Imeti ubogljivega otroka, ki takoj stori, kar ga prosimo, in nikoli ne ugovarja našim zahtevam, ki vestno izpolnjuje svoje dolžnosti in nima čustvenih izbruhov, so najbrž sanje vsakega starša.
Kaj pa, če otrok ni kos zahtevam odraslih in ga frustracije vedno preplavijo in privedejo do izbruha? Če ne pomagajo niti tradicionalne motivacijske vzgojne metode kot so dajanje pohval, kaznovanje, opominjanje, razlage, pojasnjevanja, sočustvovanje, usmerjanje, ignoriranje, odobravanje?
Kronično neprilagodljiv otrok
Dr. Ross Greene je otroke, ki jih opisujemo kot neposlušne, trmaste, manipulativne, kljubovalne, samovoljne, nasilne in težavne, poimenoval kronično neprilagodljivi – eksplozivni otroci. Ker še danes mnogokrat prevladuje mnenje, da so taki vzorci vedenja posledica slabe vzgoje in neustreznega ravnanja staršev, bomo skušali s pomočjo ugotovitev dr. Greena*, predstaviti nekatera dejstva, ki temu mnenju oporekajo.
Značilnosti neprilagodljivega-eksplozivnega otroka
- Se razburi hitreje in bolj pogosto kot njegovi vrstniki, kadar situacija zahteva prilagajanje. Zelo veliko (tudi čisto banalnih) stvari ga frustrira do te mere, da doživi močan čustven izbruh oziroma afekt, ki ga ne obvladuje. Lahko večkrat na dan ali na teden. V odgovor na frustracijo postane razdražen, zmeden (ker sam ne razume svojega vedenja) in besedno ali fizično nasilen.
Zelo veliko (tudi čisto banalnih) stvari ga frustrira do te mere, da doživi močan čustven izbruh oziroma afekt, ki ga ne obvladuje.Primer: Tine igra igrico, ko zasliši mamo. ‘Tine, ali lahko pripraviš mizo za kosilo?’ ‘NE, KAJ MI SPET TEŽIŠ!’ (doživi miselno blokado, saj težko preklopi iz svojega na mamin načrt). ‘Zakaj ne ubogaš?‘ (mamo jezi). ‘NE VEM.’ (ni sposoben logične razlage). ‘Daj no, pripravi hitro mizo, kmalu bo kosilo.’ (zahteva, prepričuje). ‘NE BOM, NE BOŠ MI UKAZOVALA!’ (kriči, ves rdeč v obraz, izgublja nadzor – nastopi prelomnica, ki še bolj poglobi konflikt).’ ‘Ti pa ne boš kričal name. Naredi, kar sem rekla, če ne boš kaznovan (se močno razjezi, vpije, grozi) …’ ‘NOČEM. PUSTI ME NA MIRU, KRAVA NEUMNA!’ (doživi čustven izbruh oziroma afekt, meče stvari, besni, besedno žali, saj ga frustracija popolnoma preplavi in ni sposoben racionalnega razmišljanja)
- Ima omejene sposobnosti za prožnost mišljenja in prilagajanja (razmišlja črno-belo). Recimo ‘Učiteljica Marta je vedno zlobna in jo sovražim.’ namesto ‘Učiteljica Marta je navadno prijazna, danes pa je bila res slabe volje.’. Izgubi razsodnost sredi hujših frustracij, njegovo mišljenje postane nepovezano in nerazumno. Lahko izgubi kontrolo samo v domačem okolju, samo v šoli ali pa povsod. Neprilagodljivo vedenje lahko pride kot strela z jasnega. Pogosto ne reagira na poskuse, da bi ga pomirili in vzpostavili ponoven stik. Če je kaznovan, se njegova razsodnost še poslabša.
- Otrok se ne more spomniti, kaj se je med afektom dogajalo in zaradi česa je do njega prišlo. Tudi se ne spominja, kakšne so bile posledice njegovih prejšnjih izbruhov. Med trajanjem afekta se ničesar ne nauči, saj je v zmedenem stanju (vedno znova je frustriran zaradi enakih stvari). Po afektu pa mu je žal za vse, kar je storil ali rekel. Zato je cilj staršev predvsem preprečevanje afektov in ne reakcija na afekt.
- Razpoloženje mu zelo niha. Nekateri med izbruhi kričijo in ne preklinjajo, drugi zelo preklinjajo, tulijo, žalijo in so tudi fizično nasilni.
- Je izjemno trmast in vztrajen v svojih načrtih. Zapiči se v svojo idejo in od nje težko odstopi. Zaradi lastne stiske pogosto ni sposoben sprejemati ukazov staršev ali spreminjati svojih načrtov.
- Lahko postavi preveč toga in nefleksibilna pravila in se impulzivno zateka k tem pravilom tudi v situacijah, ko so neuporabna. Razmišlja ‘Ne bom pospravil sobe, ker si mi obljubila, da jo bova skupaj ob 10-ih. Ura pa je 11. Zamudila si eno uro.’ Težko sklepa kompromise, ko je že razburjen. ‘Oprosti, nakupovanje se je zavleklo, se lahko dogovoriva kako drugače? Recimo, da ti danes pomagam takrat, ko bo tebi ustrezalo.’ Ponavadi otroci rečejo ‘Ok’., eksploziven otrok pa izbruhne in doživi afekt in ne zmore prilagajanja.
- Otrok je posebej občutljiv na določene teme: kako izgledajo in kakšne so na otip njegove obleke, kakšnega okusa je hrana, na vrstni red, na to, kako morajo biti stvari narejene.
- Ponavadi imajo ti otroci še kakšno drugo psihiatrično diagnozo: opozicionalnost-kljubovalnost, hiperkinetični sindrom ali motnje okrnjene pozornosti s hiperaktivnostjo, Tourettov sindrom, depresivnost, bipolarna oziroma manično-depresivna motnja, obsesivno-kompulzivna motnja, motnje razpoloženja, socialna neprilagodljivost.
- Govorimo, da so to otroci s težavnim temperamentom: se slabo odzivajo na spremembo rutine, so nemirni, imajo visoko raven aktivnosti, nagnjeni so k raztresenosti, so slabo prilagodljivi, slabo se navajajo na hranjenje in spanje, slabo se odzovejo na nove kraje in ljudi, pretirano reagirajo na hrup, svetlobo in zunanje dražljaje … Poleg tega jim primanjkuje vztrajnosti, navidezno imajo moten sluh, imajo težave pri sledenju opisa naloge ali navodila, so neorganizirani, raztreseni, pretirano klepetavi, motorično nemirni, motijo ostale otroke, imajo težave, če je potrebno počakati na vrsto, imajo slabši delovni spomin (imajo težave z odbiranjem pravilnega odgovora na problem, ki jih muči), imajo težave pri obvladovanju afekta (sposobnost ločiti čustva od mišljenja) …
Zakaj se ti otroci težko prilagajajo spremembam in zahtevam, zakaj so hitro frustrirani in zakaj tako pogosto izbruhnejo?
Otroci, ki so neprilagodljivi in eksplozivni, niso sami izbrali, da bodo vzkipljivi in ves čas frustrirani. To vedenje ni hoteno, načrtovano in namerno.
- Prilagajanje in obvladovanje frustracij sta sposobnosti, ki se ju otroci naučijo postopoma.
- V drugem letu, ‘obdobju trme’, se otroci pogosto srečujejo z zahtevami okolja, ki jih frustrirajo in vznemirjajo. Postanejo uporniški in trmasti. Svoje želje izražajo preko togote. Otrok ne reče ‘Utrujen sem, šel bi spat.’ Svojo potrebo pokaže s čustvenim izbruhom.
- Skozi leta, ki sledijo zgodnjemu otroštvu, otrok razvije kontrolo nad frustracijami in le občasno (ko je zares utrujen, lačen, ko spremeni okolje …) čustveno eksplodira. Zmore izraziti svoje želje in potrebe, sprejme, da se mu nekaj odreče, sposoben je preklopiti, počakati na nagrado, rešuje probleme s premislekom, vidi odtenke sivega v različnih situacijah. V začetku potrebuje nekaj vodenja s strani odraslih, da mu postane razumljivo, zakaj te sposobnosti potrebuje.
- Otroci, ki so neprilagodljivi in eksplozivni, niso sami izbrali, da bodo vzkipljivi in ves čas frustrirani. To vedenje ni hoteno, načrtovano in namerno.
- So zakasnili v razvoju sposobnosti, ki so pomembne pri obvladovanju frustracij in prilagajanju, ali pa teh sposobnosti ne znajo uporabiti v situacijah, ko se to od njih zahteva. Vzrok neprilagodljivega-eksplozivnega vedenja je v moteni funkciji možganov oziroma v fiziološko pogojenem zaostanku v razvoju prilagodljivosti in frustracijske tolerance.
- Zato prihaja do težav na področjih: prilagajanja, fleksibilnosti, prehajanja z enega miselnega vzorca na drugega, reševanja problemov, planiranja, sistematičnega razmišljanja, iskanja vzročno-posledičnih povezav, kontrole impulzov, obvladovanja neznanih in nepričakovanih situacij, slabšega govora, neverbalnih sposobnosti in socialnih sposobnosti …
Tem otrokom in tudi njihovim staršem zares ni lahko. V nadaljevanju bomo predstavili pristope, ki jih starši lahko uporabijo pri neprilagodljivem –eksplozivnem otroku. Kajti prav odrasli lahko tem otrokom najbolj pomagamo s pravilnim odzivanjem na njihovo vedenje. Prej ko začnemo, hitreje se pokažejo rezultati. A o tem naslednjič.
*Greene, R.W. (1999). Eksplozivni otrok. Ljubljana: Orbis.
Janja Grilc je specialistka zakonske in družinske terapije, poročena in mati štirih otrok. Na iskreni.net vodi terapije za posameznike, pare in družine, vodi »Skupino za mamice«, predava in sodeluje v programih, ki jih nudi iskreni.net.
