Zakaj me otrok tako razjezi?

Vir: Shutterstock

Čeprav vemo, da bi se lahko odzvali drugače, nas otroci včasih spravijo čisto na rob živcev in v nas zbudijo strašansko jezo. Pogosto nesorazmerno veliko … In če smo iskreni, za te izbruhe sploh niso krivi oni. Zakaj se nam torej dogajajo?

Vsi starši se kdaj razjezimo na svoje otroke.

Dodatne stresne situacije, ki jih prinaša vsakdanje življenje – dogovorjene ure, h katerim zamujamo, stvari, na katere smo se spomnili šele v zadnjem trenutku, zdravstvene in finančne skrbi … seznam je neskončen – pa nam tudi niso ravno v pomoč. V te kaotične trenutke vstopi naš otrok, ki je izgubil svoje superge, se spomnil, da nujno rabi nov zvezek, draži mlajšega bratca ali je staršno napadalen in mi eksplodiramo.

V naših mirnejših trenutkih si lahko iskreno priznamo, da bi marsikaterega od teh dogodkov veliko bolje »zvozili«, če bi se znali umiriti. Ampak v viharju jeze, čutimo, kot da smo povsem upravičeno besni. Kako je lahko ta otrok tako neodgovoren, neuvideven, nehvaležen?

Krivo ni otrokovo obnašanje

Ampak ne glede na to, kako neprimerno se nam zdi otrokovo obnašanje, ni to obnašanje tisto, kar je vzrok za naš jezen odziv. Vidim namreč otrokovo ravnanje (Spet jo je udaril!) in že naredimo zaključek (Postaja pravi psihopat!), kar sproži še en zaključek (Kot mati sem povsem zgrešila!). Ta tok misli sproži verigo čustev, ki silijo k begu, v tem primeru se prebudijo strah, osuplost, krivda. In teh čustev enostavno ne moremo prenesti. Ker je najboljša obramba dober napad, se nad otrokom znesemo s svojo jezo. Ta celoten proces traja le dve sekundi.

Naš otrok nas sicer lahko preizkuša, ampak ne povzroča pa našega odziva. Občutljivi gumbi, na katere pritiska, so bili nameščeni že v našem otroštvu. V starševstvo vsi vstopamo na nek način ranjeni še iz svojega otroštva in naši otroci prikličejo na plano vse te rane.

Prebujeni duhovi iz otroštva …

Starši in otroci imajo moč, da drug drugega aktivirajo na način, kot ne more nihče drug. Do svojih staršev se pogost še kot odrasli obnašamo iracionalno (Le kdo ima večjo moč, da te spravi v slabo voljo? Ali povzroči, da ravnaš otročje?).

Strahovi in bes iz otroštva so izredno močni in nas lahko preplavijo še kot odrasle. Izreden izziv je pomiriti te duhove.Podobno naši otroci pritiskajo na naše gumbe ravno zato, ker so naši otroci. Psihologi ta pojav imenujejo »duh iz otroške sobe«, kar pomeni, da naši otroci prebudijo intenzivna občutja iz našega lastnega otroštva, mi pa se pogosto odzovemo tako, da nezavedno ponovno odigravamo preteklost, ki je vtisnjena globoko v našo psiho kot pozabljeni hieroglifi. Strahovi in bes iz otroštva so izredno močni in nas lahko preplavijo še kot odrasle. Izreden izziv je pomiriti te duhove in jih utišati.

Zavedanje o vsem tem nam je lahko v pomoč, če se le s težavo spopadamo z nadzorovanjem jeze. Enako nujno pa je zavedanje o tem, da je starševska jeza lahko zelo škodljiva za majhne otroke. Pomembno je tudi zato, ker nam to daje še dodatno spodbudo za samoobvladovanje.

Kaj se dogaja otroku, ko nanj kričite ali ga udarite?

Predstavljajte si, da vaš mož ali žena »izgubi živce« in na vas kriči. Zdaj pa si skušajte predstavljati, da se nad vami dviga ta sozakonec, ki je trikrat večji od vas. Predstavljajte si, da ste od njega povsem odvisni glede vaše hrane, zavetja, varnosti, obrambe. Predstavljajte si, da je to vaš primarni vir ljubezni, samozaupanja in informacij o svetu ter da se ne morete obrniti prav nikamor drugam. Zdaj vzemite občutke, ki so se vam ob tem porodili, in jih pomnožite s 1000. To je nekaj podobnega temu, kar se dogaja vašemu otroku, ko se nanj razjezite.

Seveda se vsak od nas kdaj razjezi ali včasih celo pobesni. Izziv je, da v to vstopamo z vso našo zrelostjo in tako obvladamo izražanje te jeze, s tem pa zmanjšamo njen negativni vpliv.

Zdrav otrok se močno prestraši

Jeza sama po sebi je dovolj strašljiva. Zmerjanje ali kakršnakoli besedna zloraba, pri kateri kdo od staršev nespoštljivo govori z otrokom, ima visoko osebnostno ceno, saj je otrokov dojemanje sebe odvisno od staršev. Otroci, ki trpijo zaradi fizičnega nasilja, vključno s šeškanjem, pa dokazano izkazujejo trajne negativne posledice, ki segajo na vsa področja njihovega življenja.

Če se zdi, da se otrok vaše jeze sploh ne ustraši, je to znamenje, da je je bil deležen že preveč in je razvil že obrambo proti njej – s tem pa tudi proti vam. Neugodna posledica tega je otrok, ki se bo manj verjetno obnašal tako, kot je všeč vam, in bo bolj odprt za vplive vrstniških skupin in širše kulture. To pomeni, da je pred vami kar nekaj dela, da vse skupaj popravite. Ne glede na to, ali to kažejo ali ne – in bolj pogosto, ko se razjezimo, bolj obrambno bodo razpoloženi in zato manj nagnjeni k izražanju strahu – naša jeza je za otroke nadvse strašljiva.

Sledi 2. del – Kako obvladati svojo jezo?

Vir: Laura Markham/ahapraneting.com