Vzgojno orožje: kaznovanje otrok

Ste se kdaj resno vprašali, kaj je namen kaznovanja otrok? Kaj s kaznimi dosežemo in česa ne? Če se še niste, pa se dajmo skupaj.

Ko sva z možem dobila prvega otroka, je bila ena izmed mnogih dilem tudi dilema o kaznovanju otrok. Seveda se nama do drugega leta s tem vprašanjem še ni bilo potrebno resneje ukvarjati, saj je bil sine še ‘dojenček’ in dojenčkov se pač ne kaznuje, saj še ne razumejo posledic svojih ravnanj.

Je kazen res namenjena spreminjanju otrokovega vedenja ali je bolj namenjena staršem, ki želijo dobiti nazaj moč in spoštovanje?

Po drugem letu pa je bila zgodba že drugačna. Sine je začel bolj samostojno raziskovati, postajal je svojeglav in samovoljen in, nič kriv, nama je včasih tudi zrasel čez glavo. Ali naj mu ne dovoliva na igrišče, ker meče kamenje na tobogan, naj mu vzameva igrače, ker jih sam noče pospraviti, naj ne dobi sladice, če ne poje celega kosila, naj ne dobi nalepke, če ne bo prespal cele noči in podobno? Ko je nastopil čas, da bi kaznovanje morala uporabiti, se zanj nisva odločila, ker sva v srcu čutila, da to ni prava pot, in ob tem nisva bila mirna.  

Kaj je kaznovanje?

Kaznovanje (fizično in psihično) je manipulativno sredstvo, s katerim vplivamo na otrokove negativne vedenjske vzorce. S kaznijo otrok izvrši starševske zahteve z namenom, da se razreši konflikt med njima. Kazen na otroka naredi vtis in da bi se izognil podobnim neprijetnostim, spremeni svoje vedenje. Vendar pa se za spremenjeno vedenje odloči zaradi strahu pred kaznijo in ne zato, ker je uvidel napako in ker čuti, da je tako prav. Motiviramo ga s strahom in ne z ljubeznijo ter željo do tistega, česar naj bi se naučil.

Največja nevarnost je, da otrok začno slepo ubogati in se podrejati staršem in pravilom, kar pa negativno vpliva na njegovo odgovorno ravnanje, samostojnost, samozavest, ustvarjalnost, fleksibilnost, reševanje težav …

Kdaj kaznujemo?

Ste se kdaj opazovali, kdaj kaznujete otroka? Se strinjate, da ponavadi takrat, ko izgubite živce, ko izgubite kontrolo nad otrokovim vedenjem, ko ste nemočni, saj vas ne uboga, ne posluša, ne spoštuje ali ne naredi tako, kot bi želeli vi?

Pri kaznovanju večjo vlogo igra telesno in čustveno stanje starša kot dejanje otroka.

Je kazen potem res namenjena spreminjanju otrokovega vedenja ali je bolj namenjena staršem, ki želijo dobiti nazaj moč in spoštovanje? Kazen je navadno dana v jezi, takrat ko smo utrujeni ali pod stresom, in je zato neke vrste maščevanje otroku zaradi neposlušnosti. Pri kaznovanju večjo vlogo igra telesno in čustveno stanje starša kot dejanje otroka.

Kazen ali posledica?

Kazen je dana v jezi, medtem ko je otrok na posledice neupoštevanja pravil opozorjen vnaprej. Recimo: ko bo pospravljena soba, se lahko prižge risanka; ko bo narejena naloga, se lahko igramo “Človek, ne jezi se”. Pravila so jasna in določena. Ker pa otroci niso popolni, se zgodi, da pravil ne zmorejo upoštevati, lahko so preveč utrujeni, vznemirjeni ali premalo motivirani. Takrat lahko sledi posledica, ki pa otroka ne sme žaliti, ga poniževati, sramotiti ali celo fizično boleti. Biti pa mora negativna v smislu, da otrok prevzame odgovornost zanjo. Če soba ni pospravljena, risanke pač ni; če ni narejena naloga, se ne bomo igrali družabnih iger.

Z otrokom moramo sodelovati do te mere, da sproti preverjamo, zakaj ni zmožen upoštevati pravil. Kot starši moramo biti fleksibilni in se (recimo v primeru utrujenosti) tudi dogovoriti, da se gremo najprej družabno igro in potem naredimo domačo nalogo. S tem pokažemo, da otroka spoštujemo in verjamemo vanj, da bo prevzel odgovornost za svoje odločitve.  

Zakaj kazen ni primerna?

Poglejmo si primer: Sestrici se skupaj igrata, nato pa se začneta prepirati zaradi punčke. Obe jo želita imeti, začneta se dreti, žaliti, postaneta grobi. Mama, ki kuha kosilo, zakriči, naj nehata in se zmenita, katera bo punčko imela prva. Kadar otrok dobi kazen, starši pravzaprav prevzamejo odgovornost za posledice njegovih dejanj.Sestrici ne nehata in prepir traja tako dolgo, da mama znori, vzame punčko, jo pospravi na zgornjo polico in prepove igranje z njo. Ali ju je kaznovala? Da, mama je v svoji jezi igračo pospravila, saj ni mogla v miru kuhati kosila, pa tudi punci nista upoštevali njene rešitve, naj se zmenita sami.  

