Zrasla sem v družini, kjer sva bili poleg staršev sami s sestro. In ko sva se potem z nekim fantom odločila, da se bova bolje spoznavala in skupaj dozorevala, je bil svet moških zame pravi pretres.
Toliko novega, toliko čudnega, toliko nerazumljivega … Raziskovala sem te novosti in čudesa, se jim osupla čudila, včasih v besu tudi jokala, napačno sodila, padala pod vtisom javnega mnenja o moških … in bila na koncu vedno znova presenečena.
Moj fant ni sebičen ali nečuteč … ampak je preprosto moški
Skupno hojo sva nadgrajevala z obiskom predzakonske skupine, kjer sem se prvič zares srečala z dejstvom, da mogoče pa moj fant ni preprosto sebičen ali nečuteč, da ni grob ali neobvladan … ampak, da je moški.
In da če hočem, da nama bo skupaj lepo, če želim prestopiti tiste navidezne ovire, se moram poglobiti v moški svet, kolikor se s svojo žensko naravo sploh zmorem.
Prvi sin – novo srečanje s svetom moških
Hoja se je končala s poroko in počasi so na najina vrata začeli trkati otroci. Prvorojenka je bila deklica in zdelo se mi je krasno, da se je ženska energija v našem domu pomnožila.
Na predzakonski skupini sem se prvič zares srečala z dejstvom, da mogoče pa moj fant ni preprosto sebičen ali nečuteč, da ni grob ali neobvladan … ampak, da je moški.
Drugorojenec pa je bil fant. Spet sem bila na začetku. Pa dokler je bil nebogljeno dete, ki mu je moje naročje zagotavljalo vse – hrano, ljubezen in počitek, je bilo še lahko. Kmalu pa je najin fantek pokazal, da se razvija povsem na svoj način.
Od sestre se ni razlikoval le zato, ker je bil druga oseba, bil je fant. Pokazal je zanimanje za druge stvari, razveseljevale so ga manj nežne igre, dražljaji iz okolja so morali biti intenzivnejši, da so ga sploh zanimali.
Hvaležna za moške trenutke, ki jih sinu daje mož
Kako sem v letih, ki sledijo, vesela moževe moške plati! Pomaga mi razumeti, pomaga »udariti po mizi«, ko je treba, daje sinu zgled, kako nekoč biti moški, biti mož.
Včasih se, ko opazujem lastno žensko nebogljenost pri vzgoji sina, sprašujem, kako si recimo istospolni partnerji upajo biti tako pogumni, da so prepričani, da bi lahko skupaj vzgajali otroka? Kako lahko kdorkoli verjame, da lahko da otroku nekaj globoko bistvenega, česar sam nima?
Z očetom se pri vzgoji najinih otrok trudiva vsak po svoje, a skupaj. Možu sem zelo hvaležna za moške trenutke, ki si jih s sinom vzameta. Z leti, ko je fant zakorakal v puberteto, je te trenutke treba načrtovati skrajno skrbno in včasih prav zvito.
Ponosna sem na moža, da svoj del naloge opravlja pogumno, čeprav mu je včasih res težko.
Občutek, da je vse zaman … a tudi vera, da bo seme dalo sad
In vseeno se tu in tam prikrade grozen občutek, da je vse zaman. Da gre najin sin po svoji poti, neodvisno od najinih prizadevanj.
Pa so spet drugi dnevi in drugi trenutki, ko se zaveva, da niti ena stvar, niti en stavek, niti ena misel ali dejanje ni bilo zaman. Da se je vse zasejalo nekam globoko v še na pol otroško dušo in tam čaka primernih pogojev, da bo vzklilo, da nekoč obrodi sad.
Sveti Jožef – vzor premisleka, pravičnosti, dobrote, odgovornosti
Danes je praznik svetega Jožefa. On je zame že dolga leta vzor moškosti. Poleg mojega lastnega očeta je bil eden pomembnejših »vzorcev«, po katerih sem si iskala moža.
Sv. Jožef je zavetnik družine in je navadno upodobljen z Detetom Jezusom v naročju ter lilijo v roki.
In ko zdaj gledam svojega sina, ki je iz ljubkega zaspanega deteca zrasel v skoraj 190 cm visokega fanta, si želim, da bi bila možatost svetega Jožefa vzgled tudi mojemu sinu.
Sinu želim, da bi nekoč bil mož premisleka. Da ne bi blebetal tja v tri dni, ampak da bi, preden bi se odločil, v svoji glavi in srcu vsako stvar dobro premislil.
Želim mu pravičnosti. Kako težko je biti pravičen. Kako težko je včasih narediti pravo stvar, ko pa je na izbiro cela paleta čisto dobrih rešitev. Samo prave niso.
Vseeno pa mu želim tudi, da pravičnost ne bi bila čisto zadnja stvar, s katero bi se ukvarjal. Da bi bilo zadnje sito, skozi katero bi precejal svoje odločitve, vendarle dobrota. Tako, kot je bila pri svetem Jožefu.
Želim si, da bi moj sin znal odgovorno stopati po svoji poti in brez upiranja izpolnjevati načrt, ki ga ima Bog za njegovo življenje. Komaj si lahko predstavljamo težo odločitve Marijinega zaročenca. Kako težko je bilo najprej odpustiti, ne obsojati in nato verjeti. In nato delati, sprejeti otroka, ga ljubiti, ga vzgajati.
Po vzoru svetega Jožefa sinu želim tudi, da pravičnost ne bi bila čisto zadnja stvar, s katero bi se ukvarjal, amapak da bi bilo zadnje sito, skozi katero bi precejal svoje odločitve, vendarle dobrota.
Kdo ve? Sveti Jožef, pomagaj s svojo priprošnjo …
Kdo ve, kakšne odločitve in kakšne težave stojijo na poti najinega sina? Mu kaževa, da se je za prave reči vredno boriti? Mu dajeva jasno vedeti, da nobena velika stvar ne pade z neba, ampak se je zanjo treba potruditi?
Mu dajeva dovolj nežne »materinskosti« in trdnega »očetovstva«, da bo znal to deliti naprej? Ima v nama dovolj trdno oporo, ob kateri bo zrasel v visoko, neomajno drevo?
Sveti Jožef, pomagaj nama s svojo priprošnjo.
Foto: sdlrmedia.com, whitefriarstreetchurch.ie
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!