Foto: ShutterstockDanes je nedelja sredstev družbenega obveščanja oz. nedelja, posvečena medijem. Na strani svoje župnije lahko berem, da smo v naši državi v zadnjem obdobju priče izrazitemu enostranskemu poročanju medijev, mnogo zamolčanim stvarem in izkrivljanju resnice. Avtor piše, da je nevarno, če mediji niso politično nevtralni in nam ne dajejo realne podobe dogajanja v svetu in doma. Opozarja, da žal tudi kristjani velikokrat sledimo takšnemu ali drugačnemu enoumju.
In jaz kimam in se strinjam. Razumem ljudi, ki jim je dovolj enostranskega poročanja, ki medijem ne zaupajo, ki jih ne morejo brati, ker so polni škandalov in negativnih novic. Razumem ljudi, ki si želijo, da bi bilo drugače.
V resnici ne gre za nekaj novega, ampak za dejstvo, ki spremlja vsak medij, ob vsaki vladi v bolj ali manj vsakem času. Vedno namreč obstajajo ti, ki si želijo medije podrediti, ti, ki si želijo, da se o njih lepo piše … pa tudi ti, ki iščejo resnico.
Vsak medij od svojega nastanka služi tistim, ki imajo – navadno preko denarja – vpliv na njegovo delo. Sledenje denarju in lastnikom vodi do določenih organizacij, ljudi in/ali politikov, ki imajo na medij Sama (paradoksalno) priporočam tudi, da medije dovolj pogosto izklapljate.vpliv. Ta se pri nas kaže v medijsko podpihovanih aferah in zgodbah, ki pridejo iz »neznanih« virov, v sovraštvu ali pa ljubezni do določenih ljudi, podjetij, organizacij in politik. Svoje na ogen prilije še neprofesionalno delo, neupoštevanje novinarskih načel in etike. Premnogokrat pa tudi v odsotnost poročanja. Ta del krivde za sovraštvo, nezaupanje, splošno razočaranje nad mediji in nehigieno v njih je na strani (medijske) politike, novinarjev in medijev kot organizacij.
Pomembnejši del pa je na strani občinstva. Tistih, ki pogosto nekritično spremljajo vsebine, ki jim slepo verjamejo in se ne zavedajo, kako zelo te nanje vplivajo. Odgovornost nosijo vsi tisti, ki medije finančno podpirajo – ali pa ne. Tisti, ki se oglasijo, ko mediji iščejo sogovornika – ali pa medije preklinjajo v zavetju doma, gostilne ali pred ekranom pod krinko anonimnosti. Odgovornost nosijo tudi tisti, ki opozarjajo na napačno, preozko, zavajajoče, škandalozno in tako ali drugače motivirano poročanje – in tisti, ki se ne oglasijo, ko bi se morali. Pa tisti, ki volijo – ali pa ne. V resnici odloča vsak klik, vsak ogled, vsak nakup časopisa. Mediji namreč pišemo o tem, kar občinstvo zanima, zanimanje pa se kaže z ogledi, kliki, nakupi, ki v zgodbo potegnejo še oglaševalce z njihovimi interesi … In žal je dejstvo, da ljudje v povprečju najraje berejo o škandalih, zločinih, aferah in krivicah. To pa ni kvalitetno novinarstvo.
Preden boste naslednjič planili na medije …
… premislite o tem, kaj sami spremljate, podpirate, kdaj s svojim glasom in delovanjem prispevate h kvalitetnim medijem – pa tudi, koliko molite za novinarje, urednike in druge medijske delavce. Sama (paradoksalno) priporočam tudi, da medije dovolj pogosto izklapljate. V času, ko smo z njimi bombardirani, je namreč nujno, da si vzamemo čas za tišino, v kateri lahko o slišanem, prebranem ali videnem razmislimo, si ustvarimo mnenje in novo informacijo umestimo v jasen okvir. Da si ustvarimo mnenje, smo sposobni argumentacije in razumevanja dogodkov in stvari. Če tega ne storimo, namreč lahko zmedeni utonemo v poplavi novic, ki nas vodijo, kamor nočemo.
Ob tem se velja zavedati, da imamo tudi v Sloveniji medije, novinarje, urednike, ki služijo ljudem, medije, ki jim je mar za to, kar je res, ki opozarjajo na anomalije v družbi in politiki, medije, ki so odgovorni le svojim bralcem in so kvalitetni, poglobljeni, iskreni … Kot tale, ki ga berete.
Ob nezadovoljstvu tako ne gre metati puške v koruzo. Prav mi smo namreč eden izmed dokazov (nikakor pa ne edini!), da ima Slovenija množico ljudi, ki jim je mar za kvalitetne medije. Vaši maili, pobude, vprašanja, komentarji in ideje so dokaz, da so ljudje, ki se oglasijo, ko je potrebno. Vaša podpora je dokaz, da vam je mar in da prepoznavate kvalitetno medijsko delo. Hvala vam!