Kaj sta se sestrici s kaznovanjem naučili?

1. Prepir je nezaželen

S kaznijo je mama puncama pokazala, da do prepira ne sme priti. Otrok tako dobi občutek, da mora biti popoln, se mora podrejati drugemu, se ne sme postaviti zase in za svoje potrebe. Pa je to realno možno? Seveda ne.

Zato moramo otroka naučiti, da so prepiri del življenja, vendar imamo vedno možnost izbire. Lahko izberemo rešitev, ki bo primerna le zame, lahko se podredimo drugemu in izgubimo sebe ali pa poiščemo rešitev, kjer bomo zadovoljni vsi.  

2. Ni potrebno spreminjati svojega doživljanja in vedenja  

Mamina kazen je pravzaprav onemogočila sestricama, da bi spremenili svoje vedenje in doživljanje. Namesto da bi se z vso ljubeznijo zaigrali skupaj, kar je bil cilj maminega posredovanja, sta tako kot med prepirom tudi po kazni čutili jezo, ljubosumje in krivico ali pa strah in negotovost. Nista pa se odgovorno naučili obvladovati lastne jeze.

Mama bi deklicama morala dati priložnost, da v taki situaciji spremenita svoje doživljanje in posledično vedenje. Lahko bi ju pomirila, regulirala njuna čustva ljubosumja, jeze in tesnobe ter jih preoblikovala v bolj pozitivna, kot je recimo hvaležnost za sestrico, s katero se lahko igraš in zabavaš. To pa bi lahko storila le tako, da bi najprej sama pri sebi prepoznala čustva in jih znala pravilno umestiti v dani situaciji. Mama bi si morala priznati svoj nemir in jezo, jo ubesediti in nasloviti: »Zelo me žalosti, ker slišim vajin prepir. Jezi me, ker bi rada v miru pripravila kosilo. Od vaju bi želela, da se igrata tako, da bo obema lepo. Ko se igrata in zabavata skupaj, sta pravi prijateljici, za kar sta lahko zares hvaležni. Zakaj mislita, da vam ne uspe, kako se počutita? Ali lahko poiščemo rešitev, ki bo primerna za obe?«

3. Ni potrebno iskati ustreznih rešitev

Kadar otrok dobi kazen, starši pravzaprav prevzamejo odgovornost za posledice njegovih dejanj. Namesto da bi mama naučila deklici obvladovanja čustev in reševanja problemov, je problem rešila sama, tako da ju je kaznovala. Deklicama je bila odvzeta možnost učenja vzpostavljanja primernejšega odnosa in iskanja ustreznih rešitev.  

Jezus in kazen

Jezus je tisti, ki bi lahko kaznoval ljudi za njihovo neprimerno vedenje. Pa je delal tako? Je vrgel kamen v grešnico, čeprav bi kot tisti, ki je brez greha, to lahko storil? Ne, izkazal ji je usmiljenje in postavil ljubezen do bližnjega na prvo mesto. Je učitelj, ki vzgaja z dobroto in sočutjem. Kaže nam, da do sprememb v srcu in posledično v vedenju ne prihaja zaradi zunanjih prisil in pravil, temveč zaradi sprejetja in nošenja človeških napak in slabosti.

Otrok ne potrebuje kazni in prisile, da bi se vedel bolj primerno. Potrebuje pa našo pozornost, skrb, ljubezen in pomoč.

Kot starši moramo postavljati pravila in meje. Tudi Jezus jih je, še zlasti mi je všeč tista: Nihče ne stori večjega, kot da da svoje življenje za prijatelja. Za nas bi to pomenilo, da smo kot starši v stiku z lastnim strahom, jezo, sramom, nemočjo, žalostjo, ko gledamo otroka v stiski, ko se joka, se tepe, grize nohte, popravlja slabe ocene, nas ne sliši in ne upošteva dogovorjenih pravil …; da sočustvujemo z njim in mu pomagamo, da gre svojo pot in išče lastne rešitve.

Otrok ne potrebuje kazni in prisile, da bi se vedel bolj primerno. Potrebuje pa našo pozornost, skrb, ljubezen in pomoč. Otroci z vsakršnim neprimernim vedenjem ali vedenjem, za katerega starši menimo, da bi ga že morali osvojiti, iščejo le bližino in naše naročje, da jih nosimo, ko se iščejo, padajo in rastejo.

Namesto človeških vzgojnih orožij, kot je kazen, raje uporabimo Božjo bojno opremo: resnico, pravičnost, vero, pomoč Duha in molitev.

Janja Grilc je specialistka zakonske in družinske terapije, poročena in mati štirih otrok.