»Še nikoli v življenju nisem tako dobro jedel« ali ko očka pusti službo in ostane doma

Lahko je preprosto odraz gospodarskega napredka ali pa »modernejših« časov: dejstvo je, da se število očetov, ki ostajajo doma zaradi skrbi za otroke, povečuje.

V ZDA ocenjujejo, da je takih očetov nekaj več kot 200.000 in da se je številka v zadnjem desetletju podvojila.

Koliko je takih očetov v Sloveniji, ni natančno znano. Staršev štirih otrok ali več, ki so pustili službo in imajo s strani države plačane prispevke, je bilo leta 2016 v Sloveniji 1348, od tega naj bi bilo očetov ena desetina, torej cca. 130 do 140 (vir: MDDSZ). Končna številka je najbrž nekaj višja, saj je treba prišteti še očete, ki so doma, pa imajo manj kot 4 otroke, so brezposelni itd.

Kakorkoli že, očetje, ki se odločijo ostati doma, so kljub vsemu precej ogrožena vrsta. Pustiti polni delovni urnik in se odpovedati finančni varnosti je za moškega težka naloga. Posvetiti se kupom perila, vzgoji otrok in gospodinjenju morda še težja.

A vsak zakon mora najti tisto pot, ki je zanj prava in osrečujoča. Marko in Natja Potočnik sta jo našla – Marko je ostal doma in skrbi za gospodinjstvo ter otroke, Natja pa ostaja v službi. Preberite si njuno zgodbo.

Marko, lahko na kratko predstaviš sebe in svojo družino?

Sem Marko. Pred desetimi leti sem se na poroki prijateljice zapletel z Natjo. Še dodatno sem se z njo zapletel na najini poroki pred osmimi leti. In to je bil začetek moje »kariere« očeta. Natja si je namreč že od nekdaj želela imeti otroke do šole doma. Po spletu okoliščin pa je varstvo zaupala kar svojemu možu.

Imava štiri predšolske otroke: Aljaža, Manco, Ajdo in Evo. Do letošnjega leta so bili vsi v domačem varstvu, letos pa je Aljaž v vrtcu, saj gre drugo leto v šolo.

Smo hkrati posebna in povsem običajna družina: pozimi smučamo in poleti čim več plavamo v morju. Vmes pa počnemo še vse ostalo … in še kaj zraven.

Sam sem dokončal študij etnologije in kulturne antropologije ter socialnega dela in se dokvalificiral za bibliotekarja. Delal kot bibliotekar v knjižnici in kot vzgojitelj v dijaškem domu. Natja pa je po izobrazbi vzgojiteljica predšolskih otrok in je že deseto leto zaposlena v nekaj minut oddaljenem vrtcu.

Do poroke sem živel za plezanje , moja žena pa za balet. Obožujem raznoliko življenje. Pred poroko sem veliko plezal, potoval, muziciral, soustvarjal všečne družbe in veliko bogatih dogodkov. Vse omenjeno delam še sedaj, le da v manjšem in prilagojenem obsegu.

Zakaj si se odločil ostati doma?

Doma sem najprej zato, ker si z Natjo to lahko privoščiva. Že pred poroko sva si želela, da bi eden od naju ostal doma, ko bodo prišli otroci.

Prepričana sva, da lahko družina na tak način diha precej bolj umirjeno in usklajeno. Trenutno je družina na prvem mestu, poleg tega pa na tak način ostaja dovolj časa in energije še za naju, prijatelje, hobije, številne malenkosti in neumnosti.

Prvotno je bilo mišljeno, da doma ostane Natja. Ob koncu zadnje službe se mi je ponudila dobra priložnost, a sem jo zavrnil, ker smo bili doma ravno sredi gradnje. Nato pa sem dobil še priložnost za službo, ki sem si jo želel, in je bila zame idealna. Poznal sem delovno mesto, tam že delal, pri delu užival in se s prav vsemi zaposlenimi tudi dobro razumel.

Ob tej priložnosti sva z Natjo na znova pretehtala naše družinsko življenje. Presenečena sva ugotovila, da je navkljub željeni »idealni« službi bolje, če ostanem doma jaz in gre po končanem porodniškem dopustu v službo ona.

Zakaj?

Ko sva primerjala delovne urnike, je bil Natjin bistveno boljši. Ob morebitnem prihodu še enega otroka, katerega si z Natjo še želiva, je z organizacijskega stališča lažje, če bi bil v času porodniškega dopusta doma tudi jaz.

Poleg tega si že več let želim uresničiti nek projekt, katerega sem ravnokar zagnal in ne verjamem, da bi imel še kdaj priložnost zanj.

Predvsem želja po še enem otroku in želja po realizaciji projekta sta tehtnico nagnila v smer, da sem ostal doma.

Kakšne se vama zdijo največje prednosti tega, da si kot oče ostal doma?

Največja prednost je čas. Ker sva se odločila za (za današnje razmere) malo večjo družino, se nama zdi prav, da imava zanjo tudi več časa. Želiva se posvetiti prav vsakemu otroku posebej. Ni hitenja in živčnosti.

Ker sem doma, si lahko z Natjo vzameva več časa tudi zase. Ob torkih dopoldne imava urejeno varstvo. Ta dopoldan porabiva za karkoli: bodisi za nujna skupna opravila, za pogovor ali pa le za ležanje, spanje. To je nama posvečeni čas.

Opazila sva, da imamo zdaj tudi več časa za prijatelje. V obdobju, ko sem bil v službi in so bili vsi otroci še zelo majhni, smo gradili. Takrat druženja s prijatelji skoraj ni bilo več. Zdaj imam čas tudi zanje in ugotavljam, da je to čedalje bolj redka dobrina.

Znaš ob tem, ko si doma, poskrbeti tudi zase, za svoje hobije?

Zdaj imam celo več časa za redno ukvarjanje s športom. In tega, razen izjemoma, ne izpuščam. Ob redni aktivnosti krepim tudi svojo trmo, vztrajnost in svojega duha. Velikokrat bi bilo bolj lagodno ostati na nižjih obratih, a ob teh človek kaj hitro zaspi. Poleg tega sem v obdobju službe po opravkih večinoma šel kar z avtom, medtem ko se zdaj trudim uporabljati kolo.

Rad se ukvarjam tudi z instrumenti. Na novo sem se naučil igrati celo nekaj novih. Opažam, da nam muziciranje zelo polepša vsakdan. Življenje ob glasbi je resnično bolj uglašeno. Ena od hčerk je po značaju bolj zadržana, a se ob živi ali predvajani glasbi preko plesa povsem sprosti.

Si opazil kakšno posebno spremembo v vašem družinskem življenju, odkar si doma?

Še nikoli v življenju nisem tako dobro jedel kot sedaj :). Z Natjo imava končno dovolj časa, da se posvetiva kuhi. Poleg tega zelo veliko kuhamo skupaj z otroki.

Spremenil pa se je tudi domači red. Ko je Natja v službi, ostali, kadar smo doma, postorimo veliko gospodinjskih opravil, na primer operemo in obesimo perilo, pomijemo in zložimo posodo, pripravimo in že pojemo kosilo. V primeru, ko je eden od staršev doma, ni hitenja z domačimi opravili in tudi družina zapluje povsem umirjeno v popoldanski skupni čas.

Kako ti moške lastnosti pripomorejo pri otrocih in domu?

Načeloma otroci na nek način bolj »vrtijo okoli prsta« mame kot očete. Pri nas je že tako. Jaz imam pri otrocih večji red kot Natja.

Kadar sem sam, se z otroki nič kaj dosti ne pregovarjamo. Načeloma me poslušajo na prvo besedo. Kadar sva pa doma oba, takrat se vse njihove slušne sposobnosti občutno zmanjšajo. Tudi glede določenih malenkosti precej manj kompliciram. Še posebno, ko se na primer odpravljamo od doma.

Opažaš kakšne omejitve, ker si moški, ki je z otroki doma, ali se ti zdi, da lahko delaš vse enako dobro kot žena?

Glede kuharije, ročnih del in nekaterih gospodinjskih opravil sem v primerjavi z Natjo precej bolj »lesen« in okoren. Saj mi gre, a jaz delam eno stvar naenkrat, na katero se moram pripraviti in osredotočiti, ne pa treh. Pač, nisem kot Natja, ki ima včasih tudi po šest rok in štiri ušesa.

Ona zna otrokom marsikdaj ponuditi več kreativnosti in dinamičnosti. Sicer nihče ne ve, kdo se s čim igra, ker so materiali in igrače vsepovsod, a tu je Natja bolj sproščena in ustvarjalna. Jaz pa sem nasprotno bolj redoljuben in želim tudi otroke naučiti določene odgovornosti.

