Spreminjate se vi, spreminja se vaš pogled na življenje in z vami raste tudi vaš pogled na vzgojo in vaš odnos do otroka. Vsak odnos pa ima čisto specifično pot.
Zato stopajte po svoji poti vzgoje samozavestno. Samo VI ste najboljši starš VAŠEMU otroku, zato ker je vaš. In vaš otrok je lahko srečen in ponosen, da ima ravno vas za svojega starša. Taki kot ste, ste popolni, dovolj dobri.
Na svoje odnose z našimi otroki bi morali začeti gledati tako kot na naše partnerske odnose. Nobenemu strokovnjaku ne pade na pamet, da bi napisal knjigo z naslovom: kako v treh korakih ukrotiti svojega moža, kako ga pripraviti do tega, da me bo ubogal. Vsi pa pišejo o razumevanju odnosov, zato so tudi v vzgoji recepti kako ukrotiti otroke, da bodo plesali tako kot mi hočemo, pot v težave in ne iz njih.
Prerastite »kaj naj naredim, da me bo ubogal« in skušajte otroka razumeti. Potem boste vedeli kaj reči, kaj narediti in kam dati roke … prišlo bo iz vas.
V odnosih vedno delamo tudi napake. Napake so točke rasti in ne točke pogube. Ne utopite se v občutkih krivde, da vam ne gre in ne znate. Prevzemite odgovornost za svoje napake in se iz njih učite. Otroci ne potrebujejo popolnih staršev, ampak starše, ki se trudijo in jim ni vseeno … in starše, ki verjamejo, da so dobri. V odnosih je vse nekako relativno. Mogoče boste otroka prizadeli, čustveno ranili. Toda ko odraste bo lahko svoje rane pozdravil in ravno zato ker ste ga z njimi zaznamovali, postal nekaj čisto enkratnega in posebnega.
Imate radi svojega otroka in se trudite razumeti kaj potrebuje? Potem si prosim oddahnite. To je dobra vzgoja.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
drustvena 2 ljubljana
Spoštovani!
Imam mladostnika, starje 16 let, obiskuje ekonomsko gimnazijo, se trudi pri učenju, vendar z menoj ni zadovoljen. Nenehno se pritožuje, da nimam dovolj dobro pospravljeno in čisto
stanovanje in da nisem dovolj redna.
Čeprav se trudim biti redna in vse pospravljati, nič ne pomaga. To pospravljanje mi pogogjuje s šolo, če ne bom pridna se tudi on ne bo učil. V bistvu me izsiljuje.
Ne vem kaj naj naredim?
Morda je pa problem v tem, da se trudite pospravljati… halooo?! Za svojim sinom?! Dovolj je star, da sam pospravi za seboj.
A se on uči zaradi vas? Izkorišča vašo ljubezen (želite si najbrž, da bi dokončal študij). On naj poskrbi, da bo čimprej doštudiral, pospravljanje je pa domena vseh družinskih članov. Tudi vi najbrž hodite poleg pospravljanja še v službo (on pa v šolo).
Povabite ga enkrat nekam na sok, pojdita v hribe. Preživita dan skupaj. In mu povejte, da se vam zdi čas, ki ga preživite skupaj bistveno bolj pomemben od malo prahu.
Kljub vsemu pa je morda njegov primarni jezik ljubezni “usluge”. Morda je zahteva po pospravljanju prošnja po čem drugem…
Razmišljajte, pogovorite se z njim, nikakor pa ni normalno, da je on zavzel držo starša, vi pa otroka. [i]”Če ne boste pridna, se ne bo učil…” O[/i] JOJ!
Če ne bo šlo drugače pa na eno terapijo… (naprimer na FDI)