So vaši otroci vzgojeni ali ne?

Foto: Shutterstock

Vsi imamo kaj povedati čez »nevzgojene otroke«, ki naj bi jih bilo vse več. A kaj sploh pomeni, da so otroci vzgojeni? Morajo ubogati na prvo besedo, spoštovati starše, sedeti pri miru ali kaj tretjega? Ali med »dobro vzgojene« otroke sploh spadajo moji lastni?

So moji otroci dobro vzgojeni?

Kar zapleteno vprašanje, ali ne? Kadar na njih vpijem, naj si končno že enkrat umijejo zobe (kar sem jim naročila pred desetimi minutami) ali kadar z mize preganjam komolce in posmrkane robčke, se mi zdi, da nama z možem ne gre najbolje. Kdaj drugič pa sem nanje zelo ponosna. Na njihovo zrelost in odgovornost, medsebojno pomoč in sočutje. In ko sem ravno raznežena nad njihovim lepim vedenjem, nenadoma opazim mokro cunjo, ki leži na parketu. Pa mi spet poči film – kako je to mogoče?!

Ob pogledu na starše, ki otroke kljub dopustu peljejo v vrtec, ker ne zdržijo doma z njimi, ali starše, ki s strahom pričakujejo vikend, ker ne vedo, ali bodo zmogli, se mi zdi, da je to morda razlika med »še kar vzgojenimi« in »nevzgojenimi« otroki. So torej nevzgojeni? Delno vzgojeni? Običajni? Če bi hotela, da ves čas brezpogojno ubogajo in se nikoli ne upirajo, bi se morala posluževati tepeža. A hkrati je jasno, da se morajo otroci vsak dan učiti, kaj je prav in narobe ter za svoje ravnanje izkusiti tudi posledice. Najprej zato, da bodo odrasli v dobre, odgovorne in sočutne posameznike. Ter hkrati zato, da družinsko življenje normalno funkcionira.

Če je težko opredeliti, kateri otroci so dobro vzgojeni, je lažje pokazati s prstom na nevzgojene (sploh, če so sosedovi). A sama mislim, da so edini zares nevzgojeni otroci tisti, ki jih starši ne vzgajajo. Ker nimajo časa, ker se jim ne ljubi ali pa – in to je najbolj tragično – si ne upajo. Če gre v prvih dveh primerih za brezbrižnost, gre pri tretjem za strah pred otrokom, njegovo jezo, kričanjem in nezadovoljstvom. Takšne vrste nevzgojeni otroci pa v resnici niso največja preizkušnja za okolico, ampak za starše.

Proces, ki se nikoli ne konča

Vzgoja k sreči ni enkratno dejanje, ki ga bolje ali slabše opravimo in gremo počivat, ampak je proces, ki traja, dokler otroci ne odrastejo. Še sreča! Tako imamo dolga leta čas , da skupaj z otroki rastemo, se povezujemo, zorimo in postajamo boljši – mi in oni. Ali ni to cilj vzgoje?

Zato je vprašanje, ali so moji otroci dobro vzgojeni, enako zahtevno kot vprašanje, ali sem dobra mama. Vsak dan se trudim, a nikoli ne bom popolna. Meja med »dobro mamo« ter »zoprno in tečno mamo« pa je zelo tanka. Tako tanka kot med »vzgojenimi« in »nemogočimi« otroki. V enem samem dnevu smo oboje. Od angelčkov do nemogočih smrkavcev. Od čudovite mame do zmaja.

Niso popolni, a z njimi lahko vseeno uživam

A čeprav se mi lastni otroci na trenutke zdijo nemogoči, si z vsemi tremi upam iti sama v trgovino. Upam si iti na obisk ali na izlet brez moža in vem, da se bomo (vsaj v večini primerov) imeli fino. Upam si jih pustiti pri prijateljih in vem, da jih bodo še kdaj povabili. Ne skrbi me, če vsi trije prespijo pri babici in dedku. Morda bo vmes prišlo do kakšne krize, a v skupnem seštevku stvar nekako funkcionira.

Ob pogledu na starše, ki otroke kljub dopustu peljejo v vrtec, ker ne zdržijo doma z njimi, ali starše, ki s strahom pričakujejo vikend, ker ne vedo, ali bodo zmogli, se mi zdi, da je to morda razlika med »še kar vzgojenimi« in »nevzgojenimi« otroki. S še kar vzgojenim otrokom lahko z veseljem preživljamo čas. Ker nam je z njim (večino časa) luštno. Pa čeprav v veži že spet ni pospravil čevljev.