Foto: CanvaPogosto domov prinesem tudi tisto voljo (dobro ali slabo) s katero sem zaprl vrata pisarne, pa čeprav bi takrat, ko po osmih, desetih ali več urah ob koncu delovnika ugasnem računalnik, najraje ugasnil tudi vse težave, skrbi in jezo, s katerim se odpravim proti domu.
Vse, kar nosim domov
Tam sem s polno glavo skrbi z mislimi večkrat še vedno na delovnem mestu. In tako posledice mojega službenega razpoloženja čutijo tudi doma. Če je bil delovni dan uspešen, je temu primerno tudi razpoloženje. Skrbi delovnika se hitro umaknejo razposajenosti otrok in z lahkoto sprejmem njihovo razigranost, razmetane prostore itd. Seveda pa je ravno nasprotno, ko vrata pisarne s treskom zaprem zaradi situacij, ki so me spravile v slabo voljo.
To je tisto, kar na koncu dneve šteje – da se trudim, da moja družina ni žrtev mojega razpoloženja.Ne bi mogel prešteti obljub, da službenih skrbi ne bom nosil domov. Seveda se zavedam, da domača dnevna soba ne more in ne sme biti prostor, kjer bodo žena in otroci nosili breme slabe volje, h kateri niso ničesar doprinesli. Ampak kljub temu se je v preteklosti (pre)večkrat zgodilo, da je bila ena pripomba, en odgovor ali eno ravnanje sprožilec plazu slabe volje, ki je neupravičeno zadel prav družino.
Kaj storiti?
Družina si tega ne zasluži, zato sem našel preprost recept, ki vsaj delno prepreči neprijetne situacije.
Ob prihodu domov si najprej vzamem vsaj nekaj minut, da z otroki “predebatiram” dan v vrtcu. Sin ob tem pogosto postreže s kakšnim posrečenim pripetljajem, hčerka pa na moja vprašanja čeblja v svojem jeziku. Ti pogovori in besede, ki si jih izmenjava z ženo, se hitro usedejo na skrbi preteklega dne. Bolj kot pozornost usmerim k njim, ki me pričakajo doma, manj misli odplava k težavam v službi.
To je pomembno predvsem zato, ker mi takšen pogovor da občutek sprejetosti, topline, prijetnega počutja, hkrati družini ne dajem tistega, česar si niso zaslužili. In to je tisto, kar na koncu dneve šteje – da se trudim, da moja družina ni žrtev mojega razpoloženja.
Skrbi ne ostanejo v službi
Ne uspe mi vedno »obrniti gumba« in skrbi pustiti v službi. Temu se ne morem izogniti.
Veliko truda pa namenim temu, da družini v tistem popoldanskem ali večernem času dam predvsem sebe, svojo prisotnost. Tako jih skušam obvarovati pred svojimi skrbmi in slabo voljo. Najmanj, kar lahko naredim, je, da skrbem vsaj priprem vrata do naših odnosov in naših dejanj.
