Slovenska mama: Mojo hčer so prepričali, da je fant

Vir: Freepik

Na portalu Iskreni smo že večkrat pisali o porastu transspolnosti med mladimi, tudi med slovenskimi dijaki in dijakinjami (tukaj in tukaj). Gre za pojav, ki še pred dobrim desetletjem ni obstajal – ne transspolnost sama po sebi, ampak njeno bliskovito širjenje med mladimi (predvsem dekleti), starimi med 13 in 17 let.

Kaj ob tem prestajajo starši teh mladostnic in mladostnikov, smo do nedavnega lahko brali le v tujih medijih. Pred dnevi pa se je opogumila ena od slovenskih mam in na Radiu Slovenija 1 spregovorila o tem, kaj doživlja kot mama najstnice, ki se je pri 15-ih letih odločila, da ne bo več punca, ampak fant, ter s kakšnimi vzgojnimi izzivi se doma soočajo. Mamino pričevanje je izjemno iz več vidikov. Prvič zato, ker je zelo osebno, nič zavito v celofan in prikazuje realno stanje tega, kako je, ko te vrstnik (in posledično splet) prepriča, da pozna rešitev za vse tvoje težave, in to je prehod v drugi spol. Drugič pa, ker sogovornica v relativno kratkem času pove zelo koristne in poučne informacije, ki lahko služijo prav vsakemu staršu, učitelju ali vzgojitelju oziroma vsakomur, ki dela z mladostniki in želi vedeti, v kako oteženi realnosti ti dejansko odraščajo.

In še nekaj je vredno poudariti: odnos med mamo hčerko. Kljub temu, da nista na enakih bregovih, sta zmožni spoštljive in odprte komunikacije. Na čemer pa je bilo seveda treba zelo trdo delati.

Novica kot strela z jasnega

Mama, ki je pred mikrofonom želela ostati anonimna, v oddaji pove, da jo je novica o hčerini spolni disforiji (občutku neskladja med biološkim in družbenim spolom) dobila povsem nepripravljeno. Njena hči do tedaj ni kazala nobenih znakov, ki bi narekovali, da jo okrog spola karkoli moti. Kakor dalje pojasni, se je hči vedno sama odločala, kaj bi rada oblekla, bila je zelo dekliška, rada je pela, plesala … Ko jo je v določeni fazi zanimal nogomet, ji je tudi to bilo omogočeno, vendar je kasneje sama od sebe izgubila zanimanje za ta šport. Mama tudi pove, da sta s hčerko imeli lep in zaupljiv odnos. Veliko sta se pogovarjali.

Prehajanje v drugi spol pa se je pri hčerki začel pojavljati postopoma, povsem neopazno, z edino izjemo tik pred valeto. Pa še takrat po pripovedovanju mame to ni bila hčerkina ideja. Toda nekega dne, po tem, ko je ta prespala pri svoji najboljši prijateljici, je mamo predočila z novico, »da ima spolno disforijo, da ne ve točno, kdo je in da se počuti ‘nebinarno’« (t.j. ne kot moški ne kot ženska). Mamo je tudi prepričevala, da je na tem področju dobro informirana in jo učila, da ljudje nismo moški in ženske, ampak ‘cis’ in ‘trans’, da je spol fluiden, da se spreminja itd. Karkoli ji je mama želela znanstveno in izkustveno obrazložiti, je hči na to burno reagirala in zaključila, da se o tem z njo ne more pogovarjati, ker je transfobična.

Pot socialne tranzicije

Hčerka je zamenjala vso garderobo, si postrigla lase in sebe začela naslavljati v moškem spolu.

Ob vsem presenečenju, ki sta ga oba starša ob tej novici doživela, sprva nista zmogla presoditi, ali je to samo ‘faza’, ki bo sčasoma minila, ali pa se bo izkazalo kot nekaj resnejšega. Hčerka je kmalu za tem zamenjala vso garderobo, si postrigla lase in sebe začela naslavljati v moškem spolu. Izrazila je tudi željo, da bi ji mama kupila t. i. ‘binder’, močan trak, ki prsi popolnoma splošči. Kljub temu, da si je mama za to vzela čas in hčerki predstavila vse posledice, ki bi jih to tesno obvezovanje prsi pustilo na njenem telesu, je hčerka vztrajala pri svojem. Brez mamine vednosti si ga je kupila sama. Vendar kakor hitro so te zdravstvene težave nastopile, ga je prenehala nositi. Odločila se je za modrček, ki za telo ni škodljiv, prsi pa vseeno zelo skrije.

