Psihiater Jože Kociper: “To je zakon o obupu, ker spodbuja izhod v smrt.”

Foto: osebni arhiv

Jože Kociper je psihiater, ki v svoji ambulanti že desetletja pomaga ljudem z duševnimi težavami. V vzhodnem delu Slovenije je s svojim predanim strokovnim delom premnogim ljudem pomagal iz duševnih stisk. Tokrat smo ga povprašali, kaj kot psihiater meni o predlaganem zakonu O pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, o katerem bomo kmalu odločali na referendumu. 

Več deset let delate kot psihiater tako z odvisniki kot drugimi. Predstavite najprej na kratko vaše delo in vaše delovne izkušnje.

Začel sem kot splošni zdravnik, a sem kar hitro vstopil v psihiatrijo. Tako že preko trideset let delam v ambulanti kot psihiater. Delam z vsemi vrstami pacientov – v akutnih krizah, v kroničnih boleznih, z duševnimi boleznimi, z ljudmi v samomorilni krizi … z ljudmi, ki so skušali narediti samomor in delal sem s takimi, ki so ga na koncu žal tudi naredili.

Pomembno delo opravljate tudi na področju zdravljenja odvisnosti v vzhodni Sloveniji … skozi vašo ambulanto je šlo na tisoče ljudi. Torej imate dober vpogled v duševno zdravje Slovencev.

Ne bi rekel tako. Imam dober vpogled v stanje bolnih ljudi, tistih, ki so v stiski … ne bi pa upal reči, da imam vpogled v to, kar doživljajo duševno zdravi. To je lahko predvsem moja osebna izkušnja, saj se moram tudi sam truditi in skrbeti za svoje lastno duševno zdravje.

Kaj vi kot psihiater menite o predlaganem zakonu O pomoči pri prostovoljnem končanju življenja?

Menim, da je to zakon o obupu. Jaz kot psihiater, in mislim, da to velja za vse zdravnike, sem naučen in vzgojen, da delam proti smrti, proti samomoru, proti poglabljanju krize … Zato je vloga, ki jo zakon predvideva za zdravnike in zlasti za psihiatre, v popolnem nasprotju s tem, kar sem delal do sedaj. Ker gre za sistemsko zadevo, ugovor vesti ni dovolj. Tudi če en sam psihiater iz slovenskega zdravstvenega sistema sodeluje pri tem, je zame kot psihiatra to sporno. Vzpostavlja namreč sistem, ki bo v nasprotju s temeljem našega poslanstva.

Vzpostavlja se sistem, ki bo v nasprotju s temeljem našega poslanstva.

Imate slovenski psihiatri neko svoje združenje? Ste bili vključeni v pripravo zakona?

Imamo Združenje psihiatrov pri slovenskem zdravniškem društvu. Že pred časom smo podali jasno izjavo, da nismo sodelovali pri pripravi zakona in da posledično tudi ne moremo sodelovati pri izvajanju zakona. To nikakor ne gre skupaj z vlogo in poslanstvom zdravnika, še manj psihiatra. Prav tako ni skladno s podobo zdravnika, ki jo ima vsak pacient, ko pride po pomoč – bodisi v hudi stiski bodisi v iskanju poti iz krize.

Kje vidite največje pasti tega zakona?

Kot psihiater vidim veliko past in tveganje v tem, da se morda niti ne zavedamo tega, da samomorilno razmišljanje nastopa pri mnogih ljudeh. Tudi pri zdravih, čeprav si tega marsikdo ne upa priznati. Že v času pubertete mnogi razmišljajo o koncu življenja, kaj šele pozneje, ko se nas dotaknejo hude krize. Če pa človek doživi še depresijo, je običajno ena od običajnih stopenj depresije misel na smrt in samomor. Nagnjenost k samomorilnosti je del depresije in marsikateri bolnik samomor tudi naredi ali ga vsaj skuša narediti. Največ depresij je v obdobju po upokojitvi, v starostnem obdobju, ko so ljudje s šibkimi pokojninami, nemočni, osamljeni … takrat se depresija poglablja. Je pa problem, da takrat tudi zelo izurjen psihiater težko prepozna, ali gre res za depresijo, ker je dostikrat prikrita z drugimi simptomi. Ko pa izbruhne, pa največkrat izbruhne v samomorilni krizi.

