Spoštovanje do staršev – pozabljena vrednota

Foto: Canva

Četrta Božja zapoved je ena najbolj kontroverznih, saj se jo je skozi zgodovino precej zlorabljalo. »Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji« so avtoritarni starši žal izkoriščali za opravičevanje zlorab, samovoljnih odločitev in zatiranje lastnih otrok. O starših in njihovih odločitvah ni bilo dovoljeno dvomiti, naj so bili še tako krivični. Logična posledica je, da so se novejše generacije obrnile v povsem drugo smer. Danes do svojih staršev ne gojimo pretiranega spoštovanja, kaj šele, da bi se svojim otrokom trudili privzgojiti spoštovanje do nas. In tako kot je bila slaba ena skrajnost, današnja skrajnost ni bistveno boljša.

Otroci, spoštujte starše, starši, ne grenite otrok

Vse od predkrščanskih civilizacij, preko judovstva, antike in kasneje krščanstva je bilo spoštovanje staršev ena temeljnih vrednot. Izrecno ga zapoveduje Sveto pismo, vendar ga je treba brati v kontekstu. Sv. Pavel pravi: »Otroci, ubogajte svoje starše v vsem, kajti to je všeč Gospodu. Očetje, ne grenite svojih otrok, da ne zapadejo v malodušje.« (Kol 3, 21-22) Prvega stavka ni brez drugega. Od staršev se pričakuje, da ne grenijo otrok, torej da so ljubeči, pravični in modri vzgojitelji. Od otrok se pričakuje, da upoštevajo svoje starše. Obe zahtevi sta enako pomembni in se dopolnjujeta.

V preteklosti se je poudarjalo samo prvi del, danes pa je moderno, da se upošteva samo drugega. Večina staršev se trudi in daje pri vzgoji od sebe najboljše, vendar od otrok ne pričakujejo spoštovanja. Malčki, ki brcajo svoje starše, otroci, ki kršijo najbolj osnovna navodila, najstniki, ki za starše uporabljajo vulgarne izraze, so postali nekaj običajnega. Govorimo, da »gre za fazo«, »da njihovi možgani še niso zreli« in da morajo »izraziti svoje občutke«. Z eno besedo, starši smo se nehali truditi, da bi otrokom privzgojili spoštovanje. Kot bi spoštovanje postalo nekaj zastarelega in neskladnega s sodobno vzgojo.

Četrta Božja zapoved je ena najbolj kontroverznih, saj se jo je skozi zgodovino precej zlorabljalo.

Starši ne postavljamo niti osnovnih mej

Najprej naj poudarim – seveda gre (tudi) za fazo in seveda gre za naravni odziv na frustracije. Vendar obstaja velika razlika, ali otroku pomagamo ozavestiti čustva in jih izraziti na primeren način, ali pa dvignemo roke in dopuščamo nespoštljivo vedenje. In tega je v sodobni vzgoji ogromno. Starši sami sebi ne postavijo najbolj osnovnih mej. Otroci jih tepejo, vpijejo nanje, jih žalijo in preklinjajo. Pa ne govorim o enkratnem »Sovražim te!«, ki ga najstnik zavpije v afektu, o čemer se kasneje pogovorimo in drug drugemu opravičimo. Ne, govorimo o vzdušju nespoštovanja, ki ga starši prenašajo iz dneva v dan.

Priljubljena je miselnost, da si mora vsaka oseba zaslužiti spoštovanje. Včasih se je npr. učitelje spoštovalo avtomatično (in pogosto tudi s pomočjo palice), danes pa bi si morali učitelji spoštovanje otrok priboriti. Posledično je stanje v marsikaterem razredu podobno brezvladju na Divjem zahodu, ob čemer ne trpi samo učitelj, ampak tudi učenci. Filozofija je namreč povsem zgrešena. Otroke bi bilo treba naučiti, da je v osnovi vsakdo vreden spoštovanja – preprosto zato, ker je človek, ker je ustvarjen po Božji podobi. Spoštovanje lahko izgubi zaradi nekompetentnega ali nemoralnega vedenja, vendar se ga ne bi smelo nikomur že v osnovi odrekati.

Od staršev se pričakuje, da ne grenijo otrok, torej da so ljubeči, pravični in modri vzgojitelji. Od otrok se pričakuje, da upoštevajo svoje starše. Obe zahtevi sta enako pomembni in se dopolnjujeta.

Spoštovati ne pomeni potlačiti svoje občutke

Ko govorimo o spoštovanju do staršev, je treba biti previden. Travm, neizpolnjenih pričakovanj in ran, ki smo jih bili deležni od lastnih staršev, ne bi smeli pometati pod preprogo (kot v odličnem intervjuju poudarja psihoterapevtka Urška Ajdišek). Vendar se v vsaj približno normalnih odnosih vseeno trudimo za spoštljivo komunikacijo. Kadar to ni možno, se je bolje umakniti in svoje travme predelovati na drugačen način. Žaljenje, vpitje in obtoževanje še nikoli niso prinesli rešitve, kaj šele spremembe pri sogovorniku.

Včasih se je veliko govorilo o poslušnosti. Danes ta izraz ni več priljubljen, čeprav je čudovit. Gre za to, da se naučimo poslušati. Poslušati Boga, starše, nadrejene, bližnje. Brez slepe pokorščine, ampak v zaupanju, da obstajajo dobronamerni ljudje, ki kakšno stvar vedo bolje od nas. Ko svoje otroke učimo spoštovanja, to vključuje tudi spoštovanje do sebe in zavedanje lastne vrednosti. Enako kot jih z učenjem poslušanja učimo tudi poslušanja sebe. Težava je, če otroci ne znajo prisluhniti sebi, svojemu telesu, občutkom, presoji. Vendar je težava tudi, če poslušajo samo sebe, ne znajo pa prisluhniti drugim.

Bog že ve, zakaj je četrta zapoved edina, ki vsebuje obljubo »da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji«. Nespoštljivemu človeku na zemlji pač ne more biti lepo. In enako velja za njegove bližnje.

Več spoštljivih ljudi, lepši svet

Zakaj je pomembno, da otroke naučimo spoštljivosti? Če bodo znali biti spoštljivi do nas, bodo spoštljivi tudi do drugih. Ne bodo žalili vrstnika zaradi drugačnih oblačil. Na družbenih omrežjih ne bodo objavljali neprimernih fotografij. Ne bodo dajali nesramnih pripomb in objektivizirali soljudi. Ne bodo glasno žalili voznika, ki je na semaforju prepozno speljal. Postali bodo zanesljivi sodelavci ali spoštljivi šefi. Na spletu ne bodo trosili žaljivih anonimnih komentarjev. Kot starši bodo spoštovali svoje otroke in jim postavljali trdne meje. Trudili se bodo izpolnjevati Božjo voljo. Postali bodo spoštljivi in ljubeči zakonci. Če bodo šli v politiko, se ne bodo obnašali kot večina slovenskih poslancev. Na kratko, če bi bili ljudje drug do drugega spoštljivi, bi živeli v lepšem svetu.

K spoštovanju spada spoštljivo izražanje svojega mnenja, spoštljivo postavljanje mej in spoštljivo zavzemanje za svoje vrednote. Spoštljivost ni pasivno kimanje, strinjanje z vsem in dopuščanje, da ljudje hodijo po nas. Gre za način, kako komuniciramo s svetom. Spoštljivo ali agresivno, vulgarno, brezčutno?

Vse skupaj pa se začne s tistim »spoštuje očeta in mater« v varnem domačem okolju. Bog že ve, zakaj je četrta zapoved edina, ki vsebuje obljubo »da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji«. Nespoštljivemu človeku na zemlji pač ne more biti lepo. In enako velja za njegove bližnje.