Prezrti, a dragoceni čas pred smrtjo

Foto: Evato

Pred dnevi je izšla nova knjiga patra Ivana Platovnjaka, ki govori o času, ko se človeško življenje končuje. O tem obdobju se malo govori, čeprav predstavlja naravni končni del življenja vsakega izmed nas.

Avtor je na predstavitvi knjige povedal, da je napisana v zahvalo vsem, ki delajo z umirajočimi in hudo bolnimi, ker po njih postaja svet bolj človeški in bolj božji. Izjemno pomembno in dragoceno je, da v vedno bolj nesočutnem svetu začnemo bolj zavzeto govoriti o prezrtem času bolezni, odhajanja in žalovanja.

Pričujoča knjiga ni napisana znanstveno strokovno, ampak preprosto in uporabno. Avtor je želel predvsem zapisati izkušnje nekaterih, ki so bili ob umirajočih. Kaj so doživljali, kaj se je v njih dogajalo, kaj so potrebovali. Ko človek nekega dne pride do tega, da je njegov bližnji neozdravljivo bolan in zdravljenje ne pride več v poštev (in naj ga odpelje iz bolnišnice domov), lahko občuti izjemno težka čustva nemoči, strahu, sproži pa se mu tudi mnogo vprašanj. Kaj sploh lahko naredim? Na koga se lahko obrnem?

Resnično zastonjska ljubezen

Bistveno je, da se bolniku nudi spoštljiva bližina, občutek, da je pomemben, dragocen in da ni v breme. Vsa ljubezen, ki jo takemu bolniku damo, je zastonjska, tu ni več nobenega daj-dam. Gre za globoko zagotovilo bolniku, da ga ne bomo zapustili na tej poti in obljubo, da bomo kljub nemoči vztrajali in čakali, da/ko se bo pokazalo, kakšna pomoč je potrebna. Seveda je vedno do neke mere potrebna fizična nega, a umirajoči želi pred odhodom urediti tudi odnose, se posloviti, odpustiti, se opravičiti, se spraviti z ljudmi in z Bogom.

Bistveno je, da se bolniku nudi spoštljiva bližina, občutek, da je pomemben, dragocen in da ni v breme.

Morda ni odveč omeniti, da »dati« ostarelega, bolnega v dom ali iskanje pomoči na domu, ne pomeni, da so svojci zatajili. Tudi v institucijah se da urediti lepo in dostojanstveno skrb za človeka. Vsega ne moremo sami, včasih smo resnično na robu izgorelosti in takrat je treba najti vso razpoložljivo pomoč. Morda nam ravno to, da se razbremenimo obveznosti nege, omogoči, da se z umirajočim povežemo na globljih ravneh.

Čas pred odhodom v večnost ponuja poseben »prostor«

Čas pred smrtjo je pomemben, ker preobraža umirajočega in tiste, ki so ob njem. Na dan pride tisto najlepše in najpomembnejše. Gre za preporod v novo življenje, za zmago ljubezni. Odhod ni več samo boleč, ampak se prekvasi v nekaj svetlega, milostnega, svetega. V spremljajočih to vedno pušča priokus večnosti.

Čas priprave na prehod v večnost daje tudi prostor, ko se lahko pogovorimo o duhovni dediščini, po drugi strani pa lahko dorečemo podrobnosti o pogrebu. »Kaj si želiš? Kako bi rad bil oblečen? Kdo naj zapoje?«… Vsi ti pogovori so lahko zelo težavni, a so v svojem bistvu izjemno osvobajajoči. Umirajoči ima možnost izraziti svoje želje, svojcem pa je olajšano odločanje v čustveno težkih trenutkih po smrti.

Morda nam ravno to, da se razbremenimo obveznosti nege, omogoči, da se z umirajočim povežemo na globljih ravneh.

