Velikonočna pustolovščina

Rekli so mi, da je jokal.

Da je hotel biti sam. Da so gledali od daleč, kako je stegoval roke proti nebu in kričal, kričal, kot da ga nekdo pretepa in muči, ko pa se je vrnil, je dejal, da je molil. Tako so pripovedovali. Ne vem. Mene ni bilo tam.

Rekli so mi, da je molčal.

Da ni odgovarjal na obtožbe, očitke in zmerjanje. Da ni odprl ust. Da ni rekel nič, ko so ga pretepali in mučili, da je brez besed sprejel obsodbo in križ. Da jih je vse bolelo. Da so vsi jokali. Njemu pa, da je šlo na smeh. Ne vem. Tako so mi pripovedovali. Mene ni bilo tam.

Rekli so mi, da je na koncu rekel eno samo besedo.

Nekateri, ki so mu bili blizu, so jih sicer slišali še več, a ta je njegova zadnja. Potem je umrl. Menda je rekel: »Končno.« Ali: »Končano je.« Ne vem. Nisem bil tam. Tako so mi pripovedovali.

Rekli so mi, da ni mrtev.

Da ga je Magdalena videla. Da ga najprej ni prepoznala, ko pa jo je poklical po imenu, je verjela, da je on. Da ga je hotela objeti, a ni pustil, da bi se ga dotaknila.

Ne vem. Nič ne bom rekel. Naj govorijo, kar hočejo. Naj verjamejo, kar hočejo. Naj vidijo, kar hočejo. Jaz ga nisem videl ne umreti ne vstati od mrtvih. Nisem ga objemal, ko je bil živ, in ne želim se ga dotikati mrtvega.

Rekli so mi, da so molili za zaprtimi vrati.

Da so vrata dvakrat zaklenili in trikrat zapahnili, ker so se bali. On pa jih je še bolj prestrašil, ko se je pojavil in jim rekel, naj se ne bojijo. Tako so pripovedovali.

Ne vem. Mene ni bilo tam in rekel sem, da dvomim tudi, da je bil on tam.

Rekel sem, da bi ga rad videl.

In rekel je: »Tukaj sem.«

Rekel sem: »Rad bi se te dotaknil.«

In on me je objel.

Priporočeno branje:

Mr 14,32-42

Jn 19,1-37

Jn 20,11-18

Jn 20,24-29