Kako kot moški sprejemaš to, da nisi plačan za svojo službo?

Kot veliko milost. Živimo v deželi, kjer je ostati doma ob eni plači mogoče. Lahko bi Slovenijo primerjal na primer z Nemčijo, kjer je za velike družine veliko bolje preskrbljeno, a se tudi v Sloveniji ni za pritoževati.

Na svojo vlogo doma ne gledam kot na službo, ampak kot na nekaj zelo prijetnega. Seveda je v naši družbi moški lik tisti, ki naj bi skrbel za gmotno preskrbljenost družine. Lahko bi se zafrustriral, a le zakaj? Natja spravi le denar do doma, doma pa z njim upravljam jaz :).

Vem, nisem povsem klasičen lovec. Pa nam doma zaradi tega ničesar ne manjka. Prej nasprotno, saj imamo čas – dobrino, ki številnim primanjkuje in zaradi pomanjkanja katere večina čedalje bolj jamra. Kaj ti pomaga, če imaš dovolj denarja, če ga pa potem nimaš niti priložnosti porabiti?

Pa morata biti pri porabi previdna? Vama je kdaj žal, da živite le z eno plačo?

Lagal bi, če bi rekel, da pri porabi denarja z Natjo nisva previdna. Še vedno pa nisva pretirano previdna. Sebi in otrokom zaradi financ prav ničesar ne odtegujeva. Na koncu gradnje hiše sva sicer prišla v minus, a je bila to le posledica številnih večjih investicij.

Ravno zaradi gradnje sva bila nekaj časa tudi oba v službi in bi v primeru, da bi morala, to še bila. Zdaj, ko večjih investicij ni več, pa že solidno varčujeva.

Sta naletela na kakšne predsodke med prijatelji. Kakšni so bili odzivi med njimi?

Pravzaprav še nisva naletela na negativne odzive. Odkar sem zavrnil idealno službo, med prijatelji zelo hitro pride do debate o najinem načinu življenja. Marsikdaj jo namerno odprem to celo sam. Se mi zdi, da je treba ljudi spomniti, da se v življenju preveč ženemo in hitimo. Zmanjkuje pa nam časa – za prav vse.

Neredko pa svojega načina življenja raje ne razglašava, saj sva že večkrat začutila, da bi si tudi kdo drug želel ostati doma, pa si zaradi ekonomskih razlogov tega preprosto ne more privoščiti.

Številni so celo zelo veseli najinega načina, saj sva jim s svojim življenjem v oporo. Marsikdo je vesel, da obstaja še kdo, ki je doma, ki ima do osnovne šole doma tudi otroke in ki razmišlja malo drugače. Ni katastrofa, če eden od staršev nima službe. Pravzaprav je iz številnih zornih kotov ravno nasprotno. Kadar kdo izgubi oporo, se pogosto nasloni na naju. Nimava nič proti. Ob takih trenutkih se zaveva, da je najina zgodba še kako potrebna.

Ob tem želiva poudariti, da najin način življenja podpirajo tako moji kot Natjini starši. In ravno njihova opora nama zelo veliko pomeni. Tako eni kot drugi so naju naučili živeti za pomembne stvari v življenju. Ob njih sva se že od malega učila gojiti lepe odnose.

Kaj pa pravi na vse skupaj žena?

Saj si je ona izmislila ves koncept. Prvotno je sicer želela ostati doma ona, a se je potem tako obračalo, da sem ostal doma jaz. Po ponudbi in zavrnitvi idealne službe se je vse postavilo na glavo ali na nek način na pravo mesto.

Imaš še kakšno spodbudo za naše bralke in bralce?

Dobro je, če smo unikatni. Če sledimo tistemu, kar najbolj ustreza nam. Bodimo pogumni in se ne ozirajmo preveč na druge. Vsak mora najti svoj sistem, način, stil.

Ni enostavno najti način, kako iti čim bolj v polnosti skozi življenje. Če pa ga najdeš in imaš pogum, da mu slediš, potem je vse skupaj precej lažje.

Trenutno nama je z Natjo lepo. Dopuščava pa tudi, da ko / če se bodo okoliščine spremenile, se bova organizirala drugače.

Foto: družinski arhiv