Ko sem bila stara okrog osem let, sem vsem ponosno razlagala, da bom, ko bom velika, redovnica. Izraz »nuna« se mi je zdel kar nekako slabšalen za to, kar sem si takrat pod sanjskim poklicem predstavljala.
Mene so navdušile klarise. Z obiska pri njih, četudi le za rešetko, vsakič znova nisem hotela domov. Še danes me njihov sveti mir, veselje, ki ni od tega sveta, in moč vere, ki bi jo ob njih skoraj lahko prijela, napolnjujejo najmanj z globokim spoštovanjem. Zavedanje, da zame in svet vsakodnevno neprekinjeno molijo, mi vsake toliko doda nekaj upanja.
Čudna ideja?
Ko sem svoje poklicne želje kot otrok razlagala naokrog, so me ljudje po navadi vsaj malo čudno gledali. Bog ve, morda so si mislili, kaj v smislu Ah, ti fanatični katoliki, ampak meni ni nihče povedal, da biti redovnica pač res ni kul. Prijateljica iz res verne družine me na račun tega še danes, srečno vezano, redno prav navdušeno zbada.
Menda je duhovnih poklicev manj tam, kjer je opešala vera.Tudi današnji otroci prejemajo sporočilo, da odločitev za duhovni poklic ni neka realna možnost. Ni je v poklicnih usmerjevalnikih in nisem še slišala starša, ki bi si za svojega otroka želel, da postane duhovnik ali redovnica – so si pa želeli, da postanejo zdravniki, odvetniki, učiteljice …
Kaj pa vi – si želite, da bi vaš otrok postal duhovnik, redovnik/redovnica?
Da vidva s sozakoncem ne bi po njem nikoli imela vnukov? Da bi moral biti deklica za vse, s preveč dela v nekih treh (počasi še več) župnijah, ki bi jih vodil, morda celo sam in osamljen, ob zaničevanju medijev in sovražnih ljudi? V res težkih življenjskih pogovorih, pod stalno kritiko kristjanov, ki znamo biti včasih prav katastrofalno občestvo, ob ljudeh, ki ga stalno zapuščajo, menjajočih se župnijah, nerazumevajočem škofu … ? Za vas ne vem, a sama bi morala najprej prebroditi čez te in druge izgovore sebičnosti in strahu. Cmok v grlu, dolg razmislek in dvomi bi bili brez pomena. Odgovor na (po)klic tako ne bi bil v mojih rokah, si pa marsikateri starš vzame pravico odločiti, da njegov otrok pač že ne bo duhovnik ali redovnica.
Če bi bila mati, bi bila hvaležna, če bi lahko vzgojila človeka s trdno hrbtenico, močno vero, upanjem in ljubeznijo, ki bi imel pogum postati duhovnik, če bi bil k temu poklican. Želela bi si, da bi bil vsaj v čem podoben množici srčnih pastirjev, ki sem jih imela čast spoznati.
Hude potrebe
Slovenci imamo že sedaj premalo duhovnih poklicev, povprečni slovenski duhovnik pa je skoraj že upokojenec. Ponekod župnije ukinjajo, drugje škofija duhovnike raztegne še tja, kjer je duhovnik ravno preminul, a po vsej Sloveniji se to hudo pomanjkanje vse bolj pozna. Tudi sestre se selijo v vse manjše samostane.
Menda je duhovnih poklicev manj tam, kjer je opešala vera. In pri nas res mnogi dvomijo o krščanskih koreninah, zakramentov prejmemo vse manj, duhovniki in Cerkev so pogosto dežurni krivci za vsako nesrečo. Morda jih pa glede na število vernih preprosto ne potrebujemo toliko?
Morda zanje ne prosimo iskreno ali pa nas je le preveč strah dati tisto najdragocenejše, kar smo od Boga prejeli …
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
