Vincenzo Paglia: “Družina mora prevzeti krmilo sodobnega sveta”

Foto: WikiCommons

Vincenzo Paglia je od leta 2016 predsednik Papeške akademije za življenje in veliki kancler Papeškega teološkega inštituta Janeza Pavla II. za znanosti o zakonu in družini, med letoma 2012 in 2016 pa je deloval tudi kot predsednik Papeškega sveta za družino. Zaradi vsega tega je bil zanimiv gost na letošnjem festivalu družin, kjer je maševal za družine in se navduševal nad velikim številom otrok in lepoto zelene Poljanske doline. 74-letni italijanski nadškof je tudi soustanovitelj Skupnosti svetega Egidija, ki veliko pozornosti posveča revnim in gradnji miru, je poznavalec dogajanja na Balkanu in postulator sv. Oscarja A. Romera. V Sloveniji sem je tokrat mudil prvič.

Z nekaterimi svojimi potezami ob prevzemu ustanov, ki ju vodi, je bil deležen tudi kritik, predvsem ob menjavi članov akademije za življenje in širjenju področij, ki jih ta pokriva, pa tudi v svoji odločni obrambi posinodalne apostolske spodbude Amoris letitia. A sam pravi, da predvsem sledi evangeljski viziji papeža Frančiška in želi biti blizu družinam v vsej njihovi resničnosti in kompleksnosti danes.

Zakaj ste se odločili, da sprejmete povabilo na festival družin?

Na eni strani so družine zelo malo cerkvene, vsaka živi sama, tudi v verskem smislu, vsaka moli sama, družine so zaprte. Župnija pa je zelo malo družinska, zelo funkcionalna, toga, ritualna. Povabilo sem sprejel zato, ker je govoriti o družini danes zelo zelo pomembno. Potrebno je govoriti o tem po dveh cerkvenih sinodah in po vseh polemikah, ki se po mojem videnju niso dotaknile globine teme družine. Vse to me vodi k temu, da branim misel, ki nam jo je papež Frančišek dal v Amoris Laetitia. Papež ima namreč strateško vizijo o družini. Zanj družina ni samo ljubezen med dvema osebama, ki je seveda potrebna, temveč predvsem eden od ključnih vzvodov za spreminjanje zgodovine na začetku tega tisočletja. Svetu, ki ga sestavljajo predvsem posamezniki, moramo sporočati dobro novico o družini, ki jo sestavljajo mama, oče, otroci, dedki in babice, vnuki. Zato se odzovem vsakemu, ki ima to željo.

Omenili ste, da globina teme o družini ni bila zajeta v sinodah. Kaj je po vašem mnenju ta globina?

Družina ima zgodovinsko poslanstvo, ki ga mora odigrati; ni dovolj, da samo uresničuje romantično ljubezen med svojimi člani. Zato ne govorim samo o zakonu in o paru, ampak o družini. Ker naloga družine skupaj s Cerkvijo je na nek način zakrament družine; da gojimo družinskost v tem svetu samote, konfliktov, tekmovalnosti, brezbrižnosti. Je naloga, ki so jo razumeli že v antiki. Slavni antični rimski intelektualec, pravnik Ciceron, je tako definiral družino: “Familila est principium urbis et quasi seminarium rei publicae.” Če prevedem: Družina je začetek Ljubljane in je gojilnica državnosti Slovenije. Družbena vloga družine, še posebej krščanske družine, je danes nujna in nepogrešljiva. Zato Cerkev, za razliko od mnogih vlad in kultur, skuša pomagati družini ponovno odkriti njeno poklicanost, njeno poslanstvo.

A kaj bi to pomenilo v konkretnih stvareh, na primer za mojo družino? 

Predstavljam vam eno konkretno perspektivo, ki zadeva predvsem krščanske družine. Mislim, da je danes neka blokada v Cerkvi in v družinah. Na eni strani so družine zelo malo cerkvene, vsaka živi sama, tudi v verskem smislu, vsaka moli sama, družine so zaprte. Župnija pa je zelo malo družinska, zelo funkcionalna, toga, ritualna. Mislim, da je prihodnost krščanstva v Sloveniji, pa tudi povsod drugod to, da se družine in župnija povežejo. Da bi si pomagali in vplivali drug na drugega. Skupaj pa so družine in župnije poklicane, da naredijo družbo bolj bratsko, bolj solidarno, da so bolj blizu potrebnim in revnim.

