Sveto pismo – moja moč in opora v vsakdanjem življenju

sveto_pismo_osebno

Dragi bralec, resnično verjameš, da je Božja beseda živa in dejavna, tista, ki preobraža srca, misli in um? Verjameš, da nam jo je naš Gospod v svoji veliki ljubezni pustil, da bi nam pomagala in nas krepila v vsakem dnevu?

Uporabljaš to darilo? Ali ti Sveto pismo že nekaj časa leži na polici?

Pa brez skrbi, to ni besedilo, ki bi vzbujalo slabo vest. Zgolj povabilo, da v roke primemo to knjigo vseh knjig, ki resnično prinaša veliko več, kot bi si človek lahko mislil ali dovolil upati.

Sveto pismo me je v življenju že večkrat tako močno nagovorilo in mi pomagalo iz težav, da si ne predstavljam, da bi lahko dlje časa ostala brez »hrane«, ki mi jo daje.

“Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sklepal kakor otrok.” (1 Kor 13,11)

Sveto pismo me je spremljajo že od otroških let, pravzaprav od takrat, ko sem v roke dobila stripe, ki vsebujejo zgodbe iz Svetega pisma. Zgodovina Božjega ljudstva. Naslov se mi je zdel privlačen. Božje ljudstvo. Beseda, ki mi je bila ljuba. Sem tudi jaz del tega ljudstva?

Preko teh stripov sem, tako, pravzaprav v sproščenosti in zabavi spoznavala, kako velike reči je Gospod delal preko zgodovine. Tam sem se spoznavala tako s Staro kot z Novo zavezo in ugotavljala, da zgodbe ponotranjam. V meni so puščale pečat in željo, da bi vedela še več.

Na začetku sem brala zgolj vsebino ob slikah, kasneje pa sem začela prebirati besedilo pod slikami, ki je bilo vzeto iz Svetega pisma. Videla sem, da me tudi tisto nagovarja, spodbuja, vabi.

Beseda me je preobražala, tiho in učinkovito, velikokrat brez moje vednosti.

Svoje prvo Sveto pismo sem dobila na dan birme. Izbrala sem ga sama in veselila sem se, da bom lahko končno brala večje dele v celoti. A kot zelo aktivna mladenka sem v kupu aktivnosti in mladostne razigranosti pogosto puščala svoje Sveto pismo na polici. Zdelo se mi je, da tako ali tako že poznam zgodbe, da trenutno pač nimam časa za branje. S svojim življenjem sem brzela naprej.

“Ko pa sem postal mož, sem prenehal s tem, kar je otroškega” (1 Kor 13,11)

Gospod je potrpežljiv in čaka. Zato brez skrbi, tudi če je nekaj časa Božja beseda ležala in se prašila. Vsak dan je nova priložnost, da se vrnemo k Izviru. Božja beseda nam prinaša polnost življenja. Prav zato nam jo je Gospod pustil – nam v pomoč. To sem kmalu ugotovila tudi sama.

Pričakovala sem tretjega otroka in bila sem izčrpana. Noči brez spanja, zaporedje porodov, ves dan kup plenic in nepospravljenega perila, pa milijoni nekih malih obveznosti, ki ne dajejo  vidnega rezultata. Izčrpanost se je stopnjevala.

Pa saj nimam nobenih resnih težav, sem si večkrat rekla. Zakaj se pritožuješ, čeprav je tvoje življenje dokaj brez težav, sem se v glavi jezila nase. A svojih občutij nisem mogla kar zanikati. Počutila sme se izčrpano. Prazno. Šibko.

V tistem trenutku sem vedela, da moram nekaj storiti, da moram napolniti sebe in se okrepiti. Kljub majhnim otrokom sem se odločila, da začnem hoditi na duhovne vaje v vsakdanjem življenju. Zaveza, ki jo tam narediš je, da boš vsak dan preživel pol ure svojega časa ob Svetem pismu.

“Božja beseda je namreč živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca.” (Heb 4,12)

Precej negotovi začetki. Saj sem večkrat brala Božjo besedo. Ampak redno vsak dan, to pa še nikoli. Bilo je težko. Pogosto se mi je spalo in pol ure se mi je vleklo. Zdelo se mi je, da tako ali tako ne slišim Boga. A ker sem se odločila, sem vztrajala.

Razen izjemoma, vedno isto uro. Sveto pismo in jaz. Pa zvezek, kamor sem si beležila misli. Počasi mi je navada prirasla k srcu. Božja beseda kljub mojemu pričakovanju, kako hitro in močno bi morala delovati, izbira svoja pota. A deluje zanesljivo in gotovo. Pogosto se mi je zdelo, da nisem odnesla prav nič. A mož in otroci so kmalu opazili spremembo. Bila sem bolj mirna, veliko bolj zadovoljna s sabo, manj jezljiva. Beseda me je preobražala, tiho in učinkovito, velikokrat brez moje vednosti.

Ko sem tako več let vztrajala v branju Svetega pisma, sem tudi sama začela opažati sadove. Velikokrat sem naredila nekaj, kar gotovo sama od sebe ne bi. Obšlo me je neko močno občutje, ki se mu sledila. Zdaj vem, da je bil to Sveti Duh. Z vsako minutko, ko sva z Gospodom preživljala več časa, mi je postajal bližje. Bolj domač. Lahko bi rekli, da sem se z Besedo udomačila.

“Vzemite tudi čelado odrešenja in meč Duha, kar je Božja beseda.” (Ef 6,17)

Ko se enkrat začnemo redno srečevati z Besedo, se tudi dnevi začnejo odvijati drugače. Skrbi postanejo manjše, težave se zdijo rešljive, zamere izginjajo … Takšno darilo nam je podaril naš Oče, da ne bi sami tavali po svetu! Ne spustimo ga.

Preko Božje besede sem ugotavljala, kako vseeno je, če sem sama nemočna, šibka in grešna. Božja beseda daje vsakomur, ki jo išče, moč. Daje meč Duha, ki je ta svet že premagal. Ki je premagal vse skrbi, težave, bolečine, trpljenje.

Lahko bi rekli, da sem se z Besedo udomačila.

Nekoč sem slišala, da smo kristjani speči velikani, saj se pogosto ne zavedamo moči in veličine, ki nam jo je ob krstu podaril Kristus. A mi smo Njegovo božje ljudstvo, njegova stvar, njegovi ljubljeni in dragoceni otroci. Naj bo svet okrog nas še tako grozen in žalosten, mi imamo upanje. Veselje in zagotovilo, da je končna zmaga določena in odločena. Le ubrati moramo pot, ki jo je za nas pripravil On.

Zato, dragi bralec, te vabim, da preko Božje besede resnično zaživiš svojo identiteto, da se spomniš, da si Njegov ljubljeni otrok in začneš vsak dan hoditi z Njim.

foto: storyblocks.com

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja