V drugo sem prvič rodila

Nikoli si nisem predstavljala, da bom nekoč rodila v vodi. Zvenelo mi je kot nekakšna modna muha, nekaj za petične ženske, ki rojevajo “v Postojni”.

Tudi nisem kak vodni fanatik, toplice mi niso sinonim za sanjske počitnice, nimam letne bazenske karte, v bani se ne namakam. V vodi se sicer dobro počutim, uživam v posebni lahkotnosti in svobodi gibanja, ampak – mar tega ne občutimo več ali manj vsi? Kako je torej možno, da sem prav jaz pred dobrim letom rodila v vodi?

Prvi porod …

Predzgodovina te odločitve sega v čas mojega prvega poroda. Nanj sem se sicer skrbno pripravljala, prebirala literaturo, masirala presredek, preizkušala, kako dolgo lahko zdržim v čepečem položaju v slogu Tine Maze, na duhovnih vajah sem se soočala s svojimi strahovi, si pripravila list z duhovnimi spodbudami za čas poroda … Navduševala sem se nad čim bolj naravnim porodom in upala, da ga je morda mogoče doživeti tudi v bolnišničnem okolju. Seveda v čim bolj pokončnem položaju, brez umetnih popadkov in brez rezanja presredka!

Ko se je porod zares začel in sva z možem prispela v ljubljansko porodnišnico, sem še razmeroma dolgo ohranjala upanje in pogum, kljub takšnim izjavam:

• v bolečih popadkih v sprejemni, priklopljenja na CTG, sestra drugi sestri: »Poglej, kako ima ta čuden uterus!«
• na vprašanje, ali bom dobila posteljo, ki jo je mogoče dvigniti v polsedeč položaj: »Ha! Srečni bodite, če sploh dobite posteljo, danes je gužva!«
• ob poskusu, da se sama spravim v polsedeč položaj, tako da se zadaj oprem na roke: »Pazi, ne tako! Kateter se bo zlomil! Raje lezite!«
• po uri in pol močnih popadkov, ko sem bila prepričana, da mi gre imenitno: »A samo toliko ste se odprli? To bo pa predolgo trajalo, bomo raje malo pospešili!

Na neki točki sem se – danes se mi zdi, da predvsem zaradi hude lakote – zlomila, vdala in prepustila: umetni popadki, protibolečinska sredstva, ležanje na hrbtu, pritiskanje na trebuh, prerezan presredek … in otrok je bil zunaj. Več o tem bi vedel povedati mož, ker sama … Hm, se je vse skupaj sploh dogajalo meni? Jaz, da sem rodila tega otroka? Popolna nemoč je občutek, ki se mi je najbolj vtisnil v spomin na prvi porod. »Saj potem vse pozabiš!« tako pogosto pravijo ženske. Res je. Otroček je bil tako lušten in tako moj, da sem kmalu skoraj pozabila …

Drugi porod

Dokler ni prišel čas za drugi porod. Potlačen občutek nemoči se je počasi priplazil nazaj in me začel strašiti. Vedela sem, da moram vsaj poskusiti drugače. In morda kje drugje: nov kraj – nova možnost. Predvsem pa ne leže kot kak nemočen hrošček, ki se je prevrnil na hrbet! Po forumih sem kar srkala porodne izkušnje in se postavljala v različne situacije. Pručka? Izbrana babica? Natančen seznam porodnih želja? Mož bi se odpeljal kar v Avstrijo … Po nepričakovanem pogovoru s prijateljico, ki je tako lepo rodila v vodi v Postojni, pa me je prešinila misel, ob katerem je zaigralo moje uporniško srce: »Če si v vodi, te ne morejo nikamor prikleniti, lahko se svobodno giblješ!«

Prišel je čas za drugi porod. Potlačen občutek nemoči se je počasi priplazil nazaj in me začel strašiti. Vedela sem, da moram vsaj poskusiti drugače. In morda kje drugje: nov kraj – nova možnost. Odločitev je padla, istočasno pa se je v meni bil boj za odprto in zaupanja polno srce, ki bi zmoglo sprejeti čisto vsak scenarij. In tako je obveljalo, da se prepustim in sledim sprotnim znamenjem – če bo porod prezgodnji ali bodo težave, gremo v Ljubljano, če še ne bom imela potrebnih izvidov za rojevanje v vodi, gremo v Kranj na pručko, če bo vse po načrtih, pa me čaka »kopel« v Postojni. In porod se je začel natanko na rok …

Ko sem začutila prve popadke, sem si ukazala: »Umiri se, zaupaj in se prepusti, Bog je s teboj. Najprej malo zaspi, veliko jej in veliko se smej.« In približno tako se je odvijalo. Z možem sva se prijetno vznemirjena sprehajala v dežju okrog porodnišnice in se razigrano smejala celo/kljub popadkom – najbolj mojemu neustavljivemu apetitu (podžigal ga je spomin na lakoto iz prvega poroda), saj sem se še na vratih v porodnišnico basala z energijskimi rezinami.

V porodnišnici je bilo vse tako mirno in prazno, da sva imela občutek, da bova vsak trenutek zagledala listek »Danes zaprto«. Namesto tega je skozi vrata stopila babica, ki je delovala nekoliko zadržano. Prestrašena sem stopila v sprejemno sobo, kjer sva bili čisto sami. Sedla je k meni na posteljo in se začela z menoj pogovarjati o tem, kako sem in česa si želim. Pravzaprav sva izmenjali le malo besed, a sem takoj začutila, da razume. Nisem ji niti pokazala seznama porodnih želja. Ni se mi zdelo potrebno. Ta babica me je od tega trenutka dalje spremljala do konca poroda, zdravnika in neke ženske na koncu se le bežno spominjam.

Kar nekaj časa sem uspela med popadki klepetati, plesati, skakati, dihati, početi neumnosti in se jim smejati, dokler nisem v nekem trenutku ugotovila: »Zdaj pa ni čisto nič več smešno.« Čas je bil, da se umirim in da se porod premakne naprej.

Ker v kad ne smeš, dokler ti ne odteče voda, sem s težkim srcem privolila v predrtje ovojnic. Toplo vodo, v katero sem se zatem potopila, sem doživela kot posebno tolažbo. Vzdušje je bilo kljub dolgočasno beli bolnišnični sobi domače in intimno – še posebej, ko so zatemnili luči in je mož prižgal glasbo. Ob enakomernih utripih otrokovega srca, ki smo jih poslušali s pomočjo prenosnega CTG-ja, sem nenavadno intenzivno doživljala vsak ton meni najljubše filmske in klasične glasbe, portugalskega fada in taizejskih spevov, ki so imeli v tistih trenutkih še poseben pomen. Bolečina je bila zelo intenzivna in večkrat sem se znašla na robu obupa. Včasih me je naprej potegnil mož, včasih misel na Boga in njegovo trpljenje. Šele v tem je moj porod postal zares duhovna izkušnja.

Toplo vodo, v katero sem se zatem potopila, sem doživela kot posebno tolažbo.

Za vsak popadek sem se namestila v nov položaj (bolelo je prav v vseh), kar mi je izredno veliko pomenilo, vmes pa skušala lebdeti v vodi. Bilo je intenzivno, naporno, a čarobno hkrati. Babica je tiho in potrpežljivo spremljala porod ob kadi ali pa v kotu sobe.

Šele po nekaj urah je prišel čas za iztis. V neizmerno pomoč pri tem mi je bilo držalo s stropa, na katerega sem se lahko obesila in tako pridobila dodatno moč. Kar nisem mogla verjeti svojim ušesom, ko mi je babica, ki je tudi pod vodo (ob)varovala presredek, rekla, da potiskam malce premočno. Torej zmorem?! Ko se je porodila otrokova glavica, sem jo lahko videla, kar me je povsem preplavilo z občutki in neskončno ganilo. Videla sem, kako se je počasi porodilo celotno dete, nato pa sem ga dobila v naročje.

In takrat sem začutila, da sem prvič zares rodila, pa čeprav je bil to že moj drugi porod …