Vpliv najboljše prijateljice, ki je že 6. razredu postala LGBT aktivistka

Ob vprašanju, kako je hči pri svojih 15-ih letih prišla na idejo, da je fant, mama omeni vpliv najboljše prijateljice, ki je zelo zgodaj postala LGBT aktivistka. Bila je zelo prisotna na družbenih omrežjih, se imela za biseksualko in hčerki leto in pol pošiljala v branje LGBT vsebine. S ponujenimi idejami jo je prepričala, da vse njene psihosocialne težave izvirajo iz tega, ker je rojena v napačnem telesu. Spletna komunikacija med njima je pričala, da hčerkino spreminjanje zunanjega videza in nadevanje novih zaimkov ni zraslo na njenjem zeljniku.

Mama na tem mestu izpostavi tudi pomemben podatek, in sicer da ima njena hči motnjo avtističnega spektra – da stvari dojema malce drugače, da je njeno razumevanje malo bolj dobesedno in da se težje vključuje v družbo, zaradi česar tudi nima veliko prijateljev. Tekom oddaje mama pojasni, da je bila ravno zaradi omenjene diagnoze hčerka več let spremljana s strani psihologov, nevrologov, zdravnikov in drugih specialistov ter da nihče od njih ni nikoli opazil, da bi imela kakršno koli stisko ali težavo s spolom.

Socialna tranzicija ni prinesla olajšanja

Kljub temu, da je hči prevzela zunanji videz moškega, pa ji to ni prineslo nobenega olajšanja, pripoveduje mama. “Še bolj se je začela zapirati vase, postala je depresivna, začela je opuščati vse dejavnosti, ki jih je imela. Prej je bila zelo aktivna, umetniško nadarjena, potem pa ni več imela motivacije za nič. Bil je čas kovida. Ni je niti bilo ven iz sobe, ni jedla, ni več skrbela zase. Kot da bi zbolela.

Ker je bila situacija zelo težka, je hčerka pod nujno morala k pedospihiatrinji. Ta ji je pomagala, da je prišla ven iz negativnega razpoloženja in dobila nazaj motivacijo za šolo, učenje in druženje. Kot pove mama, zdravnica hčerkinemu videzu, ki je takrat izgledal že zelo deški, ni posvečala nobene pozornosti.

Psihologinja, ki se je nagibala k t. i. »potrditvenemu pristopu«

Psihoterapevtka je želela hčerkina občutja potrditi, v smislu, da se strinja z njenim prepričanjem.

Po prvih obiskih pedopsihiatrinje je hčerka izrazila, da želi nadaljevati s psihoterapijo. Starša sta ji omogočila obiskovanje klinične psihologinje, od katere pa je po določenem času začela pričakovati, da jo naslavlja z moškim zaimkom. Psihoterapevtka je tej njeni želji želela ugoditi, vendar se s tem ni strinjala mama in je terapevtko prosila, naj tega ne počne. “Terapevtka je imela potrditveni način. Ona bi potrdila njena občutja”, pripoveduje. Reakcije hčerke ob tem je bila slaba. Mamimo neodobravanje je razumela, kot da je nima rada in da dela proti njej.

Grozljivo podobne izkušnje staršev iz tujine

Sogovornica se je kot vsak skrben in ljubeč starš podala na raziskovanje transspolnosti med mladimi, povezala se je tudi z drugimi starši iz tujine in ugotovila, da se spolna disforija skoraj pri vseh pojavlja na identični način – otroci ogromno časa preživijo na računalnikih, nanje vplivajo družbena omrežja, mlada dekleta so ranljiva skupina – še posebej tista, ki imajo že prej diagnosticirane motnje s področja duševnega zdravja – ADHD, avtizem, anskioznost, depresijo, motnje hranjenja ipd.

Nadaljnji del pogovora je za vsakega starša zelo informativen, saj mama spregovori o škodljiv posledicah zaviralcev pubertete, ki jih predpisujejo spolno zmedenim mladostnikom, o razdeljeni stroki, o težavnih kirurških posegih, ki imajo visoko stopnjo napak in slabih izidov. Izpostavlja tudi študijo dr. Lise Littman, ki je že pred leti prepoznala t. i. hitro naraščajočo spolno disforijo – ko se nekdo v razredu ali v mladostnikovi socialni mreži izpostavi, da je spolno nevtralen, nebinaren ali trans, njegov ožji krog prevzame te značilnosti.

»Tudi če se ne strinjamo, jo imamo radi, ne želimo ji nič slabega«

Ne želim si, da bi hči zaradi občutkov, ki so spremenljivi, trajno spremenila svoje telo.

Ob vprašanju, kako je po treh letih, odkar je hči naznanila, da ima spolno disforijo, mama odgovori, da hči dandanes izgleda kot fant. »Je velik odklon, odmik od tega, kar je bila,« še doda. Toda z njo ima imajo doma odprte komunikacijske kanale in se ne dokazujejo več, kdo ima prav in kdo ne. Opaža pa tudi, da je hči doma veliko bolj sproščena in razpoložena: »Ko je doma, je ona, uporablja svoj glas. Se bolj sproščeno oblači. Ne nosi binderjev.« Mama vso to vedenje vidi »bolj kot neko predstavo za zunanjost, za zunanje opazovalce, kot pa da bi bilo njeno«.

Vseeno pa občuti strah, kam bo vse to pripeljalo. Upa, da ne bo prišlo do prehitrih in nepovratnih sprememb. S hčerko sta prišli do dogovora, da počaka še nekaj let, preden se odloči. »18 let ni magična meja. Možgani dozorijo do 25. leta,« izpostavi mama. »Najstniki še ne razumejo dolgoročnih posledic neke odločitve.«

»Mejo jim je treba postaviti«, pravi, saj nevladne organizacije, ki pomagajo trans otrokom in njihovim staršem, tega ne storijo. Na delavnici, ki se je je kot starš udeležila, je namreč dobila občutek, da gre za »ultra permisivni pristop«, kjer se spodbuja, da se ugodi vsem otrokovim željam. Kot mama pa zavzema pristop, da se hčerki verjame, da ima resnično te občutke, in da se ji pomaga. Pušča ji tudi svobodo pri izbiri prijateljev – čeprav ti razmišljajo podobno kot hči. Verjame namreč, da je bolje, da ima prijatelje, kot pa da je sama: »Bolj je aktivna, ko se z njimi druži.« Vseeno pa pravi, da v tem trenutku ne bo potrjevala njenih prepričanj, zaradi katerih čuti stisko, kajti ne želi si, da bi hči zaradi občutkov, ki so spremenljivi, trajno spremenila svoje telo.

Vabljeni k poslušanju celotne oddaje!

Želite o ideologiji spola in transseksualnosti med mladimi izvedeti več? Oglejte si video z dr. Gabrielom Kavčičem: “Mladim moramo povedati: ‘V redu si, ni se ti treba popravljati’” in 2. del pogovora “Mlad človek, ki je zmeden v svoji spolni identiteti, potrebuje pomoč in spremljanje, ne pa operacije”

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Preveri pakete

Komentarji

  1. Jaz bi samo opozorila, da je izšla pred dvema tednoma knjiga dr. Miriam Grossman LOST IN TRANS NATION A CHILD PSYCHIATRIST GUIDE AUT OF THE MADNESS. Govori, kako reagirati, ko ti otrok pove da je trans in priročnik za starše kako postopati dalje. Je bil tudi intervju, ki ga je opravil Gad Saad.
    https://www.youtube.com/watch?v=z1GzHrLN8yA

  2. Naj se zmešano punco takoj pošlje na služenje vojaškega roka in to vsaj za dve leti. Že po dveh tednih bo prišla k pameti. Psihologinji ali psihoterapevtki, ki je podpirala njeno norijo, pa prepovedati opravljati poklic.

      1. G. Andrej,res brez empatije napadate nekoga,ki ga ne poznate in ne poznate stiske te punce ter njene družine.
        Iskreni.net kot da podpira širjenje predsodkov in napadanja nekoga,ki se počuti drugačnega.

        1. Če odmislim besedo “zmešana”, ki je mimogrede POVSEM PRAVILNA beseda za to stanje, ni hotel Andrej nič slabega. Lahko bi jo poslali na prakso v železarno, v rudnik … pač predstaviti ji tipično moški svet. Potem bi lahko poštimala “zmešanost” veliko lažje. Saj smo mi meli tui zmešane otroke. Verjetno eden izmed naših ni bil čisto raven. Naloga staršev je, da stojimo neomajni zraven in pomagamo, ko padajo. NE pa da da PREPREČUJEMO pasti!!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja