Služba kristjana se nikoli ne neha

Pred leti sem obiskala Sveto deželo. Med drugim smo se ustavili tudi ob reki Jordan, kjer smo bili priča nekaj krstnim obredom. Čeprav ni šlo za katoličane, ampak neko drugo ločino, smo z zanimanjem opazovali. Na mirnem delu reke je v vodo vstopil človek v beli halji, tam pa ga je duhovnik trikrat potopil v vodo. Besed, ki jih je ob tem izrekel, nisem slišala, sem si jih pa lahko prestavljala.

Glede na opis v Svetem pismu, je bil na podoben način krščen tudi Jezus. V tem dejanju vidim veliko Jezusovo ponižnost, ki pa je bila kronana z odprtimi nebesi in prihodom Svetega Duha. Ko prebiram ta odlomek, se mi včasih zazdi, kot bi s tem Bog Oče hotel Sina javno objeti na prav posebno ljubeč način. Svetosti trenutka je prav otipljiva.

Naš krst

Krst je pogosto skrčen na opravilo, ki ga opraviš, ker se tako spodobi, da se malo popraznuje ali da je vesela babica. V resnici pa gre za Božji poseg, za pomoč, za usmeritev v način življenja, ki vodi v srečno večnost.

Večina se svojega krsta ne spominjamo, ker smo ga pač prejeli v času, ko smo bili še dojenčki. Zase lahko rečem, da sem se resnične skrivnosti zakramenta začela postopoma zavedati šele takrat, ko sva k prejemu tega zakramenta z možem prinašala najine otroke. Porode sem občutila kot neizmerne čudeže. V duhu sem vedno poklekala pred veličino odgovornosti in zaupanja, ki sva ga od Boga prejela z vsakim novim otrokom.

Kaj se zgodi pri svetem krstu?

Moji rastlinoljubni duši je najbližja prispodoba cepljenja v Kristusa. Od krsta naprej živiš iz Kristusovih korenin, od njegovega soka. In če se z rojstvom rodimo v zemeljsko življenje, nas krst porodi v večno življenje. Izvirni greh (in vsi ostali grehi, če smo krščeni kasneje v življenju) se nam izbriše, prejmemo posvečujočo milost, postanemo božji izbranci … Krst pa nas tudi vključi v Cerkev in nam odpre vrata za prejem vseh ostalih zakramentov.

Biti kristjan je način življenja

Boli me, ker prepoznavanje pomena in dragocenosti prejema zakramenta svetega krsta v naši družbi postaja mlačno in nevredno. Pogosto je vse skupaj skrčeno na opravilo, ki ga opraviš, ker se tako spodobi, da se malo popraznuje ali da je vesela babica. V resnici pa gre za Božji poseg, za pomoč, za usmeritev v način življenja, ki edini vodi v srečno večnost. Biti kristjan, je poklic duhovniške kraljevske in preroške službe. Poklic, ki nima ne počitnic, ne bolniškega staleža in ne upokojitve. Poklic, ki zahteva vseživljenjsko izpopolnjevanje. Ne, »šolanje za kristjana« se ne konča z urami verouka. Urimo se neprestano. Še več, če na tem področju zaspimo, Božje življenje v nas zamre. Biti kristjan pomeni trdno verovati v Boga, moliti z vsem srcem, redno obiskovati vsaj nedeljsko mašo, dovolj pogosto iti k spovedi, prejemati sveto obhajilo, se cerkveno poročiti, ob bolezni prejeti sveto bolniško maziljenje in predvsem, predvsem, veliko ljubiti.

Simbolika znamenj pri svetem krstu

Krščenca se pri krstu oblije z blagoslovljeno vodo. Navadna voda predstavlja vir življenja in simbol čistoče. Krstna voda pa predstavlja odstranjevanje umazanije greho z duše. In seveda prinaša Življenje.

Mnoge stare kulture so svoje kralje in dostojanstvenike mazilile z dišečimi olji. A to čast so si morali na nek način zaslužiti. Krščenci čast božjega otroštva prejmejo v dar kar tako, samo zato, ker nas Oče ljubi. In zato se jih ob prejemu zakramenta mazili s svetim oljem.

Belo krstno oblačilo ali križovnik simbolizira svetost čiste duše, ki jo je krščenec prejel pri svetem krstu.

Pri velikonočni sveči boter prižge krstno svečo otroka. Tako Kristusova milost simbolno preide na novokrščenca. In kot je potrebno varovati plamen, da ne ugasne, je potrebno varovati plamen vere, ki ga krst prižge. Varuhi vere otroka so starši in botri. Ko odrasteš, pa moraš za plamen vere ob pomoči občestva skrbeti sam.

Biti kristjan je čast

Na tem svetu je skoraj vse minljivo. V resnici je le obljuba večnosti zagotovilo, ki ji nihče ne more vzeti veljave in je nobena sila ne premaga. S krstom za vselej postanemo Božji prijatelji! In to je velika čast. Se je zavedamo?