Prva triada osnovne šole je narobe zastavljena

Foto: Canva

Predšolski otroci se zelo veselijo vstopa v šolo. Prvega septembra se jim od navdušenja svetijo oči. Veseli so, da so že tako veliki, in komaj čakajo učenja novih stvari. Šola je nekaj najboljšega, kar se jim je zgodilo. Ko iste otroke v tretjem razredu vprašamo, ali radi hodijo v šolo, je odgovor skoraj soglasen ne. Kaj gre narobe, da vedoželjni otroci tako bliskovito izgubijo veselje nad šolo?

Šolska uravnilovka

Otroci so si med seboj zelo različni. Učijo se z različnim tempom, na različne načine, nekateri določena znanja usvojijo zelo hitro, drugi preboj dosežejo kasneje. Med njimi so razlike najbolj opazne ravno na začetku osnovne šole. Nekateri prvošolci tekoče berejo velike in male tiskane črke ter se z veseljem lotevajo tudi zahtevnejših knjig. Drugi ne znajo napisati niti svojega imena. Še več, nekateri ne znajo niti pravilno držati svinčnika.

Učiteljice imajo v razredu do 28 učencev (ne vem, kateri teoretik na šolskem ministrstvu si je zamislil, da to lahko deluje). Začetna ideja, da bosta v razredu vedno sočasno prisotni učiteljica in vzgojiteljica, je marsikje samo črka na papirju. Tako mora največkrat ena sama oseba poskrbeti za množico šestletnikov, katerih znanje se razlikuje kot noč in dan. Po mojih izkušnjah je večina učiteljic dobrih. Vendar je lahko učiteljica še tako sposobna, sočutna in zavzeta, pa v takšnih pogojih ne more zagotoviti, da bodo otroci, ki potrebujejo več pozornosti, dobili dovolj učne pomoči, tisti, ki so z znanjem svetlobna leta naprej, pa se ne bodo dolgočasili.

Nekomu se bralni klik zgodi pri petih letih, drugemu pri osmih. Tako kot nekateri malčki shodijo pri desetih mesecih, drugi pa pri letu in pol. Nič od tega ni boljše ali slabše.

Kako je to videti v praksi? Eden mojih otrok je prebral celotno zbirko Pet prijateljev, še preden je šel v šolo. Sam. Če sem iskrena, ne vem, kdaj in kako točno se je naučil brati. Kot bi bilo vgrajeno vanj. Drugi od mojih otrok pa ob vstopu v prvi razred ni kazal niti najmanjšega zanimanja za črke, kaj šele, da bi se navduševal nad idejo o samostojnem branju. Ali lahko na podlagi tega rečem, kateri od njiju je bolj inteligenten? Niti slučajno. Povsem sta si različna, mejnike dosegata ob različnih časih in sta močna na različnih področjih. Brez težav pa vam lahko povem, kateri ima v šoli boljše ocene.

Nalepke, ki jih otroci dobijo že v prvem razredu

Kaj sistem nauči takšna dva otroka? Prvi, ki se je pri petih letih samoiniciativno naučil brati, v šoli dobi nalepki »priden« in »pameten«. Vse mu gre, učiteljice ga hvalijo in starši smo ponosni nanj – čeprav nimamo ne mi ne otrok kakšnih posebnih zaslug, da je tak, kot je.

In kaj se nauči drugi otrok, ki še v drugem ali tretjem razredu bere kot polž, čeprav dobiva doma precej spodbude? Da je »počasen«, se »težko uči«, morda celo, da ima »učne težave«. Otroci to zelo hitro prevedejo v »nisem preveč pameten« in »šola mi ne gre«. Že v prvem razredu! Čeprav je znanstveno dokazano, da možgani pri različnih otrocih različno dozorevajo. Nekomu se bralni klik zgodi pri petih letih, drugemu pri osmih. Tako kot nekateri malčki shodijo pri desetih mesecih, drugi pa pri letu in pol. Nič od tega ni boljše ali slabše. In pri tem govorimo samo o običajnih otrocih iz običajnih družin. Kje so še vsi tisti otroci, ki imajo morda res določene težave, in otroci iz neurejenih razmer, ki jim doma nihče ne bere, jih spodbuja in se zanima za njihov napredek?

V učnem načrtu sicer piše, da bi se morali otroci naučiti tekoče brati in pisati do konca tretjega razreda. Opismenjevanju je namenjena cela prva triada. Vendar je to samo teorija. V prvem razredu se še malo pogleda skozi prste, v drugem pa se pričakuje, da znaš.

Kaj pa spodbujanje veselja nad učenjem?

Kateri faktor se mi zdi za učence prve triade najpomembnejši, čeprav je povsem spregledan?

Veselje, s katerim nekaj počneš.

