Zakaj škofje, duhovniki, redovniki in redovnice svoj poklic res radi opravljajo?

Vir: YouTube

Danes pričenjamo teden molitve za duhovne poklice. Ob njegovem začetku smo se obrnili na tiste, ki opravljajo duhovne poklice in jih vprašali, zakaj svoj poklic opravljajo radi in z veseljem. Preberete lahko odgovore soboškega škofa Petra Štumpfa, Marijine sestre Petre Mohorko, jezuita patra Primoža Jakopa, župnka Tadeja Kersniča, šolske sestre Eme Alič in salezijanca Klemna Balažica.

“Duhovništvo mi pomeni poseben izraza zaljubljenosti v Kristusa”

Preprosto zato, ker drugače ne bi obstajal. Že od svojih začetkov sem čutil, da mi je bilo življenje podarjeno z namenom opravljanja duhovniškega poslanstva. Temu sem že v mladosti prilagajal svoja čustva, namene in delovanja. Duhovništvo mi pomeni poseben izraz zaljubljenosti v Kristusa. On ni samo središče moje vere, temveč tudi kemije – kot danes mladi radi pravijo zaljubljenosti. Ko se zakonca intimno med seboj srečujeta in združujeta v ljubezni, si s tem izražata neločljivo pripadnost drug drugemu. Jaz Kristusa srečujem in se z njim združujem pri sveti evharistiji. Najbolj blagodejni del tega združevanja zame je spremenjenje kruha v Jezusovo Telo in vina v njegovo Kri ter nato sveto obhajilo. V tem presvetem dogajanju v mislih vsak dan pridružujem Kristusovi žrtvi vse, ki se mi priporočajo v molitev, predvsem bolne in trpeče. Ta trenutek s Kristusom v meni utrjuje smiselnost mojega duhovništva. To je čudovit notranji občutek, ki ga ne bi zamenjal za nič na tem svetu – vem, da pripadam Kristusu in on meni. Ta pripadnost mi poplača vse, kar storim kot duhovnik in škof za Cerkev.

Peter Štumpf, soboški škof

“Poklic razumem kot največje razodetje Njegove ljubezni”

Rada sem redovnica, saj me je k temu povabil Bog sam. Dal mi je mesto v  Cerkvi in poseben kotiček v svetu. Poklic razumem kot največje razodetje Njegove ljubezni. Kaj je lahko večjega kot to, da te Bog vzame zares, da te ne pusti brez smisla in načrta. Pa še za sodelavca te vzame! Rada sem redovnica, ker je moje poslanstvo živeti iz zakramentov. Zajemati iz največjega bogastva, ki ga je Kristus dal Cerkvi. Imam privilegij, da lahko dnevno premišljujem Božjo Besedo. Rada sem redovnica, ker v mojem poklicu ni nič pomembnejše, kot biti z Njim. Rada sem redovnica, ker imam sestre. Skupaj služimo in se naravnavamo, ko skrenemo s poti. Bog skupnosti blage volje daje milosti Svetega Duha. Rada sem redovnica, ker lahko o Bogu in lepoti naše vere govorim vsem ljudem z besedami, dejanji in že s tem, kar sem.

s. Ema Alič, šolska sestra

“V salezijanskem poklicu se počutim izpolnjenega in lahko živim življenje v polnosti”

Rad sem redovnik in duhovnik, ker imam v tem poklicu možnost, da sem blizu Bogu in v odnosu z različnimi ljudmi. Moje življenje je pestro in niti malo dolgočasno. Hvaležen sem, da kot salezijanec hodim po poteh življenja skupaj z mladimi in odraščajočimi pred katerimi je še vse življenje. Kot delegat za poklicno pastoralo in vzgojitelj prednovincev, kar trenutno počnem, mladim pomagam pri odrivanju poklicanosti in poglabljanju osebne vere. Občudujem pogum nekaterih mladih, ki znajo v svojem mladostnem navdušenju kljubovati večinski kulturi malodušja in verski brezbrižnosti. Prav ob teh mladih doživljam, da Bog želi ohraniti moje srce mlado in veselo. V salezijanskem poklicu se počutim izpolnjenega in lahko živim življenje v polnosti. Če bi bil star 18 let, bi še enkrat stopil na pot duhovnega poklica.

Klemen Balažič, salezijanec

“Od trenutka, ko sem jasno prepoznal Božji klic, nenehoma doživljam, da sem znotraj vsega stvarstva na pravem mestu in počnem to, za kar sem bil ustvarjen”

Rad sem redovnik, ker od tistega trenutka, ko sem jasno prepoznal Božji klic, nenehoma doživljam, da sem znotraj vsega stvarstva na pravem mestu in počnem to, za kar sem bil ustvarjen. Zadovoljstvo je še toliko večje, ker je bilo nepričakovano – v mladosti sem sanjal o zakonskem in družinskem življenju do te mere, da si kako drugače sploh nisem znal predstavljati srečnega življenja. Zdi se mi, da mojo izkušnjo še posebej dobro opišejo besede bengalskega nobelovca Rabindranatha Tagoreja: »Spal sem in sanjal, da je življenje radost. Zbudil sem se in odkril, da je življenje služenje. Začel sem služiti in spoznal, da je služenje radost.« Tako sem tudi za duhovniško posvečenje zaprosil predvsem zato, ker sem videl, da bom lahko tako še lažje in še bolje služil.

p. Primož Jakop DJ

“Klic in odločitev za Gospoda ni dana enkrat za vselej, nenehno sem na poti in se sprašujem, kaj bi lahko še naredila v življenju”

Ovir pri odločitvi za Gospoda je bilo veliko in bile so nenavadne, a dale so mi nove priložnosti in izzive, lahko rečem, da so me okrepile in me naredile močno. Vesela sem, da lahko kot Marijina sestra živim svoj redovni poklic. Z Gospodom sem pri različnih delih, od čisto preprostih vsakdanjih opravil doma do dela v vrtcu in pastorali.

Klic in odločitev za Gospoda ni dana enkrat za vselej, nenehno sem na poti in se sprašujem, kaj bi lahko še naredila v življenju; toda pri vsem tem je najpomembnejše to, da izpolnim poslanstvo, ki mi je bilo zaupano pri krstu in ga živim v tesni povezanosti z Njim ter z barati in sestrami, ki so mi dani. Njegova brezpogojna ljubezen ostane zvesta. Ni lahko tako ljubiti, ker sem pogosto nemočna, toda v Njem dobivam moč, da zmorem ostati v odnosu z Očetom kot Njegova ljubljena hči, z brati in sestrami pa kot sestra in mati.

s. Petra Mohorko, Marijina sestra

“Priporočam vsem”

Duhovnik sem rad, ker je to prvotno stanje človeka pred prvim grehom. Kaj počne duhovnik? Daruje. Prvi človek je, ker se je ustrašil, kaj bo sploh še ostalo zanj, Boga sprejel kot svojega tekmeca in je namesto darovanja sprejel grabljenje zase. Iz duhovnika se je spremenil v potrošnika, ki grabi. Vse kar človek pograbi zase, kar ukrade in si prisvoji, vse to se mu spremeni v smrt. Tako se nam delo, zamere, skrbi, osebe, dogodki, ki jih zadržimo zase, tudi če jih želimo SAMI rešiti in jih ne izročimo Bogu v dar, obrnejo v breme in smrt.

Duhovništvo me torej navdaja z veseljem, ker me spominja, da je bil vsak, vključno z menoj, ustvarjen kot duhovnik in da je povabljen, da vse to, kar prejema od vsakega dne posebej, izroči Bogu v dar, da bi mu Bog to spremenil in vrnil v dar odrešenja. Izročanje, večinoma moje polomije Bogu v dar, resnično rešuje moje življenje. Tako enostavno, a tako močno in učinkovito. Priporočam vsem!

Tadej Kersnič, župnik v Stopičah

Če kdaj, potem je zdaj skrajni čas, da to molitev postoterimo, kajti duhovnih poklicev je iz leta v leto manj, potrebujemo pa jih iz meseca v mesec bolj. Laiki smo tisti, iz katerih zrastejo duhovni poklici. Mi smo tisti, ki si jih bomo izmolili. Na nas sloni omogočanje pogojev za odločitve. Jim dajemo čutiti, da si pripadamo? Jih spodbujamo v rasti in jim pomagamo pri delovanju? Neločljivo povezani smo. Teden pred nami je teden izpraševanja vesti – kaj še lahko naredim jaz? Se odzovem, podprem, pomagam, se pogovorim, poiščem, pomagam iskati, se odločim, spodbudim odločitev? Pojdimo torej, vsi, in služimo Gospodu s svojimi darovi in veselim srcem.

Preberi še:

• Vsi molimo za duhovne poklice, ki jih nujno potrebujemo – ampak naš pa že ne bo duhovnik!