Skrivnost samostojnosti otrok

Foto: Shutterstock

Danes sem opazovala 3-letnico, kako se uči zapenjati gumbe in se zraven samo čudila. Bil je čudovit trenutek čuječnosti, urjenja potrpežljivosti zame, potrditve zaupanja v otroka ter čudenja otroškemu razvoju, ki ima gonilo za napredek v sebi.

Ta trenutek me je zopet navdal z mirom in zaupanjem, da otrok k samostojnosti ni treba voditi, ampak je naloga bistveno večja. V samostojnosti jim je namreč treba slediti.

Prejšnji dan je bilo veselje nepopisno, ko ji je uspelo obuti par čevljev, ki se je vedno zatikal pri peti, jezik je ušel notri, pa še zapeti jih je bilo težko. Nič kolikokrat prej jo je frustracija ob obuvanju pripeljala skoraj do obupa. Pa vendar, to je bilo jeseni in za mrzle zimske dni so te čevlje nadomestili topli škornji. Zdaj, po 3 mesecih, pa je bil trenutek zanjo pravi – poskusila je, videla da zmore, nadaljevala in predvsem zaupala vase. V njenih očeh je vel ponos nase, čista sreča, v mojih pa ponos z zaupanjem, da za vse pride pravi čas, samo zamuditi ga ne smemo.

Pomanjkanje časa – prikrit sovražnik otrokove samostojnosti

Otrok bi rad užil svet, ga raziskoval in vstopil vanj tako, da bi tudi sam znal vse to, kar znamo mi.

Preobremenjenim staršem se nič kolikokrat zgodi, da nimamo časa. Enoletnik bi rad šel sam po stopnicah, pa se nam mudi in ga nesemo, nato pa ga pri treh letih priganjamo in nanj pritiskamo, zakaj že ne gre malo hitreje in da je zdaj že prevelik, da bi ga nosili. Dvoletnik bi na vsak način rad oblekel hlače, pa mu izzive delajo njegove pete, za katere se hlače še prerade zataknejo. Ker se nam mudi, mu ne pokažemo, kako lahko izziv reši, ampak ga oblečemo sami. Dve in pol letnik bi želel sam pomivati posodo, vendar nočemo, da je moker on in cela kuhinja, obenem pa kozarci še bolj umazani kot prej ter morda celo razbiti po vrhu vsega.

Seveda je popolnoma normalno, da se nam včasih ne da s tem ukvarjati in se nam mudi. Ampak ves čas se zavedajmo, da s tem izpuščamo najboljšo priložnost za učenje, sodelovanje in konec koncev tudi potrjevanja otrokove samopodobe. Otrok bi rad užil svet, ga raziskoval in vstopil vanj tako, da bi tudi sam znal vse to, kar znamo mi. Otroci se učijo s posnemanjem in tako z veseljem tudi sami vzamejo v roke kladivo takrat, ko očka zabija žeblje, pomivajo posodo tako kot mami, še zobe si najraje umivajo skupaj s starši, tako, po odraslo.

Ste kdaj opazovali deklico, ki se hoče urediti tako kot njena mamica? Z levim kotičkom očesa jo budno spremlja in prevzema njene kretnje ob česanju in urejanju pričeske. Na nekem sprehodu je mož dvignil nogo ob obzidje in si zavezal čevlje, hčerka pa je sledila in še sama dvignila nogo gor, točno tako kot njen očka. Če otroci posnemajo vse to, zakaj potem ne bi tudi vseh ostalih stvari glede samostojnosti, za katere si želimo, da jih s seboj odnese v odraslost?

Ključ je v sodelovanju

Otrok bo postal najbolj samostojen v tem, ko bo z nami sodeloval v vsakdanjih opravilih. S tem, ko zamudimo okna učenja, izgubimo tudi veliko priložnost in kasneje je za iste spretnosti potrebne mnogo več energije. Pa ne me narobe razumeti, napisano nikakor ne govori o tem, da otroke k samostojnosti »silimo« in pritiskamo, saj ima vsak otrok svoj ritem in v okviru njega pokaže, kdaj je zanj pravi čas za določen korak. Samostojnost namreč mnogokrat še vedno napačno interpretiramo in otroke pogosto iz lastnega strahu skušamo odriniti od sebe ali pa od njih pričakujemo sposobnosti, ki jim še niso dorasli … ker smo to nekje prebrali.

Kdaj je pravi čas za določen korak, ne moremo najti v knjigah, razvojnih mejnikih ali pa celo v prepričanjih, ki nas glede odraščanja in otrok spremljajo (kot npr. zdaj, ko boš pa velik bratec, je pa čas, da se odvadiš od pleničk). Odgovori so zapisani v vsaki individualni družini, vendar v pristni uglašenosti z vsakim otrokom posebej. Vodilo vseh družin pa je lahko enako – s spoštovanjem do otroka, z zaupanjem vanj ter v otroški razvoj in tankočutnostjo zaznajmo, kdaj je pravi čas za našega otroka in se mu po najboljših močeh skušajmo na njegovi poti učenja pridružiti – mu dopustiti učenje tam, kjer sam pokaže voljo in ga spodbuditi tam, kjer potrebuje dodatno pomoč.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja