»Zakaj ati ni več časa doma?«

Foto: Shutterstock

Spomnim se trenutka, ko je starejši sin moji ženi postavil na videz zelo nedolžno vprašanje: »Mami, zakaj odrasli hodite v službo?«

Imamo v naši družini pravilno postavljene prioritete?

Vprašanje na katerega je povsem enostavno odgovoriti, obenem pa vprašanje, ki je zame s sabo prineslo grenko nadaljevanje: »Zakaj pa ati ni več časa doma?«

Seveda je bil odgovor primeren otrokovi starosti in sin že v naslednjem trenutku vprašanju ni posvečal nobene pozornosti, vame pa se je zažrl črv dvoma o tem, ali imamo v družini res pravilno postavljene prioritete. Takšno vprašanje, ki ga otrok običajno postavi takrat, ko ga odrasli najmanj pričakujemo, je sočasno tudi povod za resen razmislek o tem, ali sem kot oče dovolj prisoten v svoji družini.

Odgovor otroku v smislu, da smo odrasli v službah dlje časa zato, da si lahko v družini privoščimo tisto, kar si želimo, je za otroka povsem zadovoljiv, v meni pa vzbudi občutek krivde, ki je posledica dejstva, da so otrokom bolj kot dobrine, ki jim jih lahko nudim zaradi zaposlitve, pomembni trenutki, ki jih preživijo z mano.

Izgovori – ali res ne gre drugače?

Ampak saj si ne izbiram sam delovnega časa, delovnih obveznosti in dela v popoldanskem času. Saj na to ne morem vplivati. Rad bi ravnal drugače, pa ne gre. Pa je res tako?

Zaman še takšna idilična zaposlitev in finančna varnost, če moj očetovski stol za mizo naše družine vedno bolj sameva.Otroci nas, očete, dojemajo kot enakovredne starše, ki bi morali biti zanje tudi enakovredno prisotni pri domačih opravilih, na njihovih predstavah itd. Žal svojim ženam večkrat naročimo, naj one le gredo na otrokovo predstavo, govorilne ure itd., mi pa tam ne moremo biti, ker imamo druge (službene) obveznosti. Ampak, ali ni včasih lažje ženo poslati na otrokove obveznosti, kot v službi prositi, da bi z delom zaključili kakšno uro ali dve prej? Ali res lahko trdimo, da ni problem le v naših izgovorih? Je res problem v službi, ali pa si to včasih le želimo verjeti?

Biti enakovreden starš otrokom zame nikoli ni bilo tekmovanje z glavno junakinjo njihovega otroštva. Zavedam se, da bi bila takšna bitka vnaprej izgubljena. Enakovreden starš sem lahko s tem, da otroci prepoznajo mojo željo, da sem prisoten. Obenem pa to ni dovolj, enakovrednost si moram prislužiti s tem, da sem ob njih. Nikoli ne bom enak njihovi mami (kar je edino pravilno), vso energijo pa lahko vložim v to, da sem ji enakovreden.

Zaman je denar, če me otroci ne poznajo.

V trenutku, ko bom svojo odsotnost pričel jemati kot samoumevno, kot nekaj normalnega, sem že zavil s prave poti. Ne smem pozabiti, da mojega izpraznjenega mesta tudi mama, ki je v otrokovih očeh kot najbolj sveta oseba, ne more zapolniti.

Zato je moje mesto tam ob otrocih in za njih. To je edino za kar se je vredno truditi. Zaman še takšna idilična zaposlitev in finančna varnost, če moj očetovski stol za mizo naše družine vedno bolj sameva.