Nespameten boj družbe za evtanazijo

Na predstavitvi knjige je avtor na kratko spregovoril tudi o težkem vprašanju evtanazije oziroma pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Boj za evtanazijo je odsev družbe, ki želi spregledati ta, tako pomemben čas. Človeku, tudi verujočemu, preprečimo, da bi dozorel in dojel, da priprava na smrt ni tragika ampak zadnja možnost, da v nas dozori najbolj človeško, najbolj Božje. Ta del z evtanazijo povsem odrežemo. Nihče se tudi ne sprašuje o tem, kako se bodo z žalovanjem spopadali svojci po tem, ko bo izvršeno dejanje usmrtitve.

Kaj je tisto, kar ljudi k evtanaziji nagiba? Prvi je strah pred bolečino. Medicina lahko naredi ogromno; človeku je možno pomagati, da ne bo umrl v bolečinah. Drugi je strah pred samoto. Ljudi je strah, da bodo ostali sami in to jih zelo bremeni. Tretji pa je strah pred tem, da bi bili v breme svojcem in družbi. V resnici je težko sprejeti tudi stanje odvisnosti od drugih, ko ne moremo več najosnovnejših stvari. Plenice so za mnoge strašljive. Občutek nekoristnosti izjemno teži. To niso strahovi, ki bi jih kristjani ne imeli.

Družba nima nobene pravice, da človeka nagovarja k prestopu praga samomora. Nihče od nas ne ve, kaj se dogaja v človeku tik pred smrtjo, nihče ni prišel nazaj in nam o tem pripovedoval. Ne vemo, kaj se bo dogajalo v nas, ko bomo povsem potrebni nege in pomoči. Družba in sorodniki stojijo predvsem pred vprašanjem ali zmorejo bolnemu stati ob strani. Ali zmorejo spodbuditi, da umirajoči izrazi svoje strahove, da ga zares slišijo. Njega. Da odprejo pogovor, zakaj je vsem težko. Če človek čuti bližino, lažje sprejme pot.

Priprava na smrt ni tragika ampak zadnja možnost, da v nas dozori najbolj človeško, najbolj Božje.

Luč vere

V veri upamo tudi izraziti kaj doživljamo v odnosu do Boga. Kristjani včasih toliko molimo za ozdravitev, da preprečimo človeku, ki odhaja in ga imamo radi, da bi se poslovil. Ker mislimo, da bi bilo to znamenje nevere, če ne verujemo v čudež. Morda bo pa ozdravel za večnost … Mnogim tik pred smrtjo pomaga preprosta molitev. Morda le beseda ali kratek stavek, ki se ga ponavlja na vdih in izdih.

Čuječnost družbe

Kaj je s tistimi, ki nimajo možnosti, denarja, svojcev … Pomembno je prebujati družbo, da se teh ljudi ne pusti samih. Podpreti je treba ljudi, ki bi želeli ponuditi bližino tistim brez svojcev, da imajo tudi oni možnost prehoditi celotno pot, ki je naravno vpisana v potek našega življenja. Ne moremo dozoreti v svoji človeškosti, če konec postavimo umetno in ne dozorimo za novo življenje v večnosti. Potrebno je tudi vzgajati ljudi, da bodo sploh sprejeli pomoč, da jih ne bo sram. To je nekaj najbolj krščanskega; kristjan se sam ne more odrešiti, le preko drugega, preko soljudi. Kje je torej prostor, kjer lahko povem, kaj potrebujem in kje je kdo, ki je to pripravljen narediti? Tudi v župnijah bi bilo treba vzgajati za ta čut.

Knjiga bo lahko v izjemno korist, tudi cena je nizka. Na vse v življenju se je treba na nek način pripraviti, premišljevati. Saj domača situacija nikoli ni enaka tisti v knjigi, lahko pa prebrano pomaga najti in narediti pomembne korake, da ne zbežimo ampak vztrajamo in nudimo podporo.

In ja, presezimo že enkrat vraževerje, da če bomo segli po kakšni taki knjigi, se bo pa to in to zgodilo. V tem primeru je tako razmišljanje namreč resnično neumno. Veste, ker se bo zgodilo. Prej ali slej.