28 let sem čakala na krst, na koncu pa sem ga prejela od svetega očeta

Foto: osebni arhiv

V tokratnem intervjuju bomo spoznali Victorio, ki spada med peščico vernikov v Turkmenistanu, kjer skoraj 70 let niso imeli možnosti svoje vere obhajati na javen način. Verniki so svojo vero ohranjali zgolj znotraj svojih družin. Prvi katoliški duhovnik jim je bil poslan šele leta 1996, Victoria pa je na prejem prvih zakramentov čakala še vrsto let.

Njena zgodba je posebna, saj je zaznamovana s kopico ljudi, ki so bili “slučajno” postavljeni na njeno pot ali, bolje rečeno, ki so bili “ob pravem času na pravem mestu”. Zgodba, ki nas lahko navdahne, da ko Bog nekaj podari, podari v obilju.

Victoria, kako bi se predstavili našim slovenskim bralcem?

Rojena sem leta 1984 v Turkmenistanu, ki je bil takrat še del Sovjetske zveze. Moja starša sta Armenca, oba katolika. Sem edinka, v Turkmenistanu pa smo živeli še z babico in dedkom. Vero sem spoznavala že od malega, vendar je bilo v tistih časih za nas težko praznovati velike praznike, kot sta božič in velika noč, ker je Turkmenistan pretežko muslimanska država. Katoliških cerkva ni bilo, saj so jih po letu 1920 uničili boljševiki. Pravoslavni so sicer imeli svojo Cerkev, ki pa je bila pogosto zaprta, saj je država omejevala versko svobodo. Nasploh je težko bilo iti v cerkev in tam izpovedovati svojo vero.

V celotni državi ni bilo niti enega katoliškega duhovnika

Ker v celotni državi ni bilo niti enega katoliškega duhovnika, tudi nisem imela možnosti krsta. Vero smo živeli na svojstven način. Z babico in mamo smo molile pred starodavno ikono Kazanske Matere Božje. To ikono je moja babica vedno dala na mizo, pod njo bel prt, prednjo pa prižgala svečo. Molile smo očenaš in zdravamarijo, babica pa me je tudi učila, kako se naj z Bogom pogovarjam, kako mu naj izročam svoje prošnje. Spomnim se, ko sem imela približno osem ali devet let, kako sem Jezusa prosila, da bi poleti rada videla svojo sestrično, ki je živela v Rusiji. In nato smo tisto poletje tja res šli. Kot otroku mi je to bilo v potrditev, da je Jezus uslišal mojo prošnjo.

Leta 1996 pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Moja mama je brala novice in zasledila, da v glavno mesto Ašhabat prihaja predstavništvo svetega sedeža s svojim atašejem p. Andrzejem Madejem O.M.J. (oblati Brezmadežne Marije, op. prev.) iz Poljske in še z enim duhovnikom po imenu Tomaš. Ko sem to slišala, sem takoj povedala svojim staršem, da moramo iti v glavno mesto, saj je v našo državo po tolikih desetletjih končno prišla naša Cerkev.

In kakšno je bilo vaše srečanje?

Pot je bila dolga, z avtomobilom smo se vozili 6 ur. Vatikansko predstavništvo se je nahajalo v preprosti dvonadstropni hiši, znotraj katere je bila tudi kapela. Prvo srečanje s katoliškima duhovnikoma je bilo nekaj neverjetnega. Takoj smo se čutili domače, sprejete. Imeli smo si toliko za povedati, da je čas kar letel in kar naenkrat je bila noč. Ker smo živeli tako daleč vstran, sta nama duhovnika ponudila, da lahko tisto noč prespimo kar v njuni hiši. Še naslednji dan sta z nami preživela nekaj časa in nam razkazala mesto.

Glede na to, da ste živeli tako daleč, kako se je potem nadaljevala vaša pot povezanosti s Katoliško cerkvijo?

Mala katoliška skupnost v Turkmenistanu šteje približno 200 vernikov.