V življenju je nepomembno, ali si se naučil brati dve leti prej ali dve leti pozneje. Pomembno je, ali rad bereš in v roke z veseljem vzameš kakšno knjigo. In pri tem šolski sistem v sodelovanju s sodobno tehnologijo in pametnimi napravami pogori. V zadnji triadi si učitelji mukoma prizadevajo, da učenci preberejo vsaj tiste tri knjige za domače branje. Pri bralni znački sodeluje le še peščica, čeprav odličnih mladinskih knjig res ne manjka.

Enako velja za veselje nad računanjem, naravnimi pojavi, znanostjo, petjem. Šoli uspe zelo hitro vse spremeniti v muko. Ker se osredotoča na zahteve in dosežke, namesto na učni proces, radovednost, ustvarjalno mišljenje. K občutku »brezzveznosti« pripomore tudi permisivna vzgoja, zaradi katere je vse pretežko in vsaka obveznost prenaporna. Šola pač zahteva tudi trud in ne more biti samo prijetna. Ampak če učenci celoten učni proces doživljajo kot mukotrpen in nesmiseln, je vseeno nekaj narobe, mar ne?

V življenju je nepomembno, ali si se naučil brati dve leti prej ali dve leti pozneje. Pomembno je, ali rad bereš in v roke z veseljem vzameš kakšno knjigo. Enako velja za veselje nad računanjem, naravnimi pojavi, znanostjo, petjem.

Barvanje, barvanje … in neskončno debeli delovni zvezki

Ena od dejavnosti, ki šolo zagreni marsikateremu prvošolcu, je barvanje. Otroci morajo barvati pri matematiki, okolju, glasbi, celo pri angleščini in verouku! Doma imam enega otroka, ki je navdušen nad pobarvankami, in tri, ki jih sovražijo. Pri njih sem se vedno spraševala, zakaj otroke kaznujejo s tem nenehnim barvanjem? Se res ne morejo spomniti česa drugega? Dobro, razumem, da je barvanje koristno za grafomotoriko. Ampak motoriko se da uriti tudi s striženjem, natikanjem, plastelinom, raznimi motoričnimi igrami, šivanjem …

K barvanju spada še množica delovnih zvezkov. V prvem razredu recimo trije (!) deli matematičnega delovnega zvezka, dva dela slovenščine, pa še okolje in angleščina. Nenapisano pravilo pravi, da je treba vse to rešiti. Zaradi staršev, da se ne pritožujejo? Zaradi težav z inšpektorji, če česa ne bi predelali? Nimam pojma. Vem pa, da je šola že v prvi triadi eno veliko hitenje, da ne bi bili v zaostanku. Ob tem, da bi morali biti cilji prve triade povsem enostavni:

a) Sodelovanje v skupini, empatija, medosebni odnosi.

b) Samostojna skrb za potrebščine, oblačila, zadolžitve.

c) Veselje do branja in učenja. Do konca prve triade osvojiti tekoče (lahko počasno) branje in pisanje, računanje in poštevanko.

č) Učenje razmišljanja in iskanja rešitev.

Pet stavkov. Čakam, da me za ta genialni učni načrt pokličejo s šolskega ministrstva in mi ponudijo dobro plačano mesto zunanjega svetovalca. 🙂

Kako lahko od otrok pričakujemo, da se bodo uspešno učili, če večino dneva presedijo v zaprtih prostorih?

Kaj pa gibanje in svež zrak?

Veliko barvanja in delovnih zvezkov ter malo gibanja in svežega zraka. Če gredo lahko otroci v vrtcu vsak dan na sprehod, igrala, v gozd … postane v šoli vse strašno zapleteno. Pomanjkanje časa, kup birokracije in dodatni spremljevalci, če hoče človek samo pokukati s šolskega igrišča. Čeprav sta gibanje in igra na prostem eden temeljnih dejavnikov za uspešen razvoj. Kako lahko od otrok pričakujemo, da se bodo uspešno učili, če večino dneva presedijo v zaprtih prostorih? Kako lahko govorimo o nemirnih in hiperaktivnih otrocih, če jim tedensko omogočimo samo tri šolske ure športa in še kakšno urico gibanja v podaljšanem bivanju, če je vreme slučajno lepo? Ali ni logično, da otroke razganja in ne morejo sedeti pri miru?

Včasih so šli otroci vsaj popoldne na igrišče. Danes večina šolarjev popoldneve preživlja na vodenih dejavnostih (ki niso nujno gibalne) ali za zasloni. Gozd, travnik in pesek postajajo vse bolj abstraktni pojmi. In če otroci tega ne dobijo doma, je toliko bolj nujno, da so tega deležni vsaj v šoli. Pa čeprav bo kakšen delovni zvezek ostal prazen.