Do sedaj smo bili psihiatri nekako usmerjeni v to, da vrhunec takšne samomorilne krize običajno traja nekaj dni, in se potem v pogovoru, v druženju z drugimi ljudmi, v distanciranju od tistega trenutnega stanja zmanjša in mine. In največkrat se taka samomorilna kriza ne ponovi nikoli več.

Dejstvo pa je, da ko je nekdo jasno odločen, da bo naredil samomor, ga običajno nobena inštitucija, ne medicinska ne človeška pomoč, ne prijateljstvo ne partnerstvo ne zadrži od njegovega obupa. Zato sem rekel, da je to zakon o obupu, ker v bistvu spodbuja izhod v smrt. In sodelovati pri tem na kakršenkoli način je v nasprotju z zdravniškim poslanstvom.

Psihiatri smo že pred časom podali jasno izjavo, da nismo sodelovali pri pripravi zakona in da posledično tudi ne moremo sodelovati pri izvajanju zakona.

Zagovorniki zakona pravijo, da samomorilnost kot del duševne bolezni nima nobene povezave s tem, kar naj bi omogočal ta zakon. Govorijo o tem, da kot neozdravljivo bolan in trpeč človek pač skrajšaš svoje trpljenje s pomočjo medicine. Vi kot psihiater pa pravite, da ti dve obliki »samomora« ni mogoče razmejiti in da se nujno prekrivata?

Bom navedel konkreten primer iz Kanade: “Kathrin Mentler iz Vancouvra v Kanadi je trpela za kronično depresijo in samomorilnimi mislimi. 2. junija 2023 je bila v hudi psihični stiski, zato se je odpravila v bolnico po psihiatrično pomoč. Osebje ji je povedalo, da ni dovolj postelj, ker je sistem preobremenjen. Nato so jo vprašali, če bi razmislila o zdravniški pomoči pri umiranju ter ji razložili, kako poteka postopek z vbrizganjem strupa.”

Neznosno trpljenje, ki ga človek nosi v sebi, se ne da primerjati z drugim. Lahko neznosno trpim, pa vam tega ne morem prav razložiti. In vi meni ne. Dejansko je v tem zakonu neznosno trpljenje po lastni oceni tisti glavni faktor, ki omogoča pomoč pri samomoru in posledično smrt. To se pravi, da lahko nekdo umre pri 15 letih, ko je v prvi takšni krizi, lahko umre pri 20 letih zaradi nesrečne ljubezni in lahko umre pri 90 letih. V vseh teh obdobjih življenja so trenutki, ko je trpljenje neznosno.

Neznosno trpljenje je dejansko povezano s časom, kajti bolj dolgo trpiš, huje je. In je logično, da se potem zakon, ki sledi temu kriteriju, lahko razširi popolnoma na vse ljudi. To je že vsebovano v tem zakonu.

Ena od običajnih stopenj depresije je običajno misel na smrt in samomor.

Kje še vidite tveganja?

Osnovna past tega zakona je subjektivno trpljenje. Dejstvo je, da se subjektivno trpljenje ne more zadostno presoditi ne s psihiatra ne s strani zdravnika. Še manj s strani svojcev. Velikokrat je prav trpljenje svojcev, ko gledajo trpljenje svojega bolnika, tisto, ki potem prikliče ta zakon. In to je tisto, kar se mi zdi osnovna zloraba.

Nikjer ne bo zapisano, da človek ni umrl nenaravne smrti, ampak zaradi strupa, po petih letih ne bodo več zabeleženi njegovi podatki. Zaradi tega bomo kot družba postali neobčutljivi na življenje in smrt. In zato v vseh državah, kjer to že imajo, te stvari rapidno napredujejo. Ker se prebivalstvo stara, bo tega vse več.

Velika past je tudi v tem, da pri odločanju lahko sodelujejo samo tisti psihiatri in zdravniki, ki ugovora vesti nimajo. Mi, ki imamo ugovor vesti, (lahko rečem, da smo v večini), ne smemo sodelovati v teh komisijah. Že to meče senco dvoma na objektivnost teh odločitev. Če je res zakon tako dober, da lahko objektivno oceni neznosnost trpljenja, potem ga naj ocenita oba – tisti, ki je pro in kontra. To je minimum, če bo zakon sprejet.

Zakon vsebuje 20 varovalk, ki bi naj zagotavljale zaščito pred kakršnimikoli zlorabami. Se vam zdi, da bi to v praksi lahko delovalo, da ne bi “pomoč” pri samomoru doletela koga, ki se za to ne bi odločil povsem prostovoljno?

Varovalke so predvidene. Toda, ker je osnovni kriterij moj lastni občutek neznosnega trpljenja, se lahko ta kriterij potem uvede tudi za tistega, ki ne more več pisati, ki je že tako utrujen od življenja, tako prizadet, da lahko samo še kima, in ko psihiater vidi kimanje, bo morda rekel: “Sposoben je odločati o sebi.” Notar bo potrdil, da je to res. To je v bistvu zakon, ki je skregan z našo osnovno ustavo, ki govori o dostojanstvu človeškega življenja.

Mnogi govorijo o dostojanstveni smrti …

Dostojanstvo smrti je v tem, da umremo v spoštovanju, v povezanosti z drugim, v miru, ne pa da smo odpahnjeni in vrženi ven iz človeške družbe. Zdi se mi, da tu je tisti osnovni civilizacijski premik, ki nas vrača pred čase Hamurabija, pred Mojzesa, pred zapoved “ne ubijaj”, in tudi pred vse pravne sisteme, ki jih dandanes imamo. Vsi pravni sistemi bazirajo na Kantovi predpostavki, da ima človek dostojanstvo sam po sebi.

Velikokrat je prav trpljenje svojcev, ko gledajo trpljenje svojega bolnika, tisto, ki potem prikliče ta zakon. In to je tisto, kar se mi zdi osnovna zloraba.

Kako se bomo slišali in sporazumeli? Ker zagovorniki zakona so prepričani, da delajo za več svobode in dostojanstva. Nasprotniki pa govorijo o tem, da bo tu prisila, da bodo zlorabe …

Mislim, da zagovorniki zakona govorijo predvsem o tem, da ima človek vsaj v zadnji uri možnost kontrole nad svojim življenjem. Da ima moč, da sam odloča o uri svoje smrti. Bo to dopoldne ali popoldne. Toda, če iz človekove podobe izključimo človekove omejenosti, odvisnosti in ranljivosti, potem ga naredimo za objekt. Ni več subjekt v Kantovem smislu, ni več oseba, ki ima dostojanstvo tudi, ko naredi zadnji izdih, ampak mu že pri predzadnjem izdihu vzamemo možnost zadnjega izdiha. Ta potreba po kontroli, po moči … da lahko sam odločim, kako in kdaj bom umrl, če se že nisem mogel odločiti, da bom spočet in da se bom rodil, je v bistvu neka drža, ki izniči človekovo naravo, človekovo osebo.

To je skušnjava omnipotentnosti, da lahko kontroliramo na koncu vsaj to. Zakon seveda govori o formalni kontroli. Ne govori pa o vsebinski kontroli, ki ni mogoča. Dejansko človek, v trenutku, ko podpiše vlogo za končanje svojega življenja, neha biti oseba, v svojih očeh in očeh bližnjih. Je iztrošeno telo, ki čaka na pokop. To še lahko traja nekaj tednov. Socialno in formalno je že mrtev, samo treba je še izpeljati zakon formalno do konca. In to je tisto strašljivo. Mene je strah teh zadnjih trenutkov, če mi bo kdo nakazal ali pa me nežno vabil v to. Tukaj se neha medicina in se začne državna manipulacija.

Evtanazija na slovenskih tleh je dejansko že bila uzakonjena in se je v takratnih »norišnicah« že izvajala v času tretjega rajha …

Evtanazija ni nič novega. Prisotna je bila tudi v Hipokratovem času. Če je ne bi bilo, Hipokrat ne bi dal tega pravila v prisego. Tudi Špartanci so izpostavljali slabše razvite otroke. Vso človeško zgodovino je pravzaprav bila prisotna in vso zgodovino se človeštvo že bori proti njej. Proti ni samo rimokatoliška cerkev, vse vere so proti temu zakonu. Gre za kulturni boj.

