Fantom dovolimo izražati jezo, kaj pa žalost?

Foto: Shutterstock

Predstavljajmo si nogometno tekmo. Na njej pride do poškodbe igralca. V bolečini se prime za nogo in začne jokati. Tekma se ustavi.

Oče enega od soigralcev zavpije: “Močan si!” in začne ploskati. Želi, da bi se poškodovani fant spet dobro počutil, se vrnil in nadaljeval z igro. “V redu je”, zakriči drugi, čeprav nekoliko skeptičen. Njegova trdna zunanjost skriva mehko notranjost, ki je bila zagotovo že dolgo nazaj odrezana od solz.

Nato nek tretji očka reče: “Mora nehati jokati.” Njegove besede niso izrečene ostro. Mimogrede jih izreče vsak izmed nas.

Nato pa se oglasi dečkova mama: “Ne. Pravzaprav mora jokati.”

Solze omogočijo, da se preko njih sprostita stres in strah. Zato bi morali pustiti, da tečejo in tečejo, saj bi dečku omogočile, da se hitreje vrne v igro in s še večjo vnemo igra naprej.

Solze celijo rane. Solze zdravijo.

Ni nam treba študirati psihologije, da bi opazili, da so številni mladi fantje odrezani od svojih čustev – razen jeze seveda. Ker jeza je nekaj, kar je za moškega dovoljeno in celo zaželeno. Kaj pa žalost? Kdaj ste nazadnje videli jokati 12-letnega fanta? Ali kdaj ste videli najstnika, ki bi samozavestno pristopil do razburjenega prijatelja in ga potolažil?

Posledica tega zakrnelega čustvenega razvoja, ki ga povzročamo našim fantom, ko zahtevamo, da potlačijo svojo ranljivost, je tragična. To lahko vidimo vsak dan.

Nezmožnost empatije, nesramnost, osamljenost, nepovezanost in brezup se kažejo skozi nasilje, ki ga je med mladimi vedno več.

Zato se moramo boriti za svoje sinove, da bodo lahko začutili celotno paleto svojih občutkov. Tudi tistih, ki jih naša družba smatra za šibke in ženstvene. Le tako jim bomo lahko omogočili, da zrastejo v čustveno inteligentne moške, ki bodo spreminjali svet.

Kaj lahko storimo mi kot starši?

1. Ko otroka zalijejo solze, mu pustimo, da joka in ga ne prekinjajmo z besedami. Usedimo se poleg njega in ga objemimo, če mu to ustreza, saj mu s tem damo vedeti, da je v redu in da ima nekoga na svoji strani. Naša prisotnost bo podprla njegovo čustveno počutje in mu pomagala, da se bo hitreje počutil bolje.
2. Tudi sami ne skrivajmo solz pred njim. Nikar se ne pretvarjajmo, da je vse v redu, če ni. Ko smo žalostni ali razočarani ali prizadeti ali celo jezni in nam začnejo teči solze, pustimo, da tečejo. Solzam lahko damo besede, ki bodo sinu olajšale razumevanje situacije: “Trenutno sem žalosten/žalostna. Kmalu se bom počutil-a boljše.”
3. Ko bo prišlo do situacije, in do tega bo zagotovo prišlo, ko bomo morali zagovarjati čustva svojega otroka, ostanimo mirni, a odločni. Zagovarjajmo ustreznost vseh čustev in se ne zapletajmo v nesmiselne boje.