Veronika in Janez Plestenjak: “Po nekaj brezskrbnih letih je bilo treba pričeti z vzdrževalnimi deli za zakon.” (1. del)

Foto: osebni arhiv

Veronika in Janez sta nadvse zanimiva človeka. Ona profesionalna glasbenica, on kirurg. Predvsem pa mož in žena ter starša petim hčeram. Dolga leta že sodelujeta z našim zavodom in ga bogatita. V spodnjem pogovoru sta nam razkrila nekaj delčkov svojega življenja – začetke svoje skupne poti, izzive, ki so ju preizkusili, družinski vsakdan in razloge za to, da je Veronika ostala doma z otroki. Z nami sta delila tudi to, kakšno mesto ima vera v njuni družini. Vabljeni k branju.

Kako sta se spoznala, kako sta začela vajino zgodbo in kdaj sta začutila, da želita skupaj naprej in za vedno?

Janez: Spoznala sva se pri skavtih. Jaz sicer takrat nisem bil več aktiven skavt, so pa na  Jamboree-ju potrebovali zdravnika. V službi sem vzel teden dopusta in šel. Tam je bila Veronika s svojo skupino volčičev na svojem zadnjem aktivnem skavtskem srečanju. Otroci so imeli težave z drisko in so stalno prihajali v prostor, kjer je bila improvizirana prva pomoč. Tam sva se prvič videla.

Veronika: Dobro se spomnim, da sem prišla k njemu in ga vprašala ali moramo oglje kar pojesti ali ga prej raztopiti. On pa reče: »Tega pa ne vem, jaz sem kirurg.« In sem si mislila: »Zakaj dajo sem takega bumbarja, ki niti ne ve, kako se oglje jemlje?« Zdel se mi je totalno vzvišen. Ampak vseeno ga nisem mogla pozabiti. Nekaj je bilo na njem.

Janez: Potem je Veronika nekje našla moj mail in mi poslala sporočilo, ki je bilo v bistvu vabilo na zmenek. Začela sva si dopisovati po mailu in se enkrat dogovorila za srečanje. Nisva si izmenjala telefonskih. Oba sva zamudila. Jaz zaradi službe, Veronika zaradi gumi defekta. Ampak sva se vseeno ujela. Od tam naprej sva začela preživljati precej časa skupaj, večinoma zunaj, na kolesu, v hribih.

Približno leto kasneje sva se poročila. Bilo je zelo preprosto. Spomnim se, da sva bila pri meni doma in sem ji rekel nekaj v smislu: »Poslušaj, a bi se midva poročila? Saj nama gre čisto fajn, oba uživava pa to…« Brez posebne romantike ali kompliciranja. Oba sva takrat že precej jasno vedela, kaj bi v življenju rada, kaj kdo nudi in koliko sva se še pripravljena prilagajati.

Veronika: Oba sva bila že okoli trideset. Jaz sem takrat zase že mislila, da mi je »odklenkalo«. Naredila sem dobro kariero. Bila sem ravnateljica glasbene šole. Ampak nikakor nisem našla nekoga, s komer bi se res ujela. Potem sem si rekla: »Ajde, grem še zadnjič na skavte, da dam nekaj za druge. Potem je pa dovolj tega razdajanja. Mogoče pa še koga srečam.« In zgodilo se je – življenje se mi je obrnilo na glavo.

Zdel se mi je totalno vzvišen. Ampak vseeno ga nisem mogla pozabiti.

Se je vajin odnos po poroki spremenil?

Janez: Tako kot piše v knjigi :). Po nekaj brezskrbnih letih je bilo treba pričeti z vzdrževalnimi deli za zakon.

Veronika: Stvari so se začele nekoliko komplicirati. Najprej nisem mogla zanositi. Tri leta sva se trudila. Vmes sva imela en spontani splav in resno zakonsko krizo. Vsi okostnjaki so popadali iz omar.

Kako sta se izkopala iz krize?

Veronika: Prelomno je bilo leto 2012. Takrat se mi zdi, da je bilo za naju osebno in za najin zakon kar mejnik. Na začetku leta je Janezu umrla stara mama. Potem je naslednji dan umrl še moj ati. Pred tem sem mu rekla, ko smo že vedeli, da bo umrl: »Ati, prosim, zrihtaj dojenčka, ko prideš v nebesa.« Na dan atijevega pogreba sva ugotovila, da sem noseča.

Janez: Potem sem imel jaz specialistični izpit. Nato sva se dogovorila, da bova odkupila polovico hiše, v kateri zdaj živimo, obnovila sva jo, se preselila in na koncu leta še rodila. Vse to v enem letu. Res intenzivno.

Veronika: Zdelo se mi je kot ena odskočna deska: prej greš samo dol, dol, dol, potem pa se začnejo stvari postavljati. In potem se otroci kar niso več ustavili.  🙂

Koliko so stari vajini otroci?

Janez: Stare so 4, 6, 9, 11 in 13 let.

Si predstavljam, da je kar intenzivno …

Veronika: Ja, pa čeprav se mi zdi, da zdaj, ko smo ven iz plenic in dojenja, sem jaz lahko spet jaz. To je res en mejnik.

Si morala zaradi materinstva dati svojo kariero na stran?

Veronika: Jaz zdaj rečem, da imam kariero mama. Svojo glasbeno kariero sem pa v bistvu zelo hitro dala na stran. Najprej sem bila šest let v orkestru v Mariboru, potem na Zasebni glasbeni šoli na Ptuju. Vmes sem ves čas učila. Delala sem od jutra do večera. Živela sem za glasbo, organizacijo koncertov, šole in vse, kar sodi zraven.

Potem pa, ko nisva mogla zanositi in sva se selila v Ljubljano, sem videla, da to enostavno ni družini prijazen način življenja. Po spletu okoliščin sem napisala Igorju Vovku z Iskrenih mail, če mogoče iščejo kakšen kader, ker so mi bili blazno všeč. Pa sem si mislila: »Kaj naj jaz, glasbenica, tam sploh delam? Kakšen profil sem?« On pa mi napiše nazaj: »Ravno imamo interni razpis za vodjo pisarne. Prijavite se.« Prijavila sem se in so me vzeli.

Potem sem bila pri Iskrenih, vmes pa so se zgodile nosečnosti. Vsakič sem se na kratko vrnila, potem pa spet na porodniško. Po četrti hčerki sem videla, da sem ves čas razpeta, da sedim na dveh stolih: v službi nisem bila zares v službi, doma nisem bila zares doma. Iz otroštva se spomnim, da sem si od nekdaj želela, da bi bila moja mama doma. Z Janezom sva se usedla, se pogovorila, in on je rekel: »Če je tebi to v redu, bodi doma.«

To vidim kot ogromno milost. Prvič, da je meni to res fajn, ker vem, da marsikateri mami ni. Drugič, da si to sploh lahko privoščimo. Tretjič pa, da je to tudi Janezu v redu in da imam njegovo podporo.

Pred tem sem mu rekla, ko smo že vedeli, da bo umrl: »Ati, prosim, zrihtaj dojenčka, ko prideš v nebesa.« Na dan atijevega pogreba sva ugotovila, da sem noseča.

To je res velik privilegij. Marsikatera mama bi rada ostala doma, pa ne more.

Janez: Letos jeseni se je pojavila možnost zaposlitve za Veroniko in sem ji rekel: »Prosim, ne iti.« To, da je doma, je neverjetna dodana vrednost. Ker je res dragoceno, da otrokom ni treba biti v vrtcu od sedmih do štirih, da niso v podaljšanem bivanju, da imajo doma skuhano kosilo, da si lahko privoščimo, da hodi samo eden v službo in da je drugi doma. In da je tistemu, ki je doma, to tudi fajn. Jaz pravim, da bom prodal še zadnje gate, da bomo to lahko ohranili. V teh časih je to neskončen privilegij. Brez bolniških, brez stalnega manevriranja, kdo bo koga kam peljal … Recimo zdaj je ta tretja že tretji teden doma pa to ni nobena organizacijska težava.

Veronika: Vsi otroci so bili doma do tretjega leta. Sedaj tudi najmlajša hodi v vrtec. Zjutraj v miru spijem kavo, vse ostalo pa je potem dirka: skuhati kosilo, oprati, pospraviti, zdaj imamo še mlade kužke, …

Se mi zdi, da je status »stay at home mom« v Sloveniji še vedno kar tabu. Skoraj stigma. Medtem drugod po svetu to čisto normalno funkcionira …

Veronika: Lahko rečem, da jaz osebno nisem doživela nobenega negativnega komentarja. Ko so imeli v šoli predstavitev poklicev, me je učiteljica vprašala, če bi prišla predstavit poklic. In sem predstavila poklic mama. Prišla sem še z dojenčico v nosilki. Otroci v prvem ali drugem razredu so lahko spraševali, kar so želeli. Bila je zelo lepa izkušnja.

 Toda ti nisi »samo mama«. Imaš tudi svoje projekte – vodiš delavnice za mame in dekleta, sedaj tudi za ženske v menopavzi. Povej nam več o tem …

Veronika: Delavnici »Čudovita princesa« in »Skrivnostna lepotica« sta zasnovali Maja Vovk in Petra Lukan. Te delavnice so mi res zelo pri srcu, uživam, ko lahko dekletom predajam ne samo znanje, ampak tudi izkušnje, stvari, ki so se dogajale meni.

