Zakaj prezgodnje učenje za otroka ni vedno najboljše

Vir: Shutterstock

Danes se pri otrocih vedno bolj daje v ospredje njihov kognitivni razvoj, se pravi, to, kar otrok pove, “pokaže” in na kar smo starši in drugi odrasli lahko ponosni. Vse lepo in prav, dokler ne pretiravamo in pozabljamo, da pri razvoju možganov obstaja nek vrstni red, ki ga nikakor ne bi smeli spregledati.

O tem nam je v video oddaji že spregovorila defektologinja Tatjana Jakovljević, ki je jasno predstavila, kako otrok v predšolskem obdobju najbolj potrebuje prosto igro, gibanje v naravnem okolju in druženje s sovrstniki. Vse te “dejavnosti”, ki jih otrok tako ali tako ima najraje, namreč stimulirajo njegove nižje možganske centre, ti pa so potem temelj za višje kognitivne funkcije. Zveni zapleteno? Niti ne.

Znotraj svoje stroke podobno ugotavlja tudi psihoanalitičarka in strokovnjakinja za vzgojo Erica Komisar, ki besede Tatjane Jakovljević samo dopolni, in sicer s tem, da otrok v zgodnjem obdobju potrebuje tudi fizično in čustveno prisotnost mame, ki mu zagotavlja zaščito pred stresom in mu pomaga uravnavati njegova čustva – kar je pomembno za zdrav razvoj možganov in otrokovo dobro počutje v prihodnosti. Komisarjeva sicer dodaja, da sta v prvih treh letih otrokovega življenja potrebna oba, tako oče kot mati, vendar otroci v tem obdobju veliko bolj potrebujejo občutljivo in empatično vzgojo. In kaj ima prisotna in empatična mama opraviti z otrokovim kasnejšim učenjem? Pravzaprav veliko.

Socialno-čustveni razvoj je temelj za kognitivni razvoj

Socialno-čustveni razvoj otrokom pomaga, da se naučijo prenašanja frustracij, ki se pojavljajo tekom učnega procesa.

Kot povesta Komisarjeva in Jakovljevićeva, danes na podlagi dolgoletnih raziskav razumemo, da je razvoj desne možganske polovice temelj za razvoj leve možganske polovice. Ali z drugimi besedami povedano, socialno-čustveni razvoj (desna polovica) daje temelj kognitivnem razvoju. In kakšna je razlika med njima? Socialno-čustveni razvoj se osredotoča na stvari, kot so odpornost na stres, sposobnost vzpostavljanja odnosov z drugimi, sposobnost branja znamenj družbe in uravnavanja čustev. Pomaga nam, da bi se v življenju ujeli z drugimi ljudmi in da bi znali regulirati svoja čustva. V desni polovici možganov pa se razvijajo logika, sklepanje, branje, pisanje, matematika … In kot bomo v nadaljevanju videli, ravno socialno-čustveni razvoj otrokom pomaga, da se naučijo prenašanja frustracij, ki se pojavljajo tekom učnega procesa: ko otroci usvajajo nove pojme, ko so predočeni z abstraktnim (črke, številke, novi pojmi in drugi znaki), potrebujejo umirjenost, koncentracijo in vztrajnost, da se vse to naučijo.

Nogavice in čevlji

Erica Komisar to ponazori s preprosto analogijo “nogavic in čevljev”. Po njenih besedah je spodbujanje kognitivnega razvoja, kot sta branje in pisanje, v prezgodnjem otroštvu, enako, kot če bi si na noge najprej nadeli čevlje in šele nato nogavice. Ne, ne moremo in ni smiselno.

Radoveden um izhaja iz ustvarjalnega uma, ustvarjalnost pa izhaja iz socialno-čustvenega razvoja.

Kdaj torej otroke začeti “učiti”?

Pri ugotavljanju, kdaj je pravi čas, da otroke seznanimo z branjem, pisanjem in računanjem, je treba upoštevati več stvari, pravi Komisarjeva.

