»A vi ste pa tista, ki pri porodu komplicira«

Foto: Shutterstock

Sem ena tistih žensk, ki glede poroda komplicirajo. Ne, nisem tečna, ne kričim na osebje in nimam nerazumnih želja. Toda v Sloveniji za kompliciranje velja že, če napišeš porodni načrt, ne izbereš najbližje porodnišnice in se namesto ležanja sprehajaš po porodni sobi. Takšne ženske smo hitro označene kot »alternativke«, glede katerih se dvigne marsikatera obrv.

Pri nas še vedno velja miselnost: v porodnišnici, kjer sta rodili tudi tvoja mama in babica (če je bilo za njiju dovolj dobro, bo tudi zate!), si lepo tiho in ubogaš, pa tudi če ti osebje brez vzroka pospešuje porod, te sili k ležanju ali nenujne posege izvaja brez tvojega soglasja. Če se poslušno držiš vseh navodil, bo babica prijazna in te bo pohvalila. Za Slovence še vedno največ šteje, če ubogamo in ne povzročamo preglavic z odstopanjem od rutine.

Zakaj več časa namenimo izbiri frizerja kot rojstvu lastnega otroka?

Kako ženske izberemo frizerko? Najprej za priporočila prosimo prijateljice. Nato si pripravimo slike, kakšne bi bile rade videti. Preden najdemo »pravo«, preizkusimo več različnih. Ni nam pomembna samo cena, ampak tudi to, da nas frizerka posluša, upošteva naše želje in da se ob njej dobro počutimo. To se nam zdi logično in normalno.

Pa gre samo za frizuro, ki bo trajala nekaj tednov ali največ mesecev! Nasprotno se pri porodu, ki nam bo vse življenje ostal v spominu kot osrečujoč ali travmatičen dogodek, zanašamo na slepo srečo, na koga bomo naletele v porodni sobi, kakšne volje bo in kakšnim (pogosto nesmiselnim) postopkom bomo podvržene. Kako to, da rojstvu svojega otroka posvetimo tako malo pozornosti, češ, »bo že«?

Zakaj je nezaželeno, če ženska aktivno sodeluje pri porodu?

Ali ni logično, da se nosečnica pred porodom pozanima o različnih porodnišnicah in možnostih ter preveri, če se njihova filozofija sklada z njeno? Prebere kakšno knjigo, obišče tečaj, kjer izve še kaj drugega kot na šoli za starše, se pogovori z dulo ali jo prosi za spremstvo, napiše porodni načrt? V porodnišnicah bi moralo biti vse to ne le sprejemljivo, ampak zaželeno, saj osebje tako žensko spozna in jo lahko podpre v njenih prizadevanjih za lepo porodno izkušnjo.

V idealnih okoliščinah bi bila pri porodu prisotna oseba, ki žensko spremlja med celotno nosečnostjo (kot je praksa v številnih državah), po možnosti v znanem in prijetnem okolju. A že s komunikacijo, spoštljivim odnosom in napisanim porodnim načrtom se med babico in nosečnico lahko spletejo vezi, zaradi česar je porod za obe strani lažji in lepši.

»Vi se samo prepustite«

Nekatere babice in porodničarji imajo seveda rajši nosečnice, ki ne izražajo svojega mnenja, saj je z njimi manj dela. Pri tem ne govorimo o nujnih posegih, ampak o rutinskih praksah, ki se v določenih porodnišnicah kljub njihovi nepotrebnosti ali celo škodljivosti izvajajo že desetletja.

V porodnišnici smo ženske prepuščene zdravstvenemu osebju in krasno je, če mu lahko zaupamo. Nismo strokovnjakinje in težko ocenjujemo, kdaj je stanje resno in potrebuje intervencijo. A tudi v tem primeru si zaslužimo spoštljiv odnos, brez zavijanja z očmi, in informirano izbiro, s predstavitvijo možnosti, tveganja in koristi. Zaslužimo si besedo pri tako banalnih odločitvah, kot je, ali želimo ležati ali se gibati, odločitve glede klistiranja, umetnih popadkov in položaja za iztis. Ne le na papirju, ampak ZARES. Gre za najosnovnejše pravice vsake porodnice.

Porodnica in porodno osebje bi morali biti tandem

Porod je dogodek, pri katerem smo ženske izredno občutljive, pod vplivom hormonov, ranljive in, ja, včasih tudi »težke«. Zavedamo se, da se poroda ne da do potankosti načrtovati, želimo pa si, da bi z osebjem lahko sodelovale kot enakovredni partnerji.

Med porodom ni prostora za rutino, ampak se je treba prilagajati okoliščinam, ženski in njenemu telesu, otroku. Nekatere ženske si želijo čimbolj naravnega poroda brez posegov, druge epiduralno analgezijo, nekaterim je ležanje neznosno, tretje si želijo podporo dule, četrte so hvaležne za uspešen urgentni carski rez, pete za porod v vodi. Čudovito je, da smo si različne!

Vse pa si želimo občutka, da nas osebje podpira v prizadevanju za čim lepšo porodno izkušnjo. Ne le za takšno, kjer je z otrokom vse v redu (kar je gotovo končni cilj), ampak tudi takšno, ob kateri se počutimo spoštovane in opolnomočene. Ženske nismo stroji za rojevanje, ampak živa bitja. Zato si želim, da bi »kompliciranje« postalo običajen del porodnega procesa. Ker sta vsak porod in vsaka ženska unikatna.