Rodila sem zadnjega otroka

Foto: Canva

O rojstvu prvega otroka se veliko govori in piše. Seveda, logično je, da se največ posvečamo prvemu materinstvu. Toliko novega je, toliko neznanega, toliko negotovosti, toliko do tedaj še nepoznanih močnih čustev se zvrsti, toliko neznanja se razgali, toliko strahov … s prvim otrokom se rodimo tudi kot mame in očetje. Svoje vloge potem krepimo, oblikujemo, se iščemo in zorimo, se pustimo gnesti in klesati, gremo skozi nepredstavljive napore in skozi rajsko lepoto odnosa z malim bitjecem in osebami, v kakršne se vsi trije razvijamo. Drugič je že lažje, časa je sicer manj, novega komaj kaj; tretje dete pa nas preseneča samo še s povsem svojim značajem, sicer pa je nega in skrb zanj že povsem rutinirana. In tako naprej.

Zdaj smo pa vsi

Ne glede na število otrok, vedno pride čas, ko se zaveš, tole je moj zadnji otrok. Ja, res je, nikoli ne reci nikoli, pa vendar večina žensk ve, da je številka enkrat prišla do skrajne meje. Starost, zdravje, zmožnosti … marsikaj oblikuje ugotovitev, da “smo v nekem trenutku vsi”.

Ko sem v roke dobila svojega zadnjega otroka, sem si bolj kot kadar koli prej želela, da bi lahko čas nekoliko upočasnila. Da bi lahko dišečega novorojenčka vonjala dolge mesece. Vsakega od mejnikov, ki sem ga pri prvem tako zavzeto pričakovala, sem pri zadnjem otroku v srcu pozdravila z – “A res, že?” – potem pa skušala čas pred njim še bolj zavzeto zakleniti v  spomin.

Ne glede na število otrok, vedno pride čas, ko se zaveš, tole je moj zadnji otrok.

Konec obdobja fizičnega materinstva

Zadnji otrok je znamenje, da je konec z nekim obdobjem tudi v življenju ženske. Nikoli več ne bom v svojem telesu gostila drugega telesa in druge duše, moje dojke ne bodo več proizvajale mleka, moje naročje se bo počasi čisto spraznilo. Zaradi minulih naporov je počutje lahko tudi spet bolj svobodno, kot bi na novo zadihala. A praznina se nezadržno širi v vse pore. Tisto, ker je bilo toliko let gosto napolnjeno z dotiki, skrbjo, neprestano mislijo na malo bitje, dnevni ritem, ki je povsem podrejen potrebam nege, spanja in hranjenja otrok, se počasi rahlja, prazni, postaja vedno bolj luknjavo, mestoma prosojno. Družinsko gnezdo bo seveda še nekaj let nudilo zavetje najinim mladičkom, potem tudi to ne bo več potrebno. Ostala bova spet le jaz in ti, s katerim sva otroke spočenjala. Kaj bova spočenjala odslej? Bova znala postati drugače plodna? S čim se bova polnila in osrečevala drug drugega?

Te dni moj najmlajši otrok počasi zares zapušča tudi obdobje otroštva. Šestnajst let ji je. Neizmerno me veseli pogled na mlado žensko, ki postaja. Lepa je zunaj in znotraj. Najina prisrčna zaupljivost, ki sva jo gojili dolga leta, počasi prerašča v drugačne pogovore. Veseli me, da mi/nama zaupa, da še vedno deli del svojega notranjega sveta, da se ni zaprla. Čisto vse pa za mamo in očeta pač počasi ni več. In povsem prav je tako.

Ostala bova spet le jaz in ti, s katerim sva otroke spočenjala. Kaj bova spočenjala odslej? Bova znala postati drugače plodna? S čim se bova polnila in osrečevala drug drugega?

Pogrešam? Seveda!

Mi je žal za drobcenimi stopalci, ki so hopsala v mojem naročju? Seveda mi je. Pogrešam brezzobe nasmehe? Itak! Pogrešam prve besede in stavke? Joj, koliko veselja in smeha so nam vsem prinašali! Pogrešam učenje poštevanke, prve okorne črke in oklevajoče prebrane besede? Ja, po svoje tudi! Pogrešam otroke, ki so se eden za drugim stisnili k meni, ko so bili utrujeni, lačni, prestrašeni, žalostni, bolni? Ja, čudovit je bil občutek, da so le pri meni in v meni zares doma.

Najbolj pa sem hvaležna

Po drugi strani pa sem hvaležna, da sem to doživljala štirikrat. Zdi se mi, da sem izživela te svoje potrebe. Vesela sem, da spet spim, vesela, ko vidim, da težave zmorejo reševati in rešiti sami, da za mnoge izvem, ko so že davno mimo, ali pa zanje sploh ne vem. Še malo in tudi zadnjega otroka bom spustila v svet. Mi je žal za minulostjo? Ne, v resnici je vse, kot mora biti.