Velikokrat sem razmišljala, zakaj me to tako privlači. Na začetku sem imela v sebi kar malo zamere do svoje mame, ker mi ona tega ni znala razložiti na en pristen, preprost način, brez zadrege. Da je to nekaj naravnega, kar se pač ženskam dogaja. Zdaj pa, z vso distanco let, ko gledam te mame in hčere, sem ji hvaležna. Če ona ne bi s takšno zadrego stopala v te teme, se jaz verjetno ne bi danes tega lotila na tako odprt način.

Na delavnicah vedno malo stopim iz cone udobja – v tem, kaj povem in kako. Zdi se mi pomembno, da dekleta dobijo, ne samo vedenje in tehnične informacije, ampak tudi osebno izkušnjo, ranljivost. Zelo rada nagovorim tudi mame in jim čestitam, kako velik korak je to, da si sploh upajo o teh temah govoriti s svojimi hčerami.

Podobno je pri menopavzi. Letos smo začeli z delavnico Modra ženska in sem videla, da je to pogosto predstavljeno ali skozi folklorni humor ali pa se enostavno zanika: »Ne, jaz pa še nisem v menopavzi, to je še daleč.« V resnici pa je to del našega življenja in ženskosti. Včasih rečem, da sva mogoče ravno zato dobila pet punc – da si upava govoriti o teh temah. Zelo dragoceno se mi zdi tudi, kako Janez s puncami komunicira o tem.

Najin odnos sva gradila in ga še gradiva na sto odstotni iskrenosti – do sebe in drug do drugega.

Janez, kako ti kot oče komuniciraš s hčerami o teh temah?

Janez: Midva sva najin odnos gradila in ga še gradiva na sto odstotni iskrenosti – do sebe in drug do drugega. Upam si trditi, da ni stvari, ki je ne bi vedela drug o drugem, tudi tistih, ki bi si jih raje želel pozabiti. To pri nama neverjetno dobro deluje. Je naporno, ampak daje ogromno zadovoljstva. Na tak način poskušam komunicirati tudi s puncami.

Po naravi sem hud kolerik. Zaradi tega sem imel že prej težave v odnosih, doma in s prijatelji. Moral sem se naučiti, da ostanem miren. Še zdaj mi kdaj »poči film«, takrat znorim, nahrulim in povem, kar mislim. Ampak potem poskušam stvar zaključit, ne vleči naprej v nedogled in za vsako ceno najti »krivca«. Pri nas se stvari dogajajo hitro: nekaj se zgodi, se zmenimo, zaključimo. Če je bilo narobe, rečemo: »Zdaj veš, kako je, drugič naredi drugače.«

Podobno je pri temah telesa, spolnosti, menstruacije … teme, kjer se večkrat bolj hihitamo in muzamo, nam je nerodno. Trudim se, da se o vsem pogovarjam odkrito in direktno, ne prostaško, ampak jasno. Meni je v čast, da se lahko z najstarejšo pogovarjam o njeni menstruaciji, da me kaj vpraša ali posluša. Ogromno pomaga tudi to, da se Veronika s temi stvarmi ukvarja in da se midva zmeniva, kako bova pristopila. Recimo: Veronika je zoprna brez očitnega razloga. Jaz jo direkt vprašam: »Poslušaj, a imaš PMS, ker si res zoprna?« To rečem tudi pred puncami. Veronika reče: »Ja imam.« In ker smo iskreni drug z drugim, preklopimo na »PMS program«, se prilagodimo in je stvar zaključena.

Kaj je prava ljubezen je opisano v evangelijih in k tej ljubezni stremiva.

Kakšno mesto ima vera v vajinem življenju?

Janez: Vera ima glavno mesto. Kaj je prava ljubezen je opisano v evangelijih in k tej ljubezni stremiva. V teh časih, ko je vse relativno, ob stiskah, ki jih vidim pri bolnikih v službi in ob stiskah v najinem zakonu je vera – veselo oznanilo – neskončen vir tolažbe in spodbude, da vztrajaš in verjameš, da te na koncu čaka dobro.

Vse kar uči Jezus, je v resnici blazno enostavno, tudi za vzgojo. Ni treba filozofirati, samo dober moraš biti. Otroci to vidijo.

Veronika: V tem smislu sva precej »tradicionalna«, a hkrati zelo kritična in izbirčna. Vera nama ni samo obred, temveč način življenja. Ne govorimo veliko o njej navzven, ne molimo vsak dan rožnega venca, včasih še k maši ob nedeljah ne pridemo in to zavestno. Če vidiva, da bo vleklo v kaos, da se bomo skregali že v avtu, če bomo »na silo« drveli k maši, se raje odločiva, da ostanemo doma v miru. Za naše odnose je včasih to boljše in trudiva se živeti najino vero predvsem v odnosih, ne v statistiki prisotnosti pri maši.

Janez: Boga jaz vidim kot zelo razumnega. Na koncu bo pomemben celotni »zaključni račun« življenja, ne ena kljukica več ali manj. Seveda je evharistija vrhunec nedelje, to spoštujeva, pomembno pa nama je tudi kaj slišiva pri pridigi. Vzdušje pri maši mora biti pristno, življenjsko, ne samo liturgično pravilno. V Ljubljani imava privilegij izbire. Hodiva tja, kjer sva nagovorjena, kjer čutiva, da naju liturgija in oznanilo hranita.

Enkrat mesečno gremo na družinsko katehezo v Nazarje. Od tega potem res živimo skoraj ves mesec. Hvaležna sva za to skupnost, čeprav praviva, da je najina prva in glavna skupnost naša družina. Dokler se tukaj ne moreva res 100-odstotno angažirati, ni pošteno, da bi bila aktivna drugje.

Vero se trudiva živeti predvsem v odnosih, ne v statistiki prisotnosti pri maši.

Kako svojo vero živita v vsakdanjih, čisto konkretnih stvareh?

Janez Meni je to postalo zelo preprosto: trudim se živeti iskreno in biti dober do vseh, s katerimi imam stik. To pomeni, da v službi pozdravim vsakega, ki ga vsaj na videz poznam, da pridržim vrata, če je treba, da poberem smet, ki mi leži pred nogami, čeprav imamo zato čistilke … Ne govorim o tem, da moram zdaj čistiti celo mesto, ampak da tisto, kar mi Bog »prinese na pot«, naredim.

Če vidiš, da je nekaj treba, pa ti je »malo odveč«, si najbrž poklican, da prav to narediš. Vera se tako prelije v čisto običajna dejanja. Zaradi tega mi ni težko biti kristjan tudi v službi. Ni mi treba nikogar prepričevati z besedami. Dovolj je, da skušam biti dober človek in iskren sodelavec, zdravnik, mož in oče. To je moje pričevanje. Ostalo, kar je med mano in Bogom, je moja stvar in je ne rabim razlagat naokoli.

Veronika: Oba sva občutljiva na vsiljevanje vere. Svojo vero drživa precej zase, hkrati pa sva zelo odločna, če bi kdo hotel posegati v to, kako jo živiva. Ne želiva moralizirati drugim, a tudi ne dovoliva, da bi kdo moraliziral nama. Spoved jemljeva resno. Spovednik je do naju dovolj zahteven in iskren, da ni potrebe po dodatnem »šikaniranju«.

Hkrati pa sva se učila tudi tega, kar nam je večkrat rekel pater Andraž: da ni prav, da stvari, za katere vemo, da jih delamo dobro, kar zmanjšujemo in skrivamo. Ni narobe, če se »malo potrkaš po prsih«, ko te kdo pohvali za otroke ali za odnos. Pomembno je le, da te ne odnese v prevzetnost in da ne začneš pluti samo še na valu pohval.

No, saj običajno te Bog in življenje zelo hitro spet prizemljita …

Janez: Res je. En lep primer: po nekem odličnem zakonskem seminarju sva se peljala domov totalno navdušena, zaljubljena kot na začetku, vse nama je bilo jasno. Čez dan ali dva pa sva se tako skregala, da sva potrebovala cel teden, da sva se pobotala. To je bil reality check – opomnik, da smo vsi na poti in da nas nič ne zaščiti pred konkretnimi izzivi odnosov.

Kako v vajini družini praznujete božič? 

Joj, tu spet ’čarava’ po svoje. Še preden sva imela otroke sva se o tem, kako bomo praznovali, veliko pogovarjala. Potem sva malo pobrala od Janezove družine, malo od moje in dodala veliko najinega. Zaradi moje izkušnje, da smo na sveti večer noreli od ene božičnice k drugi, potem hitro domov in hitro k polnočnici, sva si zadala, da imamo ’liturgijo’ na sveti večer doma. Ves advent se poskušamo res v miru pripraviti na božič. Konkretno: Miklavžu dekleta napišejo želje za darila. Miklavž (za katerega smo že razčistili, da obdaruje po dobrih ljudeh), potem premisli in vsaki napiše pisemce, ki jih čaka na miklavževo jutro ob sadju in sladkarijah. Potem pa imamo vsi vpleteni dovolj časa, da te želje pretresemo in po zmožnostih realiziramo. Ob adventnem koledarju, zgodbah in adventnem vencu se res potrudiva, da je v adventu malo drugače. Da bolj mislimo drug na drugega. Vrhunec je potem sveti večer, ko pripravimo jaslice, okrasimo hišo (lani nam je uspelo še sosede prepričati, da smo s krašenjem počakali do svetega večera), pripravimo postno večerjo (ribe) in povabimo stare starše, nato skupaj pokadimo hišo in se obdarujemo. Punce potem še kaj zaigrajo, večinoma pa smo skupaj in se imamo lepo.