Foto: CanvaDobro starševstvo vključuje veliko govorjenja. Z otroki se pogovarjamo o njihovem dnevu, njihovih sanjah, prijateljih in njihovih skrbeh.
Toda na področjih, ki vključujejo usposabljanje, disciplino in pospravljanje, je bolje govoriti manj. Čeprav se kot mama večkrat ujamem v zanko, ko mislim, da moram otroku nujno povedati določene stvari in dati potrebne napotke, ugotavljam, da kadarkoli uporabim mnogo besed, otroci enostavno preslišijo prav vse, kar sem rekla.
Ste to opazili tudi pri sebi? Če vedno znova in znova ponavljate navodila in prošnje, je jasno, da nekaj ne deluje. Nekaterim otrokom se zdi vaše govorjenje celo nadležno, spet drugi to dojamejo kot nenehno pritoževanje. In prav imajo, pridiganje ne deluje. Ob njem se otrok počuti ogroženega in nerazumljenega. Zato spremenimo pristop – govorimo manj, a bolj jasno postavimo svoje zahteve. Samo to privede do spremembe.
Kako se otroci res učijo?
V osemdesetih letih so se začele kazati prve spremembe v vzgoji, ko so starši začeli ozaveščati, kako pomembno in dobro je, da se z otroki veliko pogovarjajo. To je dobra in nujna navada vsakega starša na skoraj vsakem področju otrokovega razvoja. Pa vendar so področja, kjer otrok nujno rabi manj govorjenja in več izkušenj. Kot voznik začetnik. Ko bo po radiu slišal, da je potrebno voziti po omejitvah in biti previden, bo na načelni ravni že vedel, da je tako prav, vendar pa tega najverjetneje ne bo udejanjal.
Pretirana govoričenja so izjemno neučinkovita.
Šele ko bo prejel prvo kazen za prehitro vožnjo, bo ponotranjil, da se mu resnično ne izplača voziti prehitro. Za to spoznanje je potreboval izkušnjo. Prav tako naš otrok potrebuje izkušnjo, ko pride do vzgajanja za obveznosti in opravila, za samodisciplino in rast v osebnosti. V teh primerih je izkušnja vredna več kot milijon besed.
Izpustimo nepotrebne besede
Kako torej pomagati otrokom, da imajo več izkušenj, da se naučijo, kako sprejemati dobre odločitve? Začnimo z odpravljanjem neučinkovitih besed. Ena od največjih napak, ki jih storimo starši, je, da večkrat uporabljamo opomnike, grožnje in opozorila: “Ne pozabi vzeti smeti”. “Če ne dokončaš domače naloge, ta teden ne bo video iger.” “Trikrat sem ti že povedala, da se pripravi za v posteljo.”
Grožnje, opozorila in opomniki našim otrokom sporočajo zgolj, da jim ni uspelo, in da mislimo, da jim tudi v prihodnje ne bo. Če ves čas opozarjamo, povemo, da so bili za enkrat neuspešni in da dejansko pričakujemo, da bodo spet.
Omogočite otrokom ne le svobodo, ampak tudi posledico svobode.
Pretirana govoričenja so izjemno neučinkovita. Izmozgajo nas, otroke pa pustijo ravnodušne. Sploh, ko jih napake niso stale ničesar. Veliko smo govorili, drugega pa nič. Otroci to vedo. Najslabši izkupiček prejmemo, ko »strašimo«, na koncu pa nič ne udejanjimo.
Morda smo to storili dobronamerno in mislimo, da jim bomo s tem prihranili razočaranja. Dejansko pa smo storili zgolj škodo – našemu otroku smo vzeli možnost za kakršen koli napredek.
Razumna posledica
Otroci se najbolje naučijo s kratkimi in dragimi posledicami, ki niso pretirane ali nevarne. Na splošno se starši lahko zanesemo na dve vrsti posledic: na naravne in na pravila. Naravna posledica je takrat, ko življenje kar samo ustvari posledico. Na primer: zjutraj ste otroka opozorili, da je napoved vremena slaba, pa vas ni poslušal. Naravna posledica bo, da bo nazaj grede moker. Če je seveda ne boste preprečili s tem, da ga boste odšli iskat.
Druge posledice so pravila. Otroku ste jasno povedali pričakovanje in posledico. Oboje mora biti določeno glede na njegovo starost. On pa se potem odloči, kako bo ravnal. Ob tem otrokom sporočamo, da imajo možnost, da naredijo dobro izbiro, toda da je slaba odločitev tista, ki jo bo moral nositi sam.
Ko se mi in naši otroci navadimo na ta pristop, ni treba veliko razpravljati. Povemo pričakovanja in posledico, potem pa pustimo, da se odločijo. Rezultat: manj neprimernih besed in več učinka. Vsak dan je priložnost za otroke, da se dobro odločijo.
Kako bi to izgledalo v praksi?
Če vzamemo primer pet-letnega otroka, ki ima težavo, da se dolgo časa in težko oblači. Naša naloga je, da rečemo (na primer): »Če boš do devetih oblečen, bomo odšli v park in nato še v živalski vrt pogledat živali. Devet bo čez 45 minut, tako da imaš dovolj časa.« Ob 9.05 pokličemo otroka in ga vprašamo: »Si oblečen?« če otrok odgovori z ne, samo mirno in preprosto recite: »V redu, jutri bova spet poskusila. Pridi, ko boš pripravljen.« Ostanemo prijazni, mirni in ne kritiziramo. Preprosto ta dan park in živalski vrt odpadeta.
Drug primer je 18-letni fant, s katerim smo se dogovorili, da lahko ima v souporabi družinski avtomobil, vendar mora v šoli vse iti, kot je potrebno. Ko starši po enem mesecu preverijo, ali v šoli vse lepo napreduje, ugotovijo, da otrok vse lepo dela. Po mesecu dni, ko znova preverijo, vidijo, da izostaja od pouka in ima pri nekaterih predmetih nizko oceno. Takrat pride na vrsto nujna posledica, ki je odvzem ključev avtomobila. Naloga staršev je, da najstniku povedo: “Všeč mi je, da te vidim svobodnega v svojih odločitvah in da jih znaš sprejemati. Naš dogovor je bil, da gre v šoli vse v redu. Ker si se odločil, da v šoli ne želiš dobro delati, sva ti vzela ključe. Takoj ko boš to popravil, se lahko spet pogovarjamo o avtomobilu.«
Noben dodatni dialog ali pridiganje ni potrebno ali koristno – samo nekaj preprostih besed in želja po najboljšem.
Je res tako enostavno?
Morda mislite, da ni tako preprosto. Res je, strinjam se z vami. Za hipotetične situacije je dovolj enostavno dati sterilen in enostaven nasvet. In res je: realnost ima včasih drugačne oči in več zapletov.
Toda vprašajte se: Kaj, če bi bilo res tako preprosto? Kaj, če bi vsak od vaših otrok spoznal, kakšna je cena za slabe izbire? Kaj če bi vedel, da bodo pridiganja in opomniki redki? Ali če bi vedel, da starši od njega pričakujejo in upajo le najboljše?
“To preprosto ne bo delovalo v moji družini,” boste mislili. Vendar to ni nujno tako zapleteno – še posebej pri otrocih, ki na splošno želijo delati dobro, a pogosto ne zmorejo. Izberite za začetek zgolj nekaj stvari, na katerih boste delali, pojasnite otrokom pravila in upajte, da bodo uspeli. Vi pa se držite svoje obljube in jim omogočite svobodo in tudi posledico svobode.
Ko boste z manj besedami dosegli več, boste imeli otroke, ki bodo resnično poslušali.
Povzeto po: focusonthefamily.com
