Ta svet potrebuje objem

Foto: Canva

Zgodilo se je že kar nekaj mesecev nazaj in mi ne da miru, da te zgodbe ne bi zapisala.

Kot vsako dopoldne se z dojenčkom v nosilki odpravim na sprehod. Ker spi dlje kot običajno, skočiva v trgovino po solato za h kosilu. Na izhodu trgovine me ustavi prodajalec Kraljev ulice, ki me glasno pozdravi. Obrnem se k njemu, z nasmehom pozdravim nazaj in se namenim k odhodu. On pa ob pogledu na dojenčka čisto obnemi. “Joj, se opravičujem, a spančka?”, se hiti opravičevati. “Ah, nič hudega, spi kot polhek. Lep dan vam želim.” On pa nadaljuje: “Da jo takole nosite na sebi, ji mora biti pa res všeč. Vi ste pa res dobra mama.” Že malo v zadregi se zahvalim in še enkrat poslovim, odkorakam čez izhodna vrata. Za mano še zaslišim njegov glas: “Iz te deklice še nekaj bo, boste videla! Samo tako rada jo imejte!” V koraku se obrnem nazaj k njemu, dvignem roko in se mu z nasmehom še enkrat zahvalim. Predaleč sem, da bi kaj rekla in s tem ne zbudila otroka. Ob hoji domov pa razmišljam, kaj se je ravnokar zgodilo.

Vsi smo bili nekoč otroci

Vsak od nas je otrok nekoga. Vsi smo bili enkrat stari zgolj tri mesece in so nas mame nosile po rokah, uspavale, božale in hranile. Tako majhne, dišeče in krhke. Kakorkoli je življenje potem peljalo zgodbo, vsem nam je skupno to, da imamo mamo, ki nas je nosila pod srcem. Drugače nas ne bi bilo. Zamislim se, koliko bolečine domuje v srcu takega človeka, ki ga pogled na stiskajočega dojenčka v maminem objemu tako močno gane? Če bi bila bolj pogumna, bi ga objela. Čutiti je bilo, da tudi on potrebuje nekaj topline.

Odkar sem postala mama, veliko stvari vidim popolnoma drugače. Vsakega mimoidočega vidim kot otroka, kot nekoga, ki ima nekje svojo mamo.

Vsi smo potrebni ljubezni

Odkar sem postala mama, veliko stvari vidim popolnoma drugače. Vsakega mimoidočega vidim kot otroka, kot nekoga, ki ima nekje svojo mamo. Hkrati pa je videti, da nam vsem primanjkuje ljubezni.

Sprašujem se, kdaj smo postali tako hladni? Tako resni in utrujeni. Mislim, da vsi potrebujemo en močan, topel objem. Da nas nekdo stisne k sebi, pomiri in nam pove, kako zelo dragoceni in ljubljeni smo. Vsaj jaz vedno znova te zdravilne objeme poiščem pri možu, ko je teža dneva prevelika, da bi jo lahko odložila sama. Večkrat jih potrebujem, priznam. Ne zmorem vsega.

Kdo nas bo objel

Razmišljam. Razmišljam, kako bi rešila svet in vse objela. Mogoče bi pa le bilo za kanček bolje. Ampak kako objeti vse? Najprej mi na misel pridejo tisti ljudje, ki v tujini hodijo po centrih mest s plakatom “zastonj objemi”, nisem pa tega še videla v Sloveniji. Poskušam si predstavljati, kako bi to izgledalo na tromostovju, potem pa se mi v ozadju izriše cerkev. Cerkev na tromostovju.

Ah, saj res.

Bog pa lahko vse objame.

Edino kar je, da tako kot bi pristopili do nekoga s plakatom z zastonj objemi, dovolimo Bogu, da nas objame. In saj celo pravi: “Ne skrbite za svoje življenje, kaj boste jedli ali kaj boste pili, /…/ Saj vaš nebeški Oče ve, da vse to potrebujete. Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo. Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase.” Mt 6,25-34

Poglejte okrog sebe. Poglejte, je okoli vas kdo, ki potrebuje objem?

Podarite mu ga.

Pa ne pozabite, objem lahko ima veliko oblik, niso samo odprte roke. Topla beseda, prijazen nasmeh. Uho, ki prisluhne, rama ki potolaži. Šala, ki nasmeji. Topel napitek, ki sprosti. Dovolimo si tudi, da nas objame Življenje samo. In ne pozabimo, Kdo nas vedno čaka odprtih rok.