Kako vi razumete prizadevanja za življenje (pro-life)? Vidite jih širše kot vaši predhodniki …

Družbena vloga družine, še posebej krščanske družine, je danes nujna in nepogrešljiva. Zato Cerkev, za razliko od mnogih vlad in kultur, skuša pomagati družini ponovno odkriti njeno poklicanost, njeno poslanstvo.

Že vse od začetka, ko sem prevzel akademijo, sem jo želel preoblikovati tako, da bi bilo v njej življenje bolj ljubljeno. Vse življenje, v vseh trenutkih življenja – od začetka, v maternici, nato kot otroci, najstniki, mladi, odrasli, starejši in tudi še potem. Življenja ne moremo razdeliti na dele, življenje je človeštvo v celoti, življenje smo mi vsi. Vsi smo med seboj povezani drug z drugim. Še nekaj je. Zame se življenja ne konča. Zaradi tega ne govorim veliko o smrti kot o koncu življenja. Smrt je prehod. In kot vsi prehodi potrebuje spremljanje, ne pa prekinitve. Potrebuje držanje za roko. Kot nas je ob prvem sprehodu ven, na zrak, držala mama. Ob koncu življenja, v trenutku smrti, je prehod, ne konec. Zato si v akademiji za življenje po vsem svetu prizadevamo za paliativno oskrbo, za spremljanje človeka, ki prehaja v večnost. Pro-life vedno in povsod. Zato sem proti splavu, proti smrtni kazni, proti orožju v rokah otrok (kot recimo v ZDA), proti nepravičnosti, zaradi katere od lakote umirajo mnogi otroci, proti zapuščenim ostarelim, proti slabi oskrbi v bolnišnicah in tako dalje …

Na prvem srečanju Mednarodnega observatorija za družino v maju ste poudarili pomen povezovanja rigoroznega znanstvenega pristopa z modrostjo Cerkve, ki še ni v zadostni meri odkrita. V čem je ta modrost? 

Rad bi najprej poudaril to, da papež Frančešek ni želel samo ponavljati definicije družine, ki je jasna: mož, žena, otroci, vnuki, stari starši. Kot drugo, papež Frančišek noče govoriti samo o krščanskih družinah in tudi ne samo o družinah brez problemov in brez ran. Papež Frančišek želi govoriti o vseh družinah. Če parafraziram apostola Pavla: lahko bi rekli, da Bog ne dela razlik med ljudmi, to pomeni, da tudi ne dela razlik med družinami. Vse družine zanimajo Boga, vse družine bi morale zanimati Cerkev. To je Gaudium et spes drugega vatikanskega koncila.

Papeški inštitut Janeza Pavla II. je ustanovil mednarodni observatorij, da bi videl, kako je z družinami danes. Če jim hočemo pomagati, jih moramo poznati. Če jih hočemo poznati, moramo uporabiti tudi znanstvene instrumente, ki nam omogočajo, da spoznamo njihovo realnost. V tem smislu smo Cerkev, ki gre v svet. Če lahko uporabim evangeljsko priliko – Jezus, ki gre ven in pusti 99 ovc, da gre iskat eno izgubljeno (družino s težavami). Danes pa ne smemo pustiti, da gre ven samo Jezus, vseh 99 ovc mora iti skupaj z Jezusom iskat izgubljenih 99 ovc velike družine sveta. V tem je smisel.

Na Inštitutu Janeza Pavla II. ste sedaj tri leta. Kaj ste v tem času odkrili o realnosti družin? 