Z duhovnikoma smo ostali povezani, pretežno po telefonu, ko je bila priložnost, pa smo ju tudi kdaj obiskali. Predstavništvo svetega sedeža je čez nekaj časa postala mala katoliška oaza za približno 200 vernikov. Novonastali katoliški skupnosti so se pridružili Rusi, Armenci, Kazahstanci, Poljaki, Ukrajinci, Nemci, ki jih je nekoč deportiral Stalin, pa tudi Turkmenistanci, ki so želeli prisluhniti Božji besedi. Duhovnika vsak dan obhajata sveto mašo, pogosto organizirata srečanja za otroke in mlade ipd. Obiskujeta tudi družine po domovih, še posebej tiste, ki so ranljive in pomoči potrebne. Mednje spadajo tudi družine, katerih hčere in sinovi so postali zasvojeni z drogami. Turkmenistan namreč leži med Afganistanom, Iranom in Tadžikistanom, kjer pogosto prihaja do tihotapljenja drog. Duhovnika sta v oporo staršem, njihove otroke pa poskušata “potegniti ven” iz brezna zasvojenosti. Včasih jima uspe in si mladi potem najdejo delo ter se vrnejo nazaj k družinam. Duhovnika vsekakor opravljata velika dela, med ljudi prinašata mir in dialog.

Ste v tem času kdaj izrazili željo, da bi se krstili?

Moja vera je skozi leta rasla in nekega dne sem p. Andrzeja prosila, naj me krsti. To je bilo leta 2002. Tisto poletje sem se vrnila iz Moskve, kjer sem zaključila prvi letnik prava. Moja starša sta pripotovala v glavno mesto, da bi me pobrala z letališča, nato pa smo se skupaj odpravili na obisk k p. Andrzeju. Na moje presenečenje mi je p. Andrzej odgovoril, da me ne more krstiti. Ne zato, ker me ne bi hotel, ampak ker bi morala pred tem opraviti katehumenat, se pravi, vsaj leto, leto in pol obiskovati srečanja in se na prejem zakramenta pripraviti. Toda, ker sem živela tako daleč, je to bilo nemogoče. P. Andrzej me je pomiril in mi povedal, da bo prišel dan, ko bom prejela krst, in da moram v ta namen moliti. Meni osebno se je takrat ta katehumenat zdel nepotreben, toda p. Andrzej mi je pojasnil, da kot odrasla moram prehoditi pot spoznavanja vere. In tako sem počakala. Leta 2007 sem končala študij v Moskvi in se vrnila domov, toda že naslednje leto sta moja starša izgubila službo in preselili smo se v Rusijo, skoraj 4.000 km stran od Ašhabata. Tako se je misel na to, da bom krščena, spet odmaknila. V Rusiji sem se kot pravna svetovalka zaposlila v nevladni organizaciji, ki je skrbela za migrante.

Na moje presenečenje mi je p. Andrzej odgovoril, da me ne more krstiti

Vendar nas je p. Andrzej še naprej imel v mislih. Leta 2009 je poklical mojega očeta in mu povedal, da obstaja možnost, da grem študirat v Rim, in sicer na papeško univerzo. S tem bi tudi bolje spoznala katoliško vero. Ni se mi zdelo smiselno, da bi šla, saj sem v Rusiji imela službo, italijanskega jezika nisem poznala, prav tako je šlo za študij znanosti o družini in zakonu … Spraševala sem se: “Znanost o družini in zakonu? Kaj to sploh je? Kje naj s tem začnem?” (smeh) Toda p. Andrzej mi je rekel, naj o tem razmislim. Naslednjo leto nas je ponovno poklical, toda tokrat je bilo drugače. Povedal mi je, da je že vse pripravil, da je oddal prošnjo za študij, da sem dobila štipendijo, da grem študirat na Papeški Inštitut Janeza Pavla II. in da bo študij trajal dve leti. Pri tem sta me spodbujala tudi moja starša, češ da me taka priložnost ne doleti ravno vsak dan. Prav tako so mi vsi dali vedeti, da se lahko, če mi ne bo všeč, vedno vrnem domov. S tem v mislih sem pustila službo in odšla v Rim.

Kakšni so bili vaši prvi vtisi Rima?

Učila sem se stvari, za katere še v življenju nisem nikoli slišala

V Rim sem prispela septembra 2010 in spomnim se, da je bilo vroče za umreti. (smeh) Bivala sem v hiši skupaj  s študentkami z Inštituta Janeza Pavla II. Z njimi sem se takoj ujela. Se je pa zame začelo obdobje spoznavanja italijanske kulture, hkrati pa tudi zahodne kulture. Vseeno prihajam iz vzhodnega dela sveta in tukaj v Evropi, še posebej v Italiji, je vse drugače: miselnost, hrana … Morala sem se prilagoditi novemu stilu življenja, se naučiti italijansko, kar se mi je sprva zdelo zelo težko. Začela sem slediti predavanjem, učila sem se filozofijo, teologijo, bioetiko, Sveto Pismo, različne predmete s področja družine in zakona ipd. Po svoje zelo širok študij in zame zelo zanimiv. Učila sem se stvari, za katere še v življenju nisem nikoli slišala. Niti za določena imena predmetov. Od čistega prava sem preklopila na teologijo in na ta prehod sem se morala kar navaditi. Ko sem vse omenjeno že malce usvojila, je v meni vedno bolj začela rasti želja, da bi bila krščena.

Ste to komu povedali?

Na Inštitutu je med skoraj 150 študenti bil samo en študent, duhovnik, ki je govoril rusko, in ta je bil iz Belorusije. Nekega dne sem ga prosila, če bi mi pomagal, da bi bolje razumela vero. Zdelo se mi je fantastično, da bom o veri lahko prisluhnila v domačem jeziku, in ne v italijanščini, ki sem se je komaj učila. Tudi temu duhovniku je bilo Andrej. Razlagal mi je o veri, mi predlagal knjige, prav tako pa odgovarjal na moja mnoga vprašanja. Moja pot spoznavanja vere je trajala leto in pol.

Vseeno pa ni bil on, ki vam je podelil zakrament krsta. Kaj se je zgodilo v vmesnem času?

V prvem letniku študija znanosti o družini in zakonu sem seveda imela velik primanjkljaj osnovnega poznavanja verskega nauka. Nekega dne sem po predmetu, ki se je imenoval zakrament sv. zakona, pristopila do profesorice in jo prosila, naj mi določene stvari pojasni. Dala se mi je na razpolago in mi predlagala nekaj knjig v ruskem jeziku, da bi materijo lažje razumela. Ob tem pa sem ji samo mimogrede omenila, da najbrž vsega tega ne razumem, ker nisem krščena. Profesorica me je samo debelo pogledala in začudeno vprašala: “Kako da nisi krščena? Kako potem slediš predavanjem?” Odgovorila sem ji, da sem radovedna in da so mi predavanja všeč. Še vedno je delovala presenečeno in je samo prisrčno komentirala: “Pa ti si edina na šoli, ki ni krščena.” (smeh) A kljub temu, da še vedno nisem bila uradno vključena v Cerkev, sem si sproti širila obzorja, spoznavala verske obrede, delovanje Cerkve ipd. Življenje se mi je obrnilo za 360 stopinj.

“Zakaj ne pišeš pismo svetemu očetu, da bi te krstil?”

Ista profesorica me je čez nekaj časa ob koncu predavanja vprašala: “Zakaj ne pišeš pisma svetemu očetu, da bi te krstil?” Presenečena nad njenim vprašanjem sem ji odgovorila: “Kako naj pišem svetemu očetu? Pa saj papež nikogar ne krsti.” Profesorica se mi je nasmejala in mi razložila, da papež to počne enkrat na leto. Naj samo vzamem papir in na eno stran napišem mojo prošnjo za krst. “Vi mislite resno?” sem jo gledala. “Da, ti napiši in potem bo Sveti Duh opravil svojo pot,” mi je mirno odgovorila. Pismo sem novembra 2011 potem dejansko napisala, ga dala tej profesorici, ona pa naprej predsedniku šole, don Liviu Melini. Na koncu je to pismo pristalo pri papežu Benedktu XVI.