Velika past je tudi v tem, da pri odločanju lahko sodelujejo samo tisti psihiatri in zdravniki, ki ugovora vesti nimajo. Že to meče senco dvoma na objektivnost teh odločitev. Če je res zakon tako dober, da lahko objektivno oceni neznosnost trpljenja, potem ga naj ocenita oba – tisti, ki je pro in kontra.

Torej gremo civilizacijsko s takšnim zakonom velik korak nazaj?

Gremo velik korak nazaj za šibke, revne, invalide, najbolj ranljive in prizadete … Gremo pa velik korak naprej za tiste, ki hočejo kontrolo, moč in oblast nad svojo zadnjo uro in nad zadnjo uro drugih. Najbolj grozljiva zloraba, ki se lahko zgodi, je v tem, da bodo mnogi osamljeni ostareli ljudje idealni kandidati za čimprejšnjo smrt in tega ta zakon ne preprečuje, ampak dejansko kot katalizator spodbuja.

Kako pa bi vi nagovorili ta strah ljudi pred neznosnim trpljenjem ob koncu? Ker se mi zdi, da je ravno to tista točka, na kateri večino ljudi reče, da je pomoč pri samomoru dobra ideja.

Jaz bi predlagal, da se ozremo v Ameriko. V Ameriki imajo smrtno kazen. In ponekod imajo obsojeni na smrt možnost izbire, ali vzamejo učinkovino in umirajo približno pol ure v groznem dušenju in mukah, ali pa izberejo smrt s streljanjem. Mnogo obsojencev raje izbere smrt s streljanjem. To je zelo pretresljivo. Ker vedo, kako te učinkovine delujejo. Te učinkovine namreč delujejo tako, da ne poškodujejo notranjih organov, ker so organi koristni za prodajo naprej. In zaradi tega niso kot narkoza. Ampak delujejo tako, da recimo ena od teh učinkovin raztaplja pljuča in potem človek nekaj časa izgublja dihanje in v bistvu umre zaradi zadušitve. To ni mirna smrt.

Evtanazija je bila prisotna vso človeško zgodovino in vso zgodovino se človeštvo že bori proti njej. Proti ni samo rimokatoliška cerkev, vse vere so proti temu zakonu. Gre za kulturni boj.

Se pravi to ne izgleda tako, da človek mirno zaspi …

To je fantazija. To, da morata biti zraven zdravnik in medicinska sestra, daje videz lepe bele smrti. To ni lepa smrt. V Avstriji imajo vsaj tako, da človek v lekarni dvigne strup in ga sam izpije – ali doma ob svojcih, sam ali v bolnišnici. Vsak lahko že danes naredi samomor, brez državne spodbude. In tudi sam nosi odgovornost za to.

Jaz sem imel pacienta, inženirja, ki mi je povedal, da se je v Švici dogovoril, da bo šel tja naredit samomor. Takrat je to stalo okrog šest, sedem tisoč evrov. Dejal sem mu: “Dobro, to ste zdaj naredili, pa lahko počakate vsaj nekaj tednov, da se stvari nekako umirijo …” Počakal je. In zdaj po več letih, ko ga vprašam o tem, se samo blago nasmehne.

Močna zgodba. Imate še kakšno?

Spomnim se pacientke, ki je umirala. Nekaj let je imela hudega raka, zadnje leto je bilo vedno slabše. Če bi bil pisatelj, bi lahko iz pogovorov z njo napisal knjige. Tako globoki, tako pristni so bili. Zapustil jo je partner, zapustili so jo skoraj vsi domači, razen ene sorodnice. Nihče več ni bil na njeni strani. Ona pa je bila bolj polna življenja kot kadarkoli prej. Meni je bila v velik navdih. Zdaj je leto dni, kar je umrla.

Torej človek dozoreva tudi v tem obdobju …

Saj ravno v tem je bistvo smrti. Marsikdo ne more umreti, dokler ne uredi odnosov s svojimi najbližjimi. Če jemljemo nekomu tisti zadnji trenutek, ko bi lahko še zorel ali pa dozorel, bi videl smrt kot prehod, ne pa kot izločitev iz človeške rase in človeške vrste, kot da je nepotreben predmet, ki ga zavržemo, ker je pač odslužil. Je pa pozitivna stran tega zakona, da smo se končno sploh začeli pogovarjati o smrti in času pred smrtjo …