Starševski stres in veliki teden

Thumbnail

Pred nami je veliki teden. Teden pričakovanja, umiranja, negotovosti in vstajenja v novo življenje. Tudi v starševstvu ga doživljamo mnogokrat.

Ko postanemo starši, pričakujemo, da bomo zmogli uresničevati vse naloge in odgovornosti, ki so nam zaupane. Velikokrat doživljamo najrazličnejše preizkušnje in trpimo, ko gledamo otroka v stiski. Četudi verjamemo, da bomo vse zmogli, vse uredili in rešili …, se včasih zalomi in ne gre po naših načrtih. Takrat začutimo negotovost in dvom. Lahko se pojavi vprašanje, sem sploh dober starš.

Raziskave kažejo, da starši v svoji vlogi doživljajo stres, četudi imajo vse, kar potrebujejo za dostojno življenje (primeren dohodek, stanovanje, socialne vire). To pomeni, da je pojav stresa globlji in bolj kompleksen, kot se zdi na prvi pogled.

Kaj je stres?

Človek doživi stisko, ker ni zmožen uravnotežiti zunanje zahteve okolja in lastne usposobljenosti za njihovo obvladovanje.

V splošnem stres pomeni odgovor telesa na dražljaje in spremembe okolja, pri čemer človek doživi stisko, ker ni zmožen uravnotežiti zunanje zahteve okolja in lastne usposobljenosti za njihovo obvladovanje.

Ko človek ne verjame, da bo kos zahtevam, odlaga soočanje zaradi strahu pred posledicami. Ker se telo tako neprestano počuti ogroženo in pod napetostjo, ne zmore ločiti med tem, kaj si mi predstavljamo kot nevarnost in kaj je dejanska nevarnost. Zato »napad in obramba« divjata v človekovem telesu.

Kaj je starševski stres?

Gre za subjektivno izkušnjo stiske (čustvena bolečina, tesnobnost), ki vključuje starševske misli, prepričanja in pričakovanja o tem, kaj je in ni normalno.

Vzemimo primer grizenja nohtov (na tem mestu ne bomo ugotavljali vzrokov grizenja nohtov, ampak bomo le poskušali razložiti dinamiko doživljanja starševskega stresa). Če starš pričakuje, da ni normalno, da 6. letni otrok grize nohte, potem bo od njega zahteval, da s tem vedenjem preneha. Ob tem bo lahko doživljal močan stres.

V staršu se lahko pojavi občutek izgube kontrole in vznemirjenosti zaradi pričakovanj ter dvom vase (sem nesposoben starš, otrok zaradi mene grize nohte). Pojavi se občutek nezaupanja v trenutkih preobremenjenosti. Vsako situacijo grizenja nohtov lahko starš zazna bolj kritično, kot je v resnici. Starš pod stresom postane manj razsoden in ne sprejema drugačnega mnenja (npr. sozakonca); če partner da majhno pripombo na njegovo starševstvo, to povzroči burno reakcijo.

Kadar je starš pod stresom, se lahko zgodi, da je tako osredotočen nase, na svoja čustva in lastno prizadetost, da svoje nezadovoljstvo usmeri v otroka ter ga prezre v njegovi stiski. Spor z otrokom starša le trenutno pomiri in zmanjša notranji pritisk, medtem ko se problemi ne razrešijo.

Kdaj se pojavi?

Starševski stres se pojavi, ko ni ravnotežja med starševskimi predstavami in zaznavami zahtev, ki jih vloga starša prinaša ter dostopnostjo razpoložljivih virov, sredstev in sposobnosti, ki pomagajo pri soočanju s temi zahtevami. Starši doživljajo negativne občutke in prepričanja o otroku in o sebi.

Starš – otrok – odnos

Na pojav starševskega stresa vplivajo trije dejavniki, ki izhajajo:

  1. iz starša (npr. depresija, anksioznost),
  2. iz vedenja otroka (problematično vedenje otroka),
  3. iz njunega odnosa (konflikti med njima).

Vsi trije dejavniki lahko pripomorejo k upadu in poslabšanju kvalitete in učinkovitosti starševskega vedenja. Starši, ki so pod stresom in/ali imajo zdravstvene težave (npr. z depresijo, anksioznostjo, zlorabo substanc), tako postanejo manj topli in ljubeznivi, uporabljajo strožje metode discipline, izražajo sovražnost do otroka, so nedosledni v vedenju ali se celo odpovejo starševski vlogi. V najskrajnejšem primeru prihaja do zlorabe in zanemarjanja otroka.

Starševski stres moramo najprej razumsko sprejeti, saj je to čustvo, ki ga največkrat izzovemo sami in ga zato tudi lahko obvladujemo.

Takšnemu starševskemu vedenju sledijo čustveni in vedenjski problemi pri otroku (npr. agresija, upiranje, tesnoba, kronična žalost). Gre torej za dvosmeren učinek starša na otroka in obratno otroka na starša. Kajti otrokovo neprimerno vedenje in čustvene težave vplivajo nazaj na starša, ki je tako pod še večjim stresom. Vendar pa je potrebno poudariti, da je kljub dvosmernemu učinku stresa na oba udeleženca reakcija starša na stres tista, ki povzroči pogon tega procesa. Starš je torej odgovoren za starševski stres in ne otrok.

Kako si lahko pomagamo?

Starševski stres je odvisen od dojemanja lastnih starševskih sposobnosti. Najprej ga moramo razumsko sprejeti, saj je to čustvo, ki ga največkrat izzovemo sami in ga zato tudi lahko obvladujemo, če ga prepoznamo in uporabimo mehanizme, ki nas pred njim zavarujejo.

Lahko znižamo svoje predstave o idealnem starševstvu, svoja pričakovanja o idealnih otrocih, si priznamo, da ni vse v naših rokah, da ne zmoremo vsega, kar si želimo, da smo lahko včasih tudi tečni, zoprni in nemogoči. Določimo si najpomembnejše vrednote v našem življenju, primerno razporedimo čas zanje in odstranimo zahteve iz okolja in družbe, ki jih le-ta postavlja v svojo korist. Vprašajmo se, kaj je zares naše poslanstvo, ali smo pripravljeni zanj vlagati svoj čas in znanje. Vprašajmo se, kakšen je naš odnos do drugih, koga lahko prosimo za pomoč, ko nam je prehudo. Spremenimo naš pogled, naš odnos na probleme v starševstvu in jih vzemimo za izziv, saj bomo s tem urili naše sposobnosti obvladovanja problemov.

Starševski stres in vstajenje v novo življenje

Kristus je smrt pričakoval in je sledil božjemu načrtu. Tako tudi kot starši pričakujemo, da bo včasih težko biti odgovoren, ponižen, na razpolago in slišati otrokove potrebe. A ne obupajte, temveč sledite srcu in ljubezni, nam govori Kristus na veliki četrtek.

Kristus je zavestno trpel muke in sprejel smrt na križu. Tudi kot starši mnogokrat trpimo zaradi lastnih stisk, stisk v medsebojnih odnosih, še večkrat zaradi stisk naših otrok. A to trpljenje ni zaman, saj očiščuje; jaz te ljubim zastonj, ne potrebujem tvojih del, vedno ti dajem nove možnosti, nam govori Kristus na veliki petek.

Kristus je bil v grobu. Tako kot so ljudje v Kristusovem času z negotovostjo čakali, kaj se bo z njim zgodilo v grobu in po tem, tako tudi starši mnogokrat z negotovostjo in v strahu čakamo, kaj se bo zgodilo z našimi otroki, našimi družinami, našimi zakoni in odnosi. Ni treba več čakati, ni potrebno, da vas je strah, jaz sem tu, zaupajte mi, rad vas imam, nam govori Kristus na veliko soboto.

Kot starši lahko pričakujemo, da bo včasih težko biti odgovoren, ponižen, na razpolago in slišati otrokove potrebe.

In pride Velika noč, Kristus vstane, premaga greh in nam prinese novo življenje in odrešenje, ki je zastonjski božji dar. Zato kot starši ne smemo obupati. Ne smemo odnehati. Zadihajte novo življenje, pravi p. Ivan Rupnik. Dodaja, da je prvo dobro delo to, da se zavedamo, da smo s krstom prišli iz smrti in smo živi. Kristus nas želi odrešit od nas samih, od našega jaza. Želi nam povedati, da ni važno, da izpolnjujemo to in to, da bi dosegli nebesa. Dovolj je vera, da smo že odrešeni. Iz te vere pa prihaja ljubezen in iz ljubezni dobra dela v starševstvu. Poslanstvo starša je torej, da daje sebe na razpolago in s tem razodeva Kristusa in ljubezen.

Ob teh prazničnih dneh vsem želim, da bi znali iskati ravnotežje med pravimi predstavami o sebi in otrocih, da bi zahteve starševstva jemali kot poslanstvo, ter da bi v stresnem stanju uporabljali razpoložljive vire in sredstva, ki nam jih Kristus daje na veliko noč: zastonjsko odrešenje, ljubezen in življenje.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SKLENI NAROČNINO že od 4,90 € / mesec