Se ljubimo kot bratje?

Vir: Flickr

Počasi se med ostalimi postnimi pesmimi v naših srcih že oglašajo tiste, ki še posebej obeležujejo veliki teden. Ena od njih nas spodbuja, da bi se ljubili kot zvesti bratje. In prav to so besede, o katerih, ko opazujem svet okoli sebe, večkrat razmišljam. Biti si zvest kot brat.

Zakaj je zvesta bratska ljubezen nekaj tako posebnega, da se jo daje za zgled?

Sorojenci so si značajsko lahko zelo različni. Lahko se razlikujejo v izgledu, lahko so različni v vzkipljivosti, lahko se vsak po svoje odzivajo, lahko imajo povsem različna zanimanja in veščine. Pa vendar jih veže neka posebnost. Rasli so v istem gnezdu in bili deležni podobne vzgoje nepopolnih staršev. Ob njih so se oblikovali vsak na svoj način, drug ob drugem pa so pobrusili najostrejše robove. Če se dva kamna dovolj dolgo drgneta eden ob drugega, postaneta oba gladka in prilegajoča. Nekaj podobnega se zgodi tudi med sorojenci.

Bratje in sestre se poznamo v najslabšem …

Bratje in sestre se zares poznamo. Vemo, kje je nekdo najbolj ranljiv in vemo, kje je najbolj trden. Kot otroci smo se v ta mesta najraje »žokali«. Ko si se zaradi česar koli skregal, je bilo iskanje najprimernejše točke, da drugega prizadeneš, nekaj najslajšega. Po drugi strani pa so bile sorojenčeve trdne plati tiste, ki so nam šle mnogokrat najbolj na živce. Naredili bi vse, da bi jih zmečkali. Tako pripravno je, ko se skregaš in imaš »orodje za malo podrezat«. Ker veš, da bo zabolelo. In ker iz svoje izkušnje veš, kako zelo boli. Žalostno je, da nekateri tega otročjega vedenja nikoli ne prerastejo. Da nikoli ne dojamejo, da je tudi med sorojenci na neki točki potrebno samo še spoštovanje in sprejemanje. In ljubezen.

… in najboljšem

Natančno poznamo skupne zarote, vemo kako prija, ko ti nekdo, čisto tvoj, stopi v bran. Vemo za vse skupne lumparije in domislice. Spomnimo se dolgih ur smejanja in šepetanja skrivnosti. Poznamo skrivnosti omar drug drugega in se spominjamo (ali včasih še prakticiramo) kakšne zamenjave, izposoje. Lahko smo si odlični zaupniki tudi v letih, ko se odmaknemo od primarne družine in si ustvarimo svojo. Lahko smo si v pomoč v finančnih težavah, lahko si pomagamo z delom. Sestri, bratu lahko poveš samo en stavek, pa bo razumel vse. Ko bo on v stiski, ga boš čutil ti. Včasih telefon samo pozvoni in veš, kdo je na drugi strani. Sestra, brat.

Dozorevanje v bratstvu

Brat, sestra sta tudi tista, ki lahko najbolj natančno povesta, kako vidita kakšno tvojo veliko težavo. Gledata nekoliko z razdalje, hkrati pa te odlično poznata. Če znata svoje videnje povedati prijazno, a jasno, je tako prijateljstvo lahko vredno več kot suho zlato.

Bratje, sestre, ki nikoli niso delili istega priimka

Imam dve sestri. Ena z menoj deli mamo, očeta in otroštvo, drugo sem našla nekje spotoma v življenju. Obe sta mi, vsaka na svoj način, dragoceni. Prva ve veliko, ker je z menoj odraščala, drugi sem morala o tistih letih pripovedovati. Prva ima ključ do mojih najranljivejših mest, ker jih je odkrila sama, drugi sem zanje povedala. Prva me zna raniti bolj kot kdorkoli drug na svetu, druga velikokrat te rane ponovno odpre in razkuži ter obveže. Oboje boli. Prva z menoj ne dela v rokavicah, ker sva to prerasli, drugi sem jih snela sama, ker obe veva, da je dragoceno, če ti kdo kdaj pove stvari naravnost, brez olepševanja. Tudi če je boleče. Prva je tista, ki mi v stiski vedno priskoči na pomoč in druga me na to spomni. In za obe čutim, da smo del istega »plemena«.

O, da bi zmogli ljubiti!

Vem, v nekaterih družinah, v nekaterih odnosih ne gre lahko. Vem, da se morajo nekateri iz srečanja v srečanje truditi, da vezi ostajajo, da se ne trgajo, da jih ne omadežujejo nesporazumi. Imeti sestro, brata je – imeti zaklad.

Dobri Bog, daj da bi se do globin tega zaklada znali dokopati. Ker, če ne prej, bomo čisto na dnu našli Ljubezen.

Komentarji

  1. Na žalost nimam več nobenega iz matične družine. Kaj bi dala, da bi imela brata ali sestro!
    In nikakor ne morem razumeti ljudi, bratov in sester, ki so skregani med seboj in se niti ne pogledajo! Običajno so jezni zaradi kakšnega kosa zemlje ali za nekaj sto eurov! Ampak v svoji trmi ne popusti ne eden in ne drugi! Na žalost se ne spoprijateljijo niti takrat, ko jim umrjejo starši! Ob grobu stojijo eden na eni strani, eden na drugi strani in se niti ne pogledajo med seboj!
    Ko je maša za pokojne starše gredo iz cerkve, ne da bi se pozdravili, ne da bi se pogledali!
    Povejte, kaj ni to strašno žalostno!
    Moj brat je žal umrl dokaj mlad, pobrala ga je huda bolezen. Kaj bi dala, da bi bil še živ, da bi prišel na obisk, skuhala bi mu kavo in ponudila pecivo, pogovarjala bi se o starših, o starih starših, o najinem otroštvu. Kako lepo bi bilo obujati spomine!
    In kako lepo bi bilo se slišati po telefonu!
    Res ne razumem ljudi, ki kuhajo zamere, trmasto vztrajajo pri svojem in jih niti smrt staršev ne strezni!

  2. samo barcaffe, samo pritrjujem ti lahko in obžalujem, da nisi imela priložnosti, kako je imeti brata ali sestro. Seveda pride v življenju do najrazličnejših preizkušenj, vendar tudi jaz ne razumem, kako je lahko neka materialna stvar bolj pomembna kot pa odnosi v družini in da so zaradi tega ljudje celo življenje skregani.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.