Foto: adfinternational.orgIz tujine se vrstijo številna poročila in opozorila, da je evtanazija marsikje ušla izpod nadzora. V deželah, kjer so jo legalizirali, beležijo več sto odstotno povečanje primerov v desetih letih; do ena tretjina bolnikov naj bi bila evtanaziranih neprostovoljno; evtanazija se izvaja za slepoto, anoreksijo in neuspešne operacije spremembe spola, po presaditvi organov, za duševne bolezni … Načrtuje se razširitev evtanazije na otroke in ljudi z demenco.
Morda se zdi vse to daleč in nekaj, kar nas ne zadeva. Morda se nam, ko smo zdravi in na vrhuncu svojim moči, evtanazija zdi zgolj kot ena od možnosti, ki nam bo na razpolago, ko bomo obnemogli in nemočni. Praksa iz tujine kaže, da ni čisto tako.
Kateri depresiven človek ne trpi in vidi smisel življenja?
Tom Mortier, univerzitetni profesor iz Belgije se spominja, da je bil včasih zagovornik evtanazije. Ob sprejemanju zakonodaje, ki je omogočala zdravniško pomoč pri samomoru, je bilo jasno zagotovljeno, da bo ta možnost na voljo le neozdravljivo bolnim ljudem ob koncu življenja, ki v agoniji trpijo neznosne bolečine. Kako torej ne bi bil za? Za več možnosti, za več izbire … Kot sam pravi, je bil. Dokler niso evtanazirali njegove fizično povsem zdrave, a depresivne mame. Stara je bila 64 let. Dan po njeni smrti so ga kontaktirali iz bolnišnice in ga pozvali, naj prevzame njene stvari. Belgija sicer evtanazira v povprečju sedem ljudi na dan.
»Mama je imela resne duševne težave. Vse življenje se je spopadala z depresijo. Dolga leta so jo zdravili psihiatri in sčasoma se je stik med nama pretrgal. Leto pozneje je prejela smrtonosno injekcijo. Niti onkolog, ki je dal injekcijo niti bolnišnica nista obvestila mene ali mojega brata ali sestre, da najina mama sploh razmišlja o evtanaziji. Izvedel sem dan pozneje, ko so iz bolnišnice poklicali mojo ženo in nas prosili, naj poskrbimo za formalnosti,« je pojasnil Tom.
Belgijska zakonodaja določa, da mora biti oseba v „zdravstvenem stanju stalnega in neznosnega fizičnega ali duševnega trpljenja, ki ga ni mogoče omiliti in je posledica resne in neozdravljive motnje, ki jo povzroči bolezen ali nesreča.“ Tomova mati je bila fizično zdrava in njen lečeči psihiater, ki jo je zdravil več kot 20 let, je izrazil dvom, da izpolnjuje zakonske zahteve belgijske zakonodaje. Kljub temu jo je leta 2012 evtanaziral onkolog brez psihiatričnih kvalifikacij.
Kot pove Tom, z diagnozo kronične depresije v Belgiji brez težav najdeš zdravnika, ki te evtanazira. Ne soglasje ne obvestilo svojcem ni potrebno. Kako velik vpliv ima ta odločitev, še zlasti ko gre za duševne bolezni, na svojce, je težko dovolj poudariti. Velik problem naše družbe je, da očitno ne vidimo več smisla v tem, da bi skrbeli drug za drugega.
Tom je vložil tožbo proti zdravniku, ki je evtanaziral njegovo mamo in tudi proti sami državi Belgiji. Neuspešno. Obrnil se je na Evropsko sodišče. To je oktobra 2022 odločilo, da je Belgija res kršila pravico do življenja v primeru matere Toma Mortierja.
»Ta razsodba služi kot močan opomin. Jasno je, da tako imenovani „zaščitni ukrepi“ niso uspeli, saj namerno ubijanje nikoli ne more biti varno. Neomajno moramo biti zavezani zagovarjanju pravice do življenja in resnice, da imajo ljudje prirojeno dostojanstvo ne glede na starost ali zdravstveno stanje,« je dejal Robert Clarke, ki je Toma zastopal na sodišču.
Kot že velikokrat povedano, se morda evtanazija na papirju in v teoriji sliši kot nekaj dobrega. Toda praksa žal kaže povsem drugače. Evtanazija je lažni humanizem, kar se še zlasti izrazito pokaže na primeru duševnih bolezni. Samomorilne misli in želje so pogost spremljevalec in simptom duševnih bolezni. Potrebno jih je zdraviti in ne uresničevati. Kot je pred leti zapisala Eva Markovič: “Če bom kdaj tako na dnu, da se mi bo edina rešitev zdela smrt, mi, prosim, pomagajte. Pa ne z injekcijo.”
“V vseh državah, kjer so legalizirali evtanazijo, vidimo, da so bolniki in starejši deležni velikanskih pritiskov okolice, svojcev, zdravstvenega sistema, naj se vendar umaknejo,” je povedal dr. Matjaž Zwitter.
Najbolj ranljivi si zaslužijo našo sočutno ljubezen in podporo. Nič naprednega ni v družbi, ki noče skrbeti zanje. Potrebujemo dobro in vsem dostopno paliativno oskrbo in ne evtanazije.
Vir: adfinternational.org
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Morda je pri depresiji človek lahko fizično zdrav, ampak v resnici trpi hude muke. Depresivni ljudje imajo pogosto bolečine po celem telesu. Njihovo trpljenje je neizmerno, samo pri tej bolezni nimaš kaj pokazati. Navzven lahko zgledaš kot rožica, kot da ti ni nič. Tudi zdravila niso vedno uspešna. Mnogim pacientom niti antidepresivi ne pomagajo, nekaterim se stanje še poslabša. Depresija pogosto vodi v demenco.
Kot razumem je gospa, ki so jo evtanazirali, imela tri otroke: dva sinova in hčerko. Piše, da je Tom stike z mamo pretrgal. Verjetno tudi ostala dva otroka. Če bi jo večkrat obiskali, bi slutili, kaj razmišlja njuna mama. Tudi samomora ne naredi nihče, zato, ker je srečen in ker mu je lepo.
Zdaj nimajo kaj tožiti niti države, niti onkologa, niti zakonodaje. Lahko si delno pripišejo krivdo tudi sebi, ker mame niso obiskovali, ji ponudili pomoč. Ne vemo podrobnosti. Depresiven človek je občutljiv in potrebuje nekoga, ki mu stoji ob strani.
Se pa strinjam, da je s tako zakonodajo duh ušel iz steklenice. Ko pride človek v leta, se mu zdravje poslabša, slabše vidi, slabše sliši, je okoren, ima bolečine, malokdo je zdrav. Evtanazija je “navidezna” hitra rešitev za trpeče, svojcem pa pušča še dodaten občutek žalosti in delno tudi krivde.
Samo barcaffe, tudi tokrat odlično napisano.
Mi je zanimivo, kako je Tom vložil tožbo proti državi, zdravniku itd. se obrnil na ostale inštitucije. Saj so vsi trije otroci vedeli, da je mama depresivna. Kako so jo zdravili, ne vem. Psihiatri pravijo, da se da depresijo obvladovati z zdravili. Kako resno bolna je bila, ne vemo. Kako da so se otroci oddaljili od mame? To mi je zelo interesantno. Kdaj je postala depresivna.? Očeta nič ne omenjajo. Če bi se otroci bolj zanimali zanjo, mogoče ne bi bila tako
Človek, ki namerava storiti samomor, ga bo storil, tudi če mu ga vsi branijo in če mu ne vem kolikokrat spodleti. Na koncu ga človek vedno naredi. Tako tudi veliko ljudi z duševnimi težavami, mi si sploh ne znamo predstavljati, kako trpijo v sebi. In ne si mislit, da zdravila kar pomagajo. Kaj pa stranski učinki? Nekateri ljudje jemljejo po 10 in več zdravil. Jih kar nekaj poznam takih. Potem pa ne spijo, imajo različne stranske učinke.
Žalosti in jezi me zavajanje in laganje za dosego političnega cilja. Govori se o “pobijanju zdravih za zamen sprostitve mest v domovih starejših in privarčevanje pri pokojninah”. Grozovita laž. Hkrati pa protislovna, kdar le malo prisluhne. Na eni strani govorijo da so proti evtanaziji, ker ne bodo plačevali za samomor nekoga drugega. Češ, država bo stran metala denar. Hkrati pa naj bi to delali da bi privarčevali pri penzijah. Pa dajte se že odločit kaj bo zdaj; ali tratenje ali varčevanje denarja? Da ne omenim koliko mest v DSO se je “sprotilo”, kop prejšnja vlada ni dopustila njihove premestitve v bolnišnice med covidom in so umrli še v večjem številu, kot bi, če bi jih takoj evakuirali. Sama pokvarjenost politična. Potem ena gospa pove svoj primer brata, ki je imel hudega raka in je do zadnjega imel voljo do živlenja. Ja, SUPER! Vsaka čas in pravico ima. Kdo je sedaj ta gospa, da bo pa nekomu drugemu kratila pravico do odrešitve, kot nihče ne krati njej pravice do trpljenja. Vsem tem lažnjivcem, ki so zavajali s “pobijanjem zdravih” bi privoščil dolgoletne muke počasnega umiranja. Saj Bog tako hoče. Pa paliativno oskrbo v obliki molitve, moralne podpore in zeliščnih čajev. Nič ne bi imelč proti politikom, ki bi v imenu vere ali Bogfa rekli “proti smo”. Ampak treba se je iti politiko in zmagati preko trupel.