Preprost vzgojni trik, ki otroka spodbuja k samostojnosti in uporabi možganov

Foto: Shutterstock

Ali tudi pri vas dajanje navodil zveni nekako takole: »Sezuj čevlje, obesi jakno, umij si roke in pridi za mizo«? Poleg tega, da otrok ob takšnih stavkih trikrat izgubi pozornost, ostaja tudi pasiven. S preprostim trikom pa lahko formulacijo obrnemo tako, da bo otrok razmišljal in deloval sam!

Nihče si ne želi vzgojiti otroka, ki ves čas čaka navodila, da opravi svoje dolžnosti. Si predstavljate, da bi morali srednješolcu naročiti: »Pojdi na avtobusno postajo, počakaj avtobus številka 3, vstopi in se pelji pet postaj«? Namesto pasivnega sledenja navodilom želimo otroka naučiti, naj sam razmisli, kaj mora v določeni situaciji narediti, kako naj najde ustrezno informacijo in po potrebi prosi za pomoč.

Takšne vrste samoiniciativnost pa lahko začnemo spodbujati že pri malčkih in majhnih otrocih.

»Kaj moraš storiti?«

Trik je v tem, da otroku ne naštevamo, kaj mora storiti, ampak ga prosimo, naj o tem razmisli sam. Namesto klasičnega »Sezuj se in si umij roke«, ga rajši vprašamo: »Prišli smo domov. Kaj moraš narediti?« Morda se bo otrok spomnil le ene stvari, morda mu bomo morali pomagati. Njegov stavek lahko ustrezno dopolnimo: »Ja, sezuti si moraš čevlje in obesiti jakno. Kaj pa potem? Imaš čiste roke?« Pustimo otroku, naj sam razmisli, kaj sledi, in naj si navodila postavi sam!

Pustimo otroku, naj sam razmisli, kaj sledi, in naj si navodila postavi sam!Na ta način bo otrok iz pasivnega poslušalca (ki polovico navodil tako ali tako presliši) postal aktiven udeleženec v dogajanju. Vklopiti bo moral možgane in sam razmisliti, kaj je na vrsti. Ker bo razmišljal sam, si bo celoten postopek precej bolje zapomnil. Če bo sam potuhtal, da si mora umiti roke, je verjetnost, da bo to kljub vsemu pozabil, veliko manjša.

Otrok, ki zna razmišljati s svojo glavo

Formulacijo »Kaj moraš storiti?« ali »Kaj boš naredil?« lahko namesto ukazovanja uporabimo v praktično vsaki situaciji:

– Končal si s kosilom. Kaj moraš storiti? (Pospraviti krožnik, umiti roke …)

– Odpravljamo se v vrtec. Kaj moraš narediti? (Iti na stranišče, obuti čevlje …)

– Jutri imaš šolo. Kaj boš naredil? (Pripravil torbo, naredil nalogo …)

– Sestrici si vzel igračo, zato joka. Kaj boš naredil? (Vrnil igračo, se opravičil …)

– Na kavču so čiste nogavice. Kaj boš naredil?

…

Spodbujajmo otroka k razmišljanju in odgovornosti. Ne le, da bomo na lažji način dosegli boljše rezultate, ampak se bo otrok ob tem počutil bolj slišanega in spoštovanega. Iz nekoga, ki mora ves čas izpolnjevati voljo drugih, se bo spremenil v nekoga, ki sam upravlja s svojim življenjem in sam razmišlja, kaj je njegova naloga. Da o razmigavanju možganov v vsakodnevnem življenju niti ne govorimo!