In ste dobili odgovor?

Še danes imam živo v spominu, kako je bilo. Bilo je februarja 2012, učila sem se v knjižnici in do mene je pristopil don Livio. Videla sem ga, da skoraj joče, ker je imel oči čisto rdeče: “Imam novico zate,” mi je povedal in dodal: “Na velikonočno soboto te bo krstil papež Benedikt XVI. To bo 7. aprila 2012.” Bila sem v takšnem šoku, da sem izustila samo: “Hvala lepa.” On pa nazaj: “Ti kar mirno. Zdaj pa se pojdi nazaj učit.” (smeh) Mislim, da sva bila oba v šoku. (smeh) Vrnila sem se v hišo, kjer sem živela, in tako sem svojo prijateljico prosila, da bi bila moja botra, p. Andrzeja iz Turkmenistana pa, da bi bil moj boter.

Kakšna je bila reakcija p. Andrzeja? Je bil presenečen?

Ko sem mu pisala, sem mu šele takrat povedala, komu sem napisala prošnjo za krst. Odgovoril mi je: “Si videla? Kaj sem ti rekel? Da bo prišel ta dan. Kajti prosi in ti bo dano, trkaj in se ti bo odprlo.” Resnično je vse prišlo ob svojem času. P. Andrzej je tudi bil zadovoljen, ko je slišal, da sem sredi katehumenata in da bom na prejem krsta pripravljena.

Kakšen je bil krstni dan?

Spraševala sem se, ali sem si to zares zaslužila. In odgovor sem dobila v eni knjigi, ki mi je v knjižnici prišla pod roko. Pisalo je nekaj takega: “Vse, kar se nam zgodi, je zaradi Božje volje in ne smemo se spraševati, če si to zaslužimo. On ve.” Te besede so se vpisale vame.

Sam dan krsta je bil prekrasen. Po eni strani se mi zdi, kot da bi bil včeraj. Iz Rusije je pripotovala moja mama, iz Turkmenistana p. Andrzej. V prezbiteriju cerkve sv. Petra so bili tudi moji ožji prijatelji, poleg mene pa je krst prejelo še 7 drugih katehumenov: iz Italije, Albanije, Slovaške, Nemčije, dva iz Kameruna in Združenih držav Amerike.

Tisti dan sem se rodila v Svetem Duhu.

Krščena sem bila med velikonočno vigilijo, se pravi, zvečer pred veliko nočjo, v nabito polni cerkvi, kar je za tak dogodek običajno. Maša je bila veličastna, bralo se je 9 beril v različnih jezikih, petje je bilo slavnostno … Noč je bila preprosto čudovita. Dobila sem krstno svečo in belo haljo. Poleg krsta pa sem prejela še birmo in prvo sveto obhajilo. Ker se je maša končala približno ob polnoči, smo se v belih haljah in s svečami odpravili domov, v noč. Simbolika je v tem oziru bila čudovita, saj smo delovali kot prinašalci luči. Tisti dan sem se rodila v Svetem Duhu.

Naslednji dan, na veliko noč, smo imeli praznično kosilo pri sestrah, pri katerih smo tisto leto s študentkami živele. Sestre so imele velik vrt in teraso, nedelja je bila sončna in smo jedli kar tam zunaj. Kosilu so se pridružili tudi moji prijatelji, sošolci, sosedje, predsednik šole … Moja mama nam je spekla torto. Bilo je lepo družinsko praznovanje.

Od tega dogodka je danes minilo že več kot 10 let. Kako danes živite svojo vero?

Vera še danes zame predstavlja pot, z vzponi in padci. So trenutki, ko se sprašujem, zakaj se nam v življenju dogaja toliko nepravičnosti, zakaj je včasih tako naporno. Včasih se počutim samo in ne vidim izhoda. Toda, ko grem k maši in se tam pogovarjam z Gospodom, mu povem, kar nosim v sebi, ter ga prosim, naj mi da moč in mir, da sprejmem tisto, česar ne morem spremeniti, potem dobim občutek, da v življenju le ni toliko slabega. Moram edino zaupati. Normalno je, da vse to občutim, da imam vprašanja in da iščem odgovore. Drugače ni rasti, drugače bi moja vera stala na mestu. Prav tako pa sem večkrat doživela prisotnost Boga preko bližnjih. Že samo moja prehojena pot do krsta je dokaz, da je vsa ta srečanja vodil On in podobno se mi je zgodilo, ko so takoj po krstu ugotovili, da imam raka.

Najbrž je to bilo nekaj povsem nepričakovanega?

Po krstu so ugotovili, da imam raka.

Težave s ščitnico sem imela že nekaj let, zato sem jemala tudi primerna zdravila. Junija, približno dva meseca po krstu, pa me je profesorica bioetike po izpitu čisto “slučajno” vprašala, kako to, da sem videti tako utrujena. Povedala ji sem, da utrujenost čutim zelo pogosto in da bi morala iti na pregled, saj mi ščitnica ne deluje najbolje. Vendar v tistem času še nisem imela urejenih vseh dokumentov, ne zavarovanja, niti nisem imela osebnega zdravnika … V Italiji se na dokumente čaka kar precej časa. Glede na mojo situacijo mi je profesorica svetovala, na katero organizacijo se naj obrnem, da mi bodo pregledali kri in naredili še kakšne dodatne teste. Iz izvidov je bilo takoj jasno, da imam visok odstotek protiteles. S temi podatki sem šla k moji profesorici. Na moje veliko presenečenje mi je povedala, da je njen mož endokrinolog in da dela v bolnišnici Gemelli. Dobila sem njegov kontakt in se z njim kar kmalu srečala. Pokazala sem mu vse izvide, po pregledu je takoj ugotovil, da imam povečano ščitnico in bezgavke. Še isti dan je naredil biopsijo ščitnice. Po dveh tednih so opazili, da nekaj ni v redu. Nato so naredili še drugo biopsijo in ugotovili, da imam raka na ščitnici v tretjem stadiju. Toda to novico sem izvedela v času, ko sem čez poletje šla domov obiskat svoje starše. Operirana bi morala biti pod nujno. Nisem vedela, kaj naj storim, naj grem sama v Italijo? Čez poletje ni bilo prav nikogar v Rimu, ki bi mi pri okrevanju lahko pomagal. Zato sem se odločila, da mi bodo operacijo opravili v Rusiji.

Verjamem, da je to bila kar resna preizkušnja …

Ko sem vstopila v operacijsko sobo, sem imela v rokah rožni venec. Zmolila sem Očenaš in s temi besedami v mislih, sem se dala operirati.

Ko sem vstopila v operacijsko sobo, sem imela v rokah rožni venec. Zmolila sem Očenaš in s temi besedami v mislih, sem se dala operirati. Medicinska sestra je videla moj rožni venec in mi povedala, da ga moram dati vstran, vendar je bila tako prijazna, da mi ga je pustila na tleh, blizu moje postelje. Po operaciji mi ga je ista sestra prinesla nazaj in mi rekla: “Vse je šlo dobro.” Tudi v tistem trenutku sem občutila prisotnost Boga. Vsekakor pa so mi pri vsem tem pomagale tudi osebe, ki so mi stale ob strani in zame molile. V razmaku štirinajst dni sem bila operirana kar dvakrat in okrevanje je trajalo dolgo. Vse to je na mojem telesu pustilo veliko posledic in nekatere čutim še danes.

Rim je postal vaše novo domovanje. Je težko biti kristjan v tem mestu, pa čeprav je “zibelka” Katoliške cerkve?

Rim je posebno mesto. Lahko vidiš dva svetova. Po eni strani življenje, ki je posvetno, moderno, po drugi strani pa življenje, ki je sveto. Močno se vidi kultura potrošništva, brezbrižnosti … Vendar, kakor greš po Italiji malo nižje, bolj na jug, so cerkve veliko bolj polne ljudi, ki ohranjajo vero in tradicijo. Rim pa je veliko in kaotično mesto in vero je včasih težko živeti. Kjer sem zaposlena, sem edina, ki je verna in ki hodi k maši. Nekaterih stvari preprosto ne razumejo, pogosto jim manjka spoštovanja in tudi če povem, da sem bila pri maši ali kaj podobnega, jih to ne zanima. Od takih tem se oddaljujejo.

Kjer sem zaposlena, sem edina, ki je verna in ki hodi k maši.

Sicer pa grem vsako nedeljo k maši. Brez tega ne bi mogla živeti. Redni obisk cerkve je del mene. Je pa po vseh teh letih moja vera zagotovo bolj zrela. Tudi vem, da Bog poskrbi, četudi ne morda takoj ali takrat, ko bi mi želeli. Vedno sem čutila, da sem bila vodena. Tudi takrat, ko sem iskala službo. Po Inštitutu Janeza Pavla II. sem naredila še en študij, in sicer iz magisterij iz civilnega prava, zanimalo me je področje mednarodnega prava in migracij. Ko sem leta 2017 zaključila omenjeni študij, je iskanje službe bilo zelo težko. Kamor koli sem pisala, poslala prošnjo, so zahtevali, da bi morala imeti že nekaj let delovnih izkušenj. Od kod naj imam delovne izkušnje, ko pa sem ravno končala študij?

Imam vzpone in padce, brez tega bi moja vera stala na mestu.

Svoj življenjepis sem nato poslala tudi na nek vatikanski urad, toda vnaprej sem vedela, da imam malo možnosti. Že samo zato, ker sem vedela, da dobijo ogromno prošenj. Toda čez dve leti in po dveh razgovorih sem dobila možnost začasne zaposlitve. Od septembra 2019 do marca 2021 sem delala na Oddelku za migrante in begunce pri vatikanskem Dikasteriju za služenje celostnemu človekovemu razvoju. Ta dikasterij je odprl papež Frančišek, potem ko je 8. julija 2013 obiskal otok Lampeduso, kjer se odvija prava drama migrantov v Sredozemlju. To delo je bilo zame prav lepa izkušnja. Tudi zato, ker sem lahko Cerkvi ponudila svoje znanje. Obenem pa sem spoznala še druga področja dela Cerkve, misijone, projekte in tudi čudovite ljudi, ki delajo najrazličnejše stvari za uboge po svetu. 8. julija 2020, na 7. obletnico papeževega obiska Lampeduse, smo tudi imeli sveto mašo in vsak se je lahko s svetim očetom rokoval. Bogu sem hvaležna za vse priložnosti, ki mi jih je dal.

Ob koncu intervjuja, kaj bi povedali nekomu, ki išče Boga ali ki je morda vanj prenehal verjeti?

Rekla bi, naj nikoli ne preneha iskati. In da naj vsak, ki išče, tudi moli. Molitev ti pomaga, da izbereš pravo pot. Prav tako pa se mi zdi pomembno, da se o tem pogovarjaš z ljudmi, ki so verni in ki ti lahko pomagajo, da boš bolje razumel sebe in tudi vzrok, kaj te je “odneslo” vstran. Lahko si se preveč ozrl “ven”, toda zunaj je le praznina. Ne daje ti veselja, ampak te samo še bolj moralno in psihično izžema. Bistveno se mi tudi zdi, da človek ostaja odprt in da prosi za pomoč. Kajti s tem drug drugega bogatimo.