  • Najprej je treba upoštevati, da so prva tri leta otrokovega življenja najpomembnejše obdobje razvoja desne možganske polovice (socialno-čustveni razvoj). To je čas, ko želimo z otrokom preživeti veliko časa, ga spodbujati, da se spontano zaigra in da je v interakciji z drugimi otroki. V prvih treh letih po besedah Komisarjeve niti ni zaželjeno, da otroka silimo v neko strukturirano dejavnost, ampak da mu omogočimo tisto, kar je zanj najbolj naravno, torej, da preživlja čas s starši in da se igra.
  • Druga stvar, na katero moramo biti pozorni, je ta, da starši ne smemo precenjevati otrokovih dosežkov. Kaj to pomeni? Če želimo otroka pred njegovim tretjim letom nekaj naučiti, mu to lahko povzroča velik stres, čeprav se zdi, da je otrok nad usvajanjem novih znanj navdušen. Komisarjeva nas ob tem spomni, da je otrok naravnan, da nam želi ugajati in da išče naše odobravanje. Zato se bo za našo pozornost potrudil tudi, ko mu bo težko. Strokovnjakinja za vzgojo ob tem opozarja, da ne glede na to, kako so triletniki “navdušeni” nad črkami in številkam, je to učenje zanje stresno. Še posebej takrat, ko jim ne gre. Kasneje pa se tudi lahko zgodi, da na neki točki teh starševskih pričakovanj ne bodo mogli več izpolniti, hkrati pa ne bodo imeli dovolj utrjenih čustvenih sposobnosti, da bi se resnično spoprijeli z razočaranjem. To nedoseganje uspešnosti (ali pa odličnosti) jih lahko tudi zlomi.
  • Tretja stvar pa je čustvena regulacija, ki izvira iz socialno-čustvenega razvoja. Vsakič, ko smo kot starši prisotni ob svojih otrocih in jih potolažimo, pomirimo ali jim pomagamo prebroditi trenutek frustracije, s svojo prisotnostjo dejansko pomagamo razviti njihovo odpornost na stres in sposobnost prenašanja frustracij. Otrokom torej ne želimo odvzeti vseh frustracij, želimo pa jim jih pomagati uravnavati. Kajti, uravnavanje čustev je temelj za kasnejše učenje. Komisarjeva da primer sestavljanja puzzlov. Čeprav lahko otrok sestavi sestavljanko že zelo zgodaj, celo pred tretjim letom starosti, bodo vse naslednje sestavljanke vedno bolj težje in zapletene. In če ima otrok dobro socialno-čustveno ozadje, se bo lažje spopadel s frustracijo, ko mu sestavljanke ne bo uspelo takoj sestaviti in bo zanjo potreboval več časa in napora.

Torej, če smo z otrokom potrpežljivi, se bo ta naučil vseh kognitivnih spretnosti – branja, pisanja, računanja, logičnega razmišljanja itd. In kot še ob koncu videa pove Komisarjeva: “Kognitivni razvoj je organski in sledi čustvenemu razvoju ali z drugimi besedami povedano, radoveden um izhaja iz ustvarjalnega uma, ustvarjalnost pa izhaja iz socialno-čustvenega razvoja.”

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Odličen prispevek, kot vedno Mojca zna.

    Otroci so po sovji naravi vedno radovedni, vedoželjni, spontani, če jih ne štopamo. Zato je zelo pomembno, da se posvetimo otroku že v obdobju nosečnosti (zdrav način življenja, gibanje nosečnice, poslušanje glasbe, itd. da nosečnica ni v preveč stresa).
    In kot vedno lahko napišem, domišljija nima meja in otroci jo imajo nekje do vstopa v šolo. Potem se jih vkalupi in do zdaj mi ni še nihče povedal, da nimam prav. Šolski sistem dela povprečneže, dela jih labilne, potrošnike, digitalno zasvojene, nerazmišljujoče nekritičen osebnosti. Adijo pamet, in ne hvala za tako družbo!

    Ko se otrok rodi, je nebogljen in je odvisen od mame in očeta, če se rodi v optimalno družino. Če ni optimalne družine, se vedno najde kdo drug od sorodnikov, prijateljev, da otroku lahko pomaga.
    Težava je, ker otroci gredo prehitro v vrtec, ponavadi z 11-meseci, kar ni normalno. Vsi strokovnjaki povedo, da starši potrebujemo vrtec, ker moramo v službo, otroci do 3. leta ne potrebujejo vrtca, ker niti ne razumejo, zakaj v vrtec in so pol dneva s tujci v nekem prostoru. Pa četudi so v vrtcu čudovite vzgojiteljice, predane, otrok do 3. leta potrebuje osnovo in to sta mama in oče.

    Otroke se tudi prehitro da v šolo, kar seveda je z devetletko postalo zelo očitno, eni smo na to zelo opozarjali, posledice se kažejo, ampak ljudje so še vedno naivni, butasti po domače povedano.
    Agenda otroke oddaljiti od družine, najprej v vrtcu, potem v šoli, potem z lgbt agendo in ostalimi agendami. Mene to ni prepričalo, ker jaz svojega sina najbolje poznam. In starši se bodo malo morali zamisliti, kako naj vzgajamo svoje otroke, da tem muham enodnevnicam ne bomo podlegli.

    Zopet apeliram, preberite knjigo razvojnega psihologa Gordona Neufelda in zdravnika, psihiatra, terapevta Gaborja Mateja, tam vam je vse razloženo, zakaj starši ne smemo dopustiti, da nas družba zavede.

    1. Se popolnoma strinjam. Vsaj do treh let naj bi bil otrok doma, v varnem zavetju staršev ali pa vsaj starih staršev, stare mame.
      In povrh vsega so uvedeni še nenormalno dolgi delavniki, ki trajajo cel dan! Če se je včasih delalo od šestih do dveh in od sedmih do treh, trajajo danes delavniki do večera! In kaj ima potem otrok od takih staršev, ki pridejo domov izmučeni, izmozgani, brez energije. V takem stanju niti nimajo volje se posvetiti otrokom.
      Namesto, da bi nas razvoj in sodobna tehnologija osvobodila, nam je naložila še več dela in to stresnega! Še v prostem času morajo biti zaposleni dosegljivi na službeni telefon in mejl. Kakšno življenje – sodobno suženjstvo!
      In potem se ne čudimo, če nam rodnost pada in je vse manj otrok.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja