Med nosečnostjo se starši pogosto sprašujemo, ali nam bo ob rojstvu drugega ali tretjega otroka kaj lažje ali vse samo še težje? Pravilni odgovor ni »težje« ali »lažje«, temveč – »drugačno«.
Ob vsakem naslednjem – lažje ali težje?
Med nosečnostjo se starši pogosto sprašujemo, ali nam bo ob rojstvu drugega ali tretjega otroka kaj lažje ali vse samo še težje, saj jih bo vedno več? Zagotovo je lažje glede nege in dnevne rutine, saj smo se nekaterih stvari ob prvem že naučili, predvsem pa čutimo, da smo se kot starši že nekoliko sprostili in si začeli zaupati.
Vsak otrok je samostojna oseba, ki bo za zmeraj spremenila družino, vendar vsak na zelo drugačen način.Po drugi strani pa je tudi težje, saj je treba neprenehoma skrbeti za dva. Prej je bil eden od staršev lahko vedno nekoliko prost (morda za branje ali celo kakšen šport). Ob drugem bo tega »prostega časa« veliko manj. Pogosto pa se nam npr. ob čakanju na tretjega otročička po glavi motajo ideje, ali bo prehod z dveh na tri otroke podoben predhodnemu ali bo zahtevnejši, enostavnejši …
Vsa ta vprašanja so navadno plod negotovosti pred novimi izzivi in izkušnjami. Nanje ne moremo odgovoriti s »težji ali lažji«, temveč – »drugačen«.
Starševstvo dozoreva vse življenje
Starševstvo je odnos, ki se od spočetja prvega otroka spreminja in dozoreva vse življenje. Vsak otrok je samostojna oseba, ki bo za zmeraj spremenila družino, vendar vsak na zelo drugačen način. Ne glede na to, ali se rodi ali ne, prinese staršem čisto nove izzive in v odnosu odpira nova, do tedaj še neslutena vprašanja.
Prvi: iskanje dnevne rutine
Ob prvem otroku se navadno še lovimo glede nege, strukture dneva, ritma hranjenja in umirjanja, iskanja osnovne rutine. Pogosto smo v prvih mesecih že veseli, da smo uspešno preživeli dan, kar pomeni, da otrok ni veliko jokal, da smo ga znali hitro umiriti, da je bilo dovolj mleka, da smo se ponoči lahko spočili. Ob prvem smo tudi najbolj negotovi, saj je prav on poskrbel, da smo postali starši. Še posebej so na preizkušnji očetje, saj fizično še ne bodo tako močno privzeli izziva očetovstva, ker bo marsikaj lahko postorila mamica sama. Zato ob prvorojencu/ki dograjujemo predvsem občutke pripadnosti, sprejetosti in varnosti.
Očetje ob drugem otroku dobijo priložnost, da se polno – tako fizično kot psihično – vključijo v družinsko življenje.
Drugi: več sproščenosti
Ob drugem otroku se lahko že veliko bolj sprostimo. Struktura in pripadnost naj bi bili »rešeni«. Ob tej osnovni sproščenosti lahko pridejo na plan tudi čutenja. Lahko smo bolj pozorni na mimiko, izraznost telesa, različne glasove, postajamo vedno bolj senzitivni.
Mame veliko težje prenašamo nemir in želimo, da je za otroka dobro poskrbljeno. Hkrati postanemo veliko bolj ranljive, saj za dva otroka ne moremo več tako intenzivno skrbeti in nujno potrebujemo pomoč. To pomeni, da se ob drugem lahko naučimo prepoznati in ubesediti svoje telesne in čustvene potrebe in hrepenenje ter potrebo po globlji povezanosti. Očetje dobijo ob tem priložnost, da se polno – tako fizično kot psihično – vključijo v družinsko življenje.
Tretji: starša v manjšini
Ob tretjem imamo neverjetno priložnost, da se kot starši povežemo na še globlji ravni, da začnemo živeti odnos, ki je res edinstven, ki prepoznava enkratnost drug drugega in jo lahko spoštuje, sprejema in ceni. Starša sta ob tretjem otroku »v manjšini«, zato je sodelovanje na globlji ravni za zdrav razvoj družine neizbežen.
Pri tretjem ni več izgovorov, da bi bil katerikoli izmed staršev fizično veliko odsoten.Kljub temu da imamo ob tretjem na splošno manj časa – tudi za usklajevanje, se lahko začneta starša uriti v vedno boljšem poznavanju drug drugega, da se lahko začutita in »brez besed« razumeta ter da se glede tega, kdo skrbi za otroke, ne pogajata več. Ob tretjem imamo možnost dojeti in začutiti, da je odgovornost za družino na plečih obeh staršev in da je vsak izmed njiju sposoben poskrbeti za vse, če drugi ne bi mogel. Ni več izgovorov, da bi bil katerikoli izmed staršev fizično veliko odsoten. Hkrati razvijamo posebno prepoznavnost lastnega starševskega odnosa in družine kot celote.
Četrti: več odnosov, več napetosti
Ob četrtem otroku je odnosov med posameznimi člani že zelo veliko. Posledično je tudi več napetosti. Starši imamo možnost, da jih prepoznamo in skušamo biti sami čim bolj sproščeni. Navadno to pomeni, da vsaj pri četrtem, če ne že prej, potrebujemo občasno dodatno zunanjo pomoč, da lahko v sproščenem vzdušju vzdržujemo občutek pripadnosti in varnosti med otroki. Partnerski odnos mora biti temeljni prostor spoštljivosti, iskrenosti, varnosti in ranljivosti.
Partnerski odnos mora biti temeljni prostor spoštljivosti, iskrenosti, varnosti in ranljivosti.Starševstvo se ob vseh naslednjih otrocih v vzajemnem odnosu razvija v smeri vedno globlje iskrenosti do sebe, do partnerja in globljega stika z otroki.
Ko starši čutimo, da je za otroke poskrbljeno tako fizično kot psihično ne glede na njihovo število, smo lahko nase ponosni. Če smo do otrok sočutni in z njimi neprenehoma iščemo stik, so ponosni tudi otroci, saj ob tem čutijo dostojanstvo.
Dr. Andreja Poljanec je specialistka zakonske in družinske terapije, soavtorica knjig Med dvema ognjema in Rahločutnost do otrok in soustanoviteljica Študijsko-raziskovalnega centra za družino.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