Papež je na tem, da potrdi nove statute inštituta. To pomeni novo življenje, nov impulz, novo zavezo, ki kliče k preučevanju družine v vseh njenih vidikih – teološkem, duhovnem, moralnem, ekonomskem, političnem, socialnem, pravnem. Inštitut Janeza Pavla II. želi biti kraj, kjer se preučuje družina v vseh njenih vidikih. Ob tem moramo imeti pred očmi, da se je danes v sodobnem svetu okrog tega, kar bi lahko imenovali antropološko vprašanje, oblikoval nekakšen vozel, od katerega je odvisna prihodnost našega planeta. Prenova sveta se zgodi preko družine. Če uporabim podobo – družina mora prevzeti krmilo sodobnega sveta.

Ali so družine na različnih koncih sveta soočene z zelo različnimi izziv ali so si ti v čem podobni? 

Situacije po svetu so zelo različne in zahtevajo tudi zelo različne odgovore. Ni pravila, ki bi bilo enako za vse. Individualistična družina na zahodu je ena stvar, poligamne družine v Afriki nekaj čisto drugega, potem so tu kitajske družine z enim otrokom, nekaj spet drugega so družine, ki živijo na območjih z nehumanimi pogojih, kjer je promiskuitetnost, revščina, kjer se nalagajo problemi na probleme … Potem so tu še družine iz držav, v katerih je vojna, kjer so sinovi in otroci vojaki, kjer je na tisoče vdov z majhnimi otroki, katerih možje in očetje so umrli v konfliktih …

Zato potrebujemo pluralno Cerkev, ki se zna na te stvari odzivati na različne načine, a vedno s strastno željo, da bi družini pomagali k njeni izvirni resničnosti, ki je tudi temelj družbe. Kajti jezik, ki skupaj drži družbo, je isti jezik, kot se ga že od otroštva dalje učimo doma. Ko prihaja drugi otrok, je prvi otrok v skušnjavi sebičnosti. Starši želijo, da pomaga bratcu, da naredi zanj prostor. In če sem malo dramatičen – če medtem, ko mama pričakuje drugega otroka, oče kot politik prvemu otroku govori, kako prihaja tujec, ki mu bo vzel prostor, naklonjenost, hrano ipd, bo otrok šel k maminemu trebuhu in brcnil vanj. Če se bratstva ne učimo v otroštvu doma, ga bomo težko živeli kot odrasli.

Svetovni mir se torej začenja doma?

Točno! Razumeti moraš, da nisi sam. Zato je pomembno v družini izkusiti te stvari, seveda tudi drugod, recimo v paru, v širši družini in v drugih povezavah v družbi. Zato verjamem, da individualizirana družba ni dobra družba. Družba, v kateri moški in ženska ne shajata dobro drug z drugim, ne more dobro delovati. In družba, v kateri se bratje prerekajo ali jih sploh ni, ni dobra družba. Zato verjamem, da je pozornost, posvečena družini, ena od temeljnih stvari na področjih političnega, družbenega in tudi verskega življenja.

Visoko cenite dialog z ljudmi izven Cerkve. Kaj pa dialog znotraj Cerkve danes? Čutiti je, da v Cerkvi danes delujta dve struji, ki se v marsičem razhajata …

Če se bratstva ne učimo v otroštvu doma, ga bomo težko živeli kot odrasli.Bogu se zahvaljujem, da za Cerkev danes skrbi Frančišek. Papež Frančišek je res kot Peter, prvi med kristjani. Verjamem, da ga Sveti duh podpira, da nas v časih, ki niso lahki, lahko vodi v smeri evangeljske perspektive. In če pride do kakega manjšega valovanja znotraj Cerkve, je ocean naklonjen papežu Frančišku. Če je kdo vznemirjen zaradi Cerkve, mu bo pomagalo, da prisluhne papežu Frančišku. Čisto nič se ne bojim teh drobnih valovanj znotraj Cerkve.

Žal mi je, ker so na splošno ti ljudje pogosto zelo žalostni in ne uživajo evangeljskega veselja, ljubezni, svobode, srečanja, dialoga, praznovanja … Veselja tudi nad tem, da si umažeš čevlje, ko hodiš po mnogih teritorijih, ki so mokri od družine. Ampak v moči ljubezni pozabiš tudi na umazane čevlje. In ne pozabimo, da obstajajo tudi umivalniki, v katerih je mogoče očistiti te čevlje.