Zakaj kaznovanje ni učinkovito? In kaj vseeno lahko storite?

kaznovanje_otrok

Nihče si ne želi imeti otroka, ki ne uboga in nas ne upošteva. In če nam kljubuje, si želimo ustaviti takšno vedenje in to seveda čimprej. Kazen je tu zelo priročna, ker deluje: nadležno vedenje preneha. Vse se zdi ok. Toda …

… ko otrok ne uboga, nas to razjezi. Začnemo kričati in otroka kaznujemo. Otrok reagira z razočaranjem ali frustracijo, z vedenjem preneha. Njegove občutke dojamemo kot kesanje. In tako zaključimo, da smo ravnali prav, saj je otrok razumel, da je naredil nekaj narobe. Toda kaj v resnici čuti otrok?

Želimo vzgojiti otroka, ki bo v sebi nosil moralni kompas in se bo znal obnašati v vsaki situaciji. S kaznovanjem otroka tega ne naučimo. Ko otroka kaznujemo, ta z vedenjem praviloma preneha. Zdi se krasno. Tudi raziskave kažejo, da kaznovanje lahko vodi v večjo poslušnost. Problem nastane, ker otrok ob tem ne ponotranji pravih razlogov za takšno obnašanje. Kaznovanje namreč vodi v strah pred kaznijo. Otrok ne bo ubogal, ker bi vedel, da je tako prav ali dobro, ampak bo ubogal le iz strahu pred kaznijo. Ali pa mu bo kazen celo pomenila nagrado za njegovo grdo obnašanje. Na tak način se odzovejo otroci, ki so od staršev spregledani, prezrti ali celo ignorirani in je neprimerno obnašanje edini način, da z njim izzovejo pozornost starša.  

Cilj starševstva je doseganje samoregulacije pri otroku. Želimo vzgojiti otroka, ki bo v sebi nosil moralni kompas in se bo znal obnašati v vsaki situaciji. S kaznovanjem otroka tega ne naučimo. Otrok se ob kazni dejansko nauči, da je on slab ali neželen. Nauči pa se tudi tega, da zmaga tisti, ki je močnejši, ne pa tisti, ki ima tehtnejše argumente.

Kako do lepega vedenja?

Pomembna so preprosta in jasna navodila. Otroku povemo, da se v knjižnici govori potiho, šolarju pa, da mora najprej opraviti domačo nalogo, šele potem se gre lahko igrat. Otroci nimajo radi, če jim pridigamo in na dolgo razlagamo. Takrat nas preprosto nehajo poslušati. Raje večkrat ponovimo navodila in to jasno in kratko. “Govorimo potiho.” “Najprej naloga.”

Kaj če otrok še vedno ne uboga?

Če otrok še vedno ne sodeluje, morajo seveda slediti posledice. Te morajo biti razumne, povezane z dejanjem in podane spoštljivo. Kaznovanje se od posledic razlikuje v tem, da kazen ni direktno povezana z dejanjem. Na primer: Otrok razbije stekleno vazo. Če ga udarimo po riti, je to kaznovanje. Če pa mora otrok pripevati pri nakupu nove vaze, pa so to posledice. Na ta način se otrok tudi nauči prevzemati odgovornost za svoja dejanja. Pri kaznovanju pa se mu s tem ni potrebno soočiti, saj je s kaznijo svoje že “oddelal”.

Ključ do učinkovitega starševstva je v povezanosti z otrokom. Otrok se mora počutiti razumljenega, da lahko razume nas in naše zahteve. Če tega ni, otrok ne bo želel sodelovati, hkrati pa ga tudi oropamo priložnosti, da bi se iz lahko iz svojih napak kaj naučil.

Konec koncev ni nič drugače tudi pri nas odraslih 🙂


Preberi več:


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja