Urška Ajdišek: Na neki točki moramo nehati kriviti starše in prevzeti odgovornost za lastno življenje.

Urška Ajdišek je jungovska analitičarka, psihoterapevtka, predavateljica in še marsikaj. V tokratnem intervjuju je spregovorila o tem, kako nam rane iz otroštva pogosto krojijo naše odraslo življenje, in da je bistvenega pomena, da nehamo kriviti starše ali nesrečne okoliščine in prevzamemo odgovornost za svoje življenje in tudi za svoje duševno zdravje. Vabljeni k branju. 

Kako živeti četrto božjo zapoved, če je bilo naše otroštvo težko, in hkrati skrbeti za svoje duševno zdravje? 

Zapoved “Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji” govori o hvaležnosti do oseb, ki so nam dale življenje. Dober odnos s starši, ki vključuje predelavo njihovih dobrih in slabših plati, nam nudi duševni mir, ki skupaj s hvaležnostjo omogoča mirno življenje. Vendar pa je slabši odnos s starši verjetno prav zaradi te božje zapovedi v naši družbi tabu. Predvsem mati je na nek način sveta in je bogokletno govoriti o njej slabo, dvomiti o njeni dobroti, govoriti o njenih napakah ali zmotah.

Tako se pogosto čutimo krive, če o starših mislimo ali govorimo slabo. Na vse pretege se trudimo, da bi jim odpustili, kar so nam storili hudega. A zamera v nas vztraja. Pri zamerah pa je, kot mi je nekoč zelo slikovito povedal nek klient: “Kot da jaz spijem strup in pričakujem, da bo tisti, ki me je prizadel, umrl.” Zamere nikoli ne koristijo nikomur.

Ne glede na to, kako so se naši starši trudili z nami, so delali napake (in kljub dobrim namenom jih tudi mi). Nekatere izmed teh napak so v nas povzročile tudi hujše rane. Prva in najpomembnejša taka rana je materinska rana, ker je mati edina oseba, na katero se človek mora navezati, če želi preživeti. V določenem obdobju smo od nje popolnoma odvisni, zato je tudi toliko bolj usodna za naše duševno zdravje.

Kaj v našem odraslem življenju kaže na to, da odnos z mamo v otroštvu ni bil optimalen? 

Materinska rana se kaže v naših življenjih na različne načine: lahko jo nakazujejo drame v naših odnosih, npr. nesrečen zakon, osamljenost, finančne težave, stalne zdravstvene težave ali celo duševna bolezen. O tem zelo obširno piše Bethany Webster v knjigi Notranja mati, ki jo toplo priporočam. Poudarja, da moramo ženske, da bi lahko izrazile in utelesile svojo moč, prerezati sleherno nit disfunkcionalnega zlitja z materjo. Mater se moramo naučiti dojemati ločeno od sebe.

Matere lahko v nas zavestno ali nezavedno ustvarjajo občutek, da smo jim dolžni, ker so se za nas žrtvovale, ker so se počutile prikrajšane, premalo cenjene, neizživete ali če niso imele na razpolago vseh dobrin, ki jih imamo mi. To disfunkcionalno zlitje se lahko kaže tudi na način, da mati hčer uporablja kot tolažnico in nanjo odlaga nepredelana čustva ter jo pogosto celo krivi zanje. Ali če hči v vseh vidikih svojega življenja potrebuje materino odobritev. Ali mati uporablja hčer za to, da hvali sebe ter prevzema vso pozornost nase. Ali če se hči čuti preplavljeno z materinimi potrebami ter posveča vso skrb reševanju materinih težav in ob tem izgublja ogromne količine svoje energije. Ali ko se mati čuti upravičeno, da vstopa v vsa pomembna področja hčerinega življenja in jih nadzira …

Prva in najpomembnejša rana je materinska rana, ker je mati edina oseba, na katero se človek mora navezati, če želi preživeti.

Kako torej konkretno predelati te rane? 

Če želimo predelati materinsko rano, je ključno, da natančno pogledamo v oči vsem napakam, ki nam jih je mati povzročila, ko smo bili v odnosu do nje nebogljeni in šibkejši, ali jih še vedno povzroča zdaj, v naši odraslosti. Dokler jasno ne razčlenimo in dorečemo, kaj je bilo in je v našem odnosu hudo narobe, je nemogoče začeti proces žalovanja, da nismo imeli tistega, kar smo si želeli ali smo takrat potrebovali.

To lahko storimo v pogovoru z materjo ali zapisujemo v zvezek, s čimer prečistimo odnos. Šele ko smo to storili, se lahko začne žalovanje, torej sprejemanje, da nam to ni bilo dano in smo bili na tem področju prikrajšani. Jasno priznanje, da smo bili ranjeni, in žalovanje za tem nam lahko pomagata, da materi odpustimo ter zaživimo svobodno.

Nevarna je namreč iluzija, da če bomo mi zmogli svoji materi nuditi tolažbo, jo podpreti in »pozdraviti«, nam bo tudi ona nudila vse tisto, česar nam ni, ko smo bili majhni. To se ne bo zgodilo. Niti mi nje ne moremo pozdraviti niti ne more ona nadoknaditi, česar ni zmogla takrat, ko smo jo najbolj potrebovali. Zato je ključno imeti v mislih, da nič, kar bi naša mati storila danes, ne more pozdraviti naše materinske rane iz otroštva, ker je ta priložnost minila takrat, v otroštvu. Zato je naša naloga danes, da v sebi sčasoma skozi različna občutenja sebe in svojih ran zgradimo notranjo mater, ki je trdna in stabilna, razumevajoča, sprejemajoča, prizanesljiva, topla, nežna in ljubeča ne glede na to, v kakšni stiski ali preizkušnji smo se v življenju znašli.

Je lahko človek, ki je bil slab starš, dober dedek ali babica? Kako dovoliti in neobremenjeno spodbujati, da stari starši in vnuki (naši otroci) oblikujejo svoje, drugačne odnose?

Seveda. Naša življenja se spreminjajo in mi se skozi svoje izkušnje učimo. Če sem kot mati naredila preveč napak, lahko poskušam svoje poslanstvo bolje opraviti kot babica. Običajno nam življenje to priložnost ponudi. In če imamo to izkušnjo s svojimi starši, potem jim dovòlimo, da poskusijo. Če smo, kot smo rekli, poimenovali rano, ki nam je bila zadana, jo prečutili na vse možne načine in jo odžalovali, da ni šlo drugače, potem zelo verjetno zmoremo svojim staršem omogočiti drugačno izkušnjo z našimi otroki. Ob občutenju tega iskrenega namena naših staršev pa bo toplo pri srcu tudi nam.

Šele jasno priznanje, da smo bili ranjeni, in žalovanje za tem nam lahko pomagata, da materi odpustimo ter zaživimo svobodno.

Kako urediti svoj odnos z mamo kot odrasla ženska, če je ta problematičen? Kaj konkretnega lahko naredimo, da prekinemo začarani krog generacijskih travm? 

Če je naš odnos z mamo problematičen, imamo zelo verjetno težave v vseh odnosih. V tem primeru je ključno, da brez občutka krivde postavimo meje in se zaščitimo, sicer se zlorabe lahko nadaljujejo. Več o tem se lahko naučimo iz knjige Radost sebičnosti Michelle Ellman. V otroštvu smo bili nemočni, zdaj v odraslosti pa moramo za te meje prevzeti odgovornost in se rešiti. Kljub naši vsakokratni veliki želji in upanju, da bi bila naša mati drugačna, je dobro tak odnos, ko smo postavili zdrave meje in se zaščitili, na nek način sprejeti in, kot smo rekli, odžalovati ter ji v nekem trenutku odpustiti, da bremena zamere ne nosimo dalje.

Svojim klientom, ki so bili močno vzgajani z občutkom krivde, kadar kaj ni bilo v skladu s pričakovanji staršev, pogosto rečem, da je v odraslosti občutek krivde lahko nek znanilec, da smo na pravi poti. Takrat smo v nasprotju s pričakovanji družbe in žrtvovanjem za druge, naredili nekaj zase, zato čutimo krivdo.

Ste tudi avtorica knjige z naslovom Sanje – Tiha zgodba naše duše.  Nam lahko tudi sanje pomagajo pri tem, da predelamo neke svoje rane iz otroštva in bolj polno zaživimo?

V sanjah je problematični odnos z materjo pogosto upodobljen s pajkovko – nudi nam mrežo, da ne pademo, a ta mreža je lepljiva in nikoli več se ne rešimo iz nje, nikoli več nismo svobodni. Ali pa je upodobljena z jamo, ki predstavlja maternico – tam je udobno, toplo, prijetno, a nevarnost je, da nikoli ne najdemo poti iz nje. Lahko predstavlja kačo, ki neslišno in spretno prileze v vsako odprtino našega življenja, s čimer nam nakazuje svojo prisotnost v smislu podpore, a hkrati tudi kontrole in grožnje njenega strupa. Lahko prihaja v obliki zmaja, ki nas varuje, a hkrati njen ogenj požge vse indice neodvisnosti in drugačnosti v nas. Lahko tudi v obliki matere medvedke, ki požrtvovalno skrbi za svoje mladiče, ampak gorje, če se ji na kakršenkoli način uprejo. Ali pa v podobi hobotnice, ki svoje lovke steguje na vsa območja svojega dosega. Skozi delo s sanjami, na primer v terapevtskem procesu, ko preizkušamo vsakič korak dlje na svoji poti, se tudi v sanjah kaže napredek, ko se sanjavec počasi osvobaja občutka ujetosti iz zahtev materinskega kompleksa v samostojnejše odločanje in svobodnejše življenje.

Včasih se travme zgodnjega otroštva razodenejo šele s pomočjo sanj. Gre za hujše travme, na primer spolnih zlorab in podobno. V tem primeru sanje tolikokrat ponavljajo isto zgodbo, dokler je sanjavec ni zmožen dojeti in sprejeti kot del sebe. Ali pa gre za travme, ki se prenašajo skozi več generacij. Takrat se težave čutijo, kot da niso zares naše. Takrat s pomočjo sanjskih zgodb razumemo, da je naša naloga zgolj travmo, na primer naše babice, razumeti, poskušati začutiti, ker vseeno gre za mojo psihološko dediščino, in sprejeti. Na ta način jo tudi predelam in take sanje sčasoma izzvenijo.

Lahko smo vse življenje jezni na starše, kako so z nami ravnali, česa nam niso privzgojili ali česa vse nam niso dali. Ampak tisto, kar so imeli, so nam zagotovo dali.

Kaj lahko naredimo v lastnem materinstvu, da ne ponavljamo napak svojih staršev?

Vse mame so pri vzgoji naredile svoj delež človeških napak (tudi me smo/bomo), čeprav te niso bile zlonamerne. Večkrat namreč staršem zamerimo, na kak način so nam skušali kaj privzgojiti, kakšen odnos so imeli do nas ali celo to, kako so se sami soočali s svojim življenjem. Velika večina staršev otroke vzgaja po svojih najboljših močeh in z najboljšimi nameni. A ti nameni so pogosto rezultat njihovih zgodb, izkušenj, neizživetih strasti in seveda pogosto tudi strahov. Če želimo svojim otrokom najboljše, je zato ključno, da danes predelujemo svoje strahove, živimo svoje strasti, da bomo zmogli v največji meri pogledati na naše otroke kot ločene posameznike, ki bodo živeli svoje življenje ter nanje ne bomo prenašali svojih bremen, ki jih nismo razrešili.

Kako torej priti do resničnega odpuščanja in na novo zgraditi odnos s staršem takšnim, kot je danes?

Naš pravi izziv, na katerem zares lahko kaj naredimo, so naši ponotranjeni starši – torej gre za starševski kompleks in ne za naše dejanske starše. Na primer, če je bila moja mati v času mojega otroštva izjemno stroga, brezkompromisna, ambiciozna in perfekcionistka, sem to podobo in občutek matere ponotranjila in to meni predstavlja mater. Hkrati me je nagrajevala takrat, ko sem bila tudi jaz taka. Recimo pa, da mi kot odrasli ženski taka mati ni več všeč, zato z njo prekinem stike, ker ne želim več živeti na ta način. Toda mogoče ta mama, ki smo ji zamerili, danes ni več ista ženska. Vendar pa moramo delati s tisto ponotranjeno podobo matere, ki je ostanek vzgoje iz davne preteklosti, a jo mi sami ohranjamo pri življenju – ta predstavlja naš materinski kompleks.

Lahko svoji dejanski materi delam krivico, ker se je do danes izjemno spremenila, tudi sama uvidela svoje zmote, je postala bolj mehka in na vse načine poskuša nuditi občutek sprejemanja in skrbnosti svojim bližnjim. Če jo odrežem, pa počasi spoznavam, da sem s svojo radikalno potezo še najbolj podobna njej, kakršna je bila nekoč – v tem primeru se ujamem v svoj materinski kompleks, nič pa nisem naredila, da bi se njegovih lovk rešila.

Velika večina staršev otroke vzgaja po svojih najboljših močeh in z najboljšimi nameni. A ti nameni so pogosto rezultat njihovih zgodb, izkušenj, neizživetih strasti in seveda pogosto tudi strahov.

Torej ni pot v prekinitvi stikov s konkretno osebo, ampak v predelovanju podobe svojega notranjega starša?

Ja, lahko smo vse življenje jezni na starše, kako so z nami ravnali, česa nam niso privzgojili ali česa vse nam niso dali. Ampak tisto, kar so imeli, so nam zagotovo dali. Če bi imeli več, bi nam dali več. Tu lahko govorimo o materialnih dobrinah, o vrednotah, ki so nam jih privzgojili ali ne, o spretnostih in znanjih, h katerim so nas spodbujali ali nas učili ali ne, ali preprosto tudi, kar so sami znali ali zmogli biti in nam s tem podajati zgled ali žal ne.

Ne glede na to, ali so nas starši zasipali s pozornostjo ali so nam jo odrekali, ali smo se čutili slišane ali ne, v vsakem primeru smo od njih nekaj dobili, dobrino ali izziv, zaradi katerega smo razvili borbenost.

Ampak ko želim zaživeti drugače, bolj sprejemajoče do svojih napak, manj strogo do sebe, manj ambiciozno, bolj iz sebe, hitro ugotovim, kako težko je to. Moja ponotranjena mati z mojo materjo, kakršna je danes, nima veliko skupnega. Ko sprejemam stvari, ki niso popolne in perfektne, se v meni oglasi glas moje notranje matere (kompleksa), ki pravi: »Daj se no malo bolj potrudi. Tega pa res ne moreš oddati! Če se boš s tem zadovoljila, ne boš prišla daleč …«

Če tega notranjega govora ne ozaveščam in aktivno spreminjam, če ne postajam bolj ljubeča do sebe in potrpežljiva v samogovoru, moja ponotranjena mati ostaja ravno takšna, kakršna je bila moja mama v mojem otroštvu (torej ostajam v kompleksu). Ta del je odvisen od mene. Če se tega zavem, prevzamem odgovornost in se začnem aktivno spreminjati, takrat je zelo velika verjetnost, da se bo sčasoma tudi ta moja ponotranjena mati omehčala in bom sebe lažje sprejemala. Tu mi jeza in kritika moje matere ne pomagata. A odvisno je od mene, od moje volje in pripravljenosti spreminjati zakoreninjene in privzgojene vzorce delovanja.

Na neki točki moramo torej prenehati kriviti svoje starše in prevzeti odgovornost za svoje lastno življenje?

Ja. Od tu naprej je moja naloga, kaj bom jaz iz tega naredila. To mi je bilo položeno v zibko, lahko ostanem v zibki in vpijem, kako sem uboga in kako vse so me starši ranili, ali pa sem hvaležna za to, kar sem dobila. Pogosto ravno na področjih, kjer smo bili v otroštvu najmanj slišani in smo se morali za pozornost boriti, razvijemo največjo moč in odpornost. Neredko smo na teh področjih najbolj uspešni v življenju. A pomembno je, da se zavedam omejitev svojih staršev, da sta samo človeka, ki sta se na svoj način trudila po najboljših močeh. Zdaj pa je čas, da sama prevzamem odgovornost za svoje življenje. Da se zavem: »Zdaj sem jaz na vrsti, da skrbim zase, za svoje otroke in tudi zate, draga mama in dragi oče, ko bosta ostarela